Vozil je vse največje klasike, bil osmi in deveti na dirki Pariz - Tours, 22. na dirki Milano-San Remo, 23. na Amstel Goldu, 36. na Flandriji. Bil je tretji v slovenski etapi italijanskega gira Bled-Gorica leta 2001 in tretji na španski Vuelti v dneh, ko je Jani Brajkovič vozil zlato majico. Na SP 2006 v Salzburgu je bil najbližje junakom Bettiniju, Zablu, Valverdeju. Po treh letih v švicarskem Phonaku je podpisal za Bruyneelov Discovery, a razen priprav v decembru v sanjski ekipi ni dočakal priložnosti. Huda poškodbe noge v prometni nesreči na treningu januarja 2007 ga je ustavila na vrhuncu moči. Zadnja leta je bil le "profesor" mladim v Adrii Mobilu. Vid, Pia in Mateja ga bodo odslej še več imeli doma.

S kakšnim občutkom končujete kariero? Je hudo?

Seveda je po svoje težko. A enkrat pride ta trenutek, ko je treba reči, da je dovolj tega. Zadnje dve, tri sezone sem bil vedno na tem, da bo treba temu narediti konec. Eno leto po poškodbi sem še imel upanje, da sem bom vrnil, potem sem vedel, da je konec. Zdaj je prišel ta trenutek.

Je bil prelomni trenutek nov padec letos avgusta, nova hujša poškodba noge?

Niti ne. Res se mi kar redno dogajajo te stvari. Ali pa imam le smolo. A sem že dosti prej vedel, da bo treba končati. Zadaj je tudi družina. Ko greš na dirko, otroci sprašujejo, kam greš, in jokajo. Otroci rastejo, le enkrat so stari dve, tri leta.

Je sedmo mesto na SP 2006 v Salzburgu tisti dosežek v karieri, ki se ga najraje spominjate?

Ah, lepih trenutkov je bilo ogromno. Ni bilo samo svetovno. Ko je konec, se ne spominjaš slabih, pač pa le lepih trenutkov. Nimam kaj posebnega. Lepo je bilo tekmovati na največjih dirkah, vsak dosežek je po svoje prinesel nekaj lepega.

Nesreča januarja 2007 je verjetno tisti dogodek, ki je zaznamoval kariero?

Seveda je bilo to najhuje v karieri. Da nisem izkoristil potenciala. Tedaj sem bil na vrhuncu, fizično in psihično.

Vozili ste Giro, Vuelto, večino klasik. Veliki francoski Tour manjka?

Tour je zares edina dirka, ki je nisem doživel. To mi je res žal. Vozil sem vse največje klasike, olimpijado, svetovna prvenstva. Vse najmanj enkrat.

Katera dirka vam je najbolj ostala v spominu?

Flandrija. Mislim, da jo vsak, ki jo enkrat vozi, oceni za največjo. Sicer bi malo tehtal še med dirko Pariz-Roubaix. A Flandrija je težja, pretehta vzdušje ob cesti. Sicer je Roubaix tudi težak, vendar so druge okoliščine in faktor sreče. Imeti moraš srečo. Skoraj vsak ima okvaro na kolesu in potem moraš biti superman, da se vrneš nazaj v igro.

Sedanja mlada generacija profesionalnih kolesarjev ima pri odhodu v najmočnejše klube vrata bolj na stežaj odprta. Vam je bilo verjetno težje narediti korak iz Krke v Mobilvetto leta 2001 in potem naprej?

Skupaj s Hauptmanom, Valjavcem in Klemenčičem smo nekako orali ledino. Bili smo prvi, ki smo prišli v velike ekipe. Sicer so bili pred nami Čerin, Pavlič in Polončič, vendar smo šele mi nekako začeli opozarjati na Slovence. Novo dobo, ki nekako traja zadnjih 15 let, smo začeli mi.

Zadnja tri leta ste bili v Adrii Mobilu kot profesor na cesti.

Adria Mobil je prava ekipa za mlade, ki se želijo dokazati in priti v močne tuje klube. Dobro se dela z njimi. Mladi so se seveda obračali name. Določenih izkušenj in znanj ne moreš dobiti kjer koli. Dobili so informacije o različnih dirkah, da so lažje dobili občutek, kaj morajo v določenih trenutkih narediti. Sam nisem imel nikogar. Zdaj bo verjetno Mitja Mahorič prevzel mojo vlogo.

Končujete študij gradbeništva. Zakaj gradbeništvo?

Gradbeništvo me preprosto zanima. Zato tudi študiram to, februarja me čaka zadnji izpit in diploma. Če ne bi imel tega zanimanja, zagotovo ne bi šel v to smer.

Na kolo ne boste več sedli?

Vedno. Sicer poznam zgodbe tistih, ki so prenehali tekmovati in niso več imeli veselja, ker se niso mogli peljati tako hitro kot prej. Sam se ne bom usedel na kolo, da bi se hitro peljal, pač pa zaradi druženja, da se bomo z druščino malo peljali, v klubu pa bom tudi še pomagal, šel na kakšno dirko z mladimi.