Prva bo danes, ko bodo predstavili knjigo, v kateri je našel svoj prostor vsak pokal Vitranc od leta 1961 naprej, ko so prvič priredili tekmo. Eden od štirih avtorjev (podpisani so še legenda športnega novinarstva Jože Dekleva - Pepi, trenerska legenda Janez Šmitek in športni novinar Andrej Dekleva) je nekdanji urednik športne redakcije Dnevnika in legendarni športni novinar v pokoju Jože Pogačnik - Jojo. "Tistega, česar o športu ne ve on, tega ni treba vedeti," so pri Društvu novinarjev Slovenije zapisali, ko je Jojo dobil nagrado za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Prejel je tudi Bloudkovo plaketo in nagrado mednarodne smučarske zveze FIS. Poročal je z enajstih olimpijskih iger (prvič leta 1964) in 14 svetovnih prvenstev v alpskem smučanju. Prvič je na pokalu Vitranc sodeloval leta 1963 kot urejevalec proge, od leta 1965 naprej pa kot novinar. Po letu 1965 je manjkal le enkrat, ker je bil na služenju vojaškega roka, vseh ostalih prireditev se je udeležil.

Kakšen je namen knjige?

To je bolj zbornik kot knjiga. O zgodovini pokala Vitranc je bilo zbranega relativno malo materiala. Organizacijski komite pokala je šele v zadnjih dveh desetletjih sam zbiral podatke. Veliko materiala je bilo potrebno dobiti na vseh koncih in krajih. Ob petdeseti tekmi je lepa priložnost za izdajo zbornika oziroma almanaha, ki smo ga pripravili skupaj s Pepijem Deklevo in Janezom Šmitkom. Janez je uredil statistični del, midva s Pepijem pa besedila. Namen je bil zbrati čim več podatkov iz zgodovine. Večje težave kot z zbiranjem besedil smo imeli s slikovnim materialom. V zborniku je precej fotografij, ki še niso bile objavljene. S tega vidika ima gotovo neko vrednost. Z leti dogodki zbledijo, ljudje pozabijo, kaj se je dogajalo, s tovrstnimi zapisi pa se spomin obudi. Pokal Vitranc je rasel skupaj z reprezentančnimi uspehi oziroma obratno. Slovenski smučarji so dosegli kar nekaj zmag. V svetovnem pokalu štiri. Dve je dosegel Bojan Križaj, po eno pa Rok Petrovič in Jure Košir. Križaj in Košir bosta sodelovala na prireditvah ob jubileju.

Komunicirali ste z vsemi največjimi zvezdniki belega cirkusa. Kdo je na vas naredil največji vtis?

Zagotovo Ingemar Stenmark. Seveda s športnega vidika, čeprav ni največkrat zmagal v Kranjski Gori. Bil je umirjen. Okoli njega ni bilo nikoli cirkusa, čeprav se je na primer na hitro poročil in hitro ločil. Vedno so bili v ospredju njegovi dosežki. S Slovenijo je imel posebno vez. Njegov najožji sodelavec je bil Elanov serviser Jure Vogelnik, ki je bil vseskozi z njim. Tekmovalci imajo s serviserji posebne odnose, celo bolj poglobljene kot s trenerji. V Kranjski Gori je požel posebne simpatije. Zanj so ljudje navijali skoraj tako kot za naše smučarje. Bil je gospod.

Včasih so bile tekme za pokal Vitranc velik športni praznik. Je bilo poročanje s tega dogodka posebno doživetje?

Še posebno za nas, ki smo bili malo bolj "prismojeni" na smučarijo. Včasih smo se pred tekmami tresli, ampak ne od mraza, temveč zaradi nervoze. Vedno smo upali, da Kranjska Gora ne bo le poligon za uspehe tujih smučarjev, ampak da bodo tudi domači dosegali uspehe. To se je naposled tudi zgodilo. Dogodki so bili veliki. Spomnim se na primer, da je prvo zmago Bojana Križaja pozdravilo 32.000 gledalcev, kar je bil rekord. Svet je Kranjsko Goro vedno cenil. Čeprav je včasih prišlo do raznih igric, ki pa so bile predvsem trenerske, ko je imel kdo od trenerjev interes, da tekme ne bi bilo, zato so iskali luknje v progi in podobno. Nikoli pa to ni bilo usmerjeno proti organizatorjem, ki so imeli na dan tekme praviloma srečno roko z vremenom. Kadar se je vreme čez noč obrnilo na bolje, kar se je večkrat zgodilo, je Janez Šmitek dejal, da v povezavi s Kranjsko Goro oziroma Podkorenom Bog nikoli ni bil baraba. Vedno je "zrihtal" vreme. Tekme so malokrat odpadle, običajno zaradi pomanjkanja snega. Sicer pa odpovedi ni bilo veliko.

V knjigi je kup zgodb. Katera vam je najbolj pri srcu?

Težko se odločim. Vsekakor so mi ljubi vsi spomini na velike uspehe naših smučarjev. Na primer na dvojno zmago Roka Petroviča in Bojana Križaja. Če imaš zraven še Stenmarka, je jasno, da je to bil vrhunec. Poudarek je na vseh treh slovenskih zmagovalcih na tekmah za svetovni pokal, ki so tudi na naslovnici. Ne moremo se izogniti obdobju, ki ga je zaznamoval Tomba. Enkrat je na primer zapustil tekmo, ker se ni strinjal z odločitvijo, da v drugi vožnji startajo od tridesetega mesta naprej, ne od petnajstega. Včasih je stanoval v Trbižu, ker Kranjska Gora ni bila dovolj dobra zanj, čeprav ne vem, v čem je Trbiž boljši. Tombo si moral poznati, kajti včasih je bil neresen. Okoli njega se je več let vse vrtelo. Decembra ima rojstni dan, zato je bila "veselica" zaradi njega še bolj vesela. Ker je stanoval v Italiji, je enkrat zamudil tudi na žrebanje startnih številk, zato je startal zadnji. Podobnih kapric je imel precej. Tomba še vedno prihaja na tekme veteranov, enako kot Stenmark.

Zakaj Jure Košir ni dosegel več? Nekateri pravijo, da je za to "kriv" Tomba.

Ne, ni razlog v Tombi. Tudi Križaj je imel dominantnega tekmeca v Stenmarku. Vedno se najde nekdo, ki odstopa od ostalih. Košir je imel precej zapravljenih priložnosti. Lahko bi večkrat zmagal. Velikokrat je imel dobra izhodišča po prvem teku. Težko rečem, zakaj jih ni izkoriščal. Ne bi rekel, da zaradi Tombe. Je bil pa Jure idealen za medije. Nekoč mi je novinar Gazzette dello Sport Gianni Merlo, ki je danes predsednik mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS), dejal, da bi po koncu Tombove kariere njegovo zvezdniško vlogo lahko prevzel Košir.

Je bilo včasih vzdušje v beli karavani bolj "družinsko", kot je sedaj?

Tekmovalci so bili bolj dostopni. Danes se več "zmišljujejo", za kar so krivi tudi novinarji. Velike reprezentance, kot je avstrijska, dajo tekmovalce medijem na voljo le za nekaj minut in podobno. To so že nogometne manire. Včasih si lahko brez težav vstopil v hotel, v katerem je bila reprezentanca, in pristopil k sogovorniku.

Smučarska zveza ima novega predsednika in nov ustroj. Je usmeritev pravilna?

Vse skupaj je precej ozko usmerjeno, kar je tvegano. Tina Maze je špica, je odlična smučarka. Toda če se njej nekaj zgodi, kar je možno v vsakem trenutku, se ne sme smučanje sesuti. Ni najbolj pametno vse staviti na enega konja. Ko brskam po svetovnem spletu, opažam, da je v zadnjem času odpovedanih precej domačih tekem. Če še domačih tekem ni, se selekcija vse bolj oži. Prirejanje takšnih tekem ni tako grozno drago. Včasih je bilo kar nekaj tekem na slovenskih smučiščih. Na to bi morala imeti malo več vpliva smučarska zveza. Kakšno sezono se že zgodi, da morajo odpovedovati tekme zaradi pomanjkanje snega. Za letošnjo zimo pa bolj težko rečemo, da snega ni. Kje bomo našli konkurenčne tekmovalce, če nimamo niti domačih tekem?