Pred njimi se je odpiral pogled na odprt prostor, ki ga vsak dan obišče pol milijona pešcev, še dober milijon pa se dnevno skozenj pelje. Okoli Mogočni svetlobni oglaševalski panoji, ki ne dovolijo, da bi tu kadar koli zares padla tema, so s pročelij hiš in stolpnic kričali svoja sporočila, izmenjavali barve in ustvarjali vzdušje presvetlega diska. V pritličjih stavb so k nakupu vabile globalne blagovne znamke, pred njimi so ulični prodajalci ponujali torbice za drobiž. Izraelka je prva zagledala, kar je iskala. Na vrhu stavbe na južnem koncu trga ob 42. ulici se je svetila na videz majhna svetovno znana krogla. Vsakega 31. decembra se spusti po 23 metrov dolgem drogu in tako oznani prihod novega leta, ki ga na trgu pričaka na stotisoče ljudi. »Tam,« je pravilno pokazala proti stavbi, ki nosi ime Times Square številka ena. In si prislužila pohvalo vodnice.

Prihajali so, da bi videli in bili videni

»Na svetu ni mesta, kakršen je Times Square. Morda Piccadilly Circus v Londonu, pa še ta ne povsem,« je Richheimerjeva kasneje razlagala v mehiški restavraciji, kamor zahaja, ker je ena redkih na trgu, ki je preživela astronomsko rast najemnin in obdržala zgledne cene ter solidno hrano in sangrijo. »Tu se na relativno majhnem prostoru skriva dolga zgodovina intenzivne in zgoščene dejavnosti, ki vključuje ljudsko rajanje, čudaštvo in zelo resno napredno kulturo,« je rekla. »Ko je Hollywood še zelo zaničljivo predstavljal temnopolte, so imeli ti na Broadwayu že pomembne vloge in so razpravljali o rasnih vprašanjih.«

Prostorsko gledano je Times Square presek dveh avenij, Sedme in Broadwaya. Ker se sekata pod zelo ostrim kotom, je križišče podolgovato in se uradno vleče skozi pet ulic, od 42. do 47. Da se bo tam rodilo nekaj velikega, je bilo usojeno leta 1811, ko so v New Yorku sprejeli znameniti prostorski načrt in za mesto predvideli mrežasto cestno strukturo z dvanajstimi avenijami v smeri sever–jug in 155 ulicami v smeri vzhod–zahod. Ena redkih izjem v načrtu je bila avenija Broadway, stara indijanska pot, ki ne poteka vzporedno z drugimi dvanajstimi, ampak nekoliko postrani in zato nekatere od njih seka. Na križiščih avenij in Broadwaya so nastajala središča družbenega dogajanja (Union, Madison, Herald Square) in logično je bilo, da bo podobno na Longacre Squaru, kot se je do začetka minulega stoletja imenovalo presečišče Broadwaya in Sedme avenije. Ni pa bilo samoumevno, da se bo stoletje pozneje ponašal z vzdevkom križišče sveta, da bo imel globalno prepoznavnost, da bodo Newyorčani tja hodili tako protestirat kot praznovat največje dogodke in da se bodo turisti navdušeno ali zgroženo čudili prostoru, ki je v tako očitnem nasprotju s predstavami mestnih trgov evropskih in drugih velemest.

»Obstaja več razlogov, zakaj je prav Times Square postal in ostal posebno mesto v New Yorku. Eden pomembnih je zgodovina več kot stotih let prireditev na tem javnem kraju, kjer so ljudje praznovali velike dogodke in se zabavali. Prišli so, da so videli druge ljudi in da so bili sami videni. Times Square je imel tudi druge posebnosti. Tu so doma blišč, zabava, komerciala, gledališča. Je tudi prometno križišče z enajstimi progami podzemne železnice. Fizično res ni velik, saj je omejen s križiščem. A ni nujno, da imate velik odprt prostor za to, da se tam nekaj dogaja. Newyorčani so to križišče zaradi vsega naštetega poimenovali križišče sveta in je postalo blagovna znamka. Tako Newyorčani vidijo sebe in tako vidijo Times Square,« pravi Lynne B. Sagalyn, profesorica na Univerzi Columbia in avtorica knjige Ruleta na Times Squaru – obnova mestne ikone.

Največjo začetno spodbudo pa je križišču dal glavni mestni časnik. Leta 1904 se je New York Times izselil iz poslopja ob mestni hiši na jugu Manhattna in na Longacre Squaru zgradil 25-nadstropno, tedaj drugo najvišjo stolpnico v mestu, danes znano kot Times Square številka ena. Lastnik časnika Adolph Ochs je župana pregovoril, da je po časniku poimenoval novonastalo postajo podzemne železnice, ki je najprometnejša v mestu, in trg, ki je tako postal Times Square. Še istega leta je časnik prostoru vtisnil še en pečat. Priredil je veliko novoletno praznovanje, ki se ga je udeležilo 200.000 ljudi, in rodil se je dogodek, ki se na silvestrovo tam ponavlja že več kot stoletje, hkrati pa je trg postal kraj, kjer so se množice zbirale ob velikih dogodkih.

Med izprijenci in vlačugami

Times Square je neločljivo povezan z Broadwayem, gledališko četrtjo, ki nosi enako ime kot avenija. Na širšem območju Times Squara je 39 od 40 gledališč, ki uradno štejejo za broadwayska (pogoj za to je lokacija v gledališkem okrožju in kapaciteta vsaj 500 sedežev). Z Broadwayem in Times Squarom so povezana umetniška imena, kot so Irving Berlin, Charlie Chaplin, Glenn Miller, Fred Astaire ali Frank Sinatra, ki je postal ljubljenec Newyorčank že dolga leta prej, preden je odpel neuradno himno mesta New York, New York. Mnogi od njih so ustvarjali v zlatih letih Broadwaya in Times Squara, v 40. in 50. letih, ki pa jim je sledilo temačno obdobje, ki ga je napovedovala velika gospodarska kriza. Ta je najedla finančne temelje gledališč, ki jih je začela izrivati pornografska kinematografija. Tej so se pridružili erotične trgovine, prostitucija, zvodniki, prodajalci mamil in ulični kriminalci, ki so v 60. letih zavladali trgu. »Nekoč sem na cesti videl, kako so moškemu s kijem razbili glavo. Klical sem na pomoč, pa sem sredi ulice nenadoma ostal sam. Vsi so zbežali in nikjer nobene policije,« se razpoloženja na trgu spominja Marshall Berman, filozof, predavatelj in avtor knjige O mestu: Sto let spektakla na Times Squaru. Berman je v tistih letih učil ulico stran od trga. »Del moje naloge je bil, da učenke pospremim do avtobusne postaje ali do podzemne železnice, ker je bil okoliš zanje prenevaren. Prežet je bil z izprijenci.« Študija iz tistega časa je pokazala, da je bilo na Times Squaru in okolici le deset odstotkov žensk: »V zgodnjih osemdesetih sem se med hojo po Times Squaru ozirala čez ramo,« pravi Richheimerjeva. Leta 1969 je tri oskarje pobral film Polnočni kavboj, ki prikazuje mladega naivnega Teksašana, ki pride v New York obogatet s prodajanjem svojega telesa premožnim damam, in trči v bedo mesta ter Times Squara, nakar konča v stanovanju bolehavega prevaranta. Skupaj s Taksistom velja za ogledalo razmer tistega časa, ki so se vlekle praktično tri desetletja. Toda padec na dno je predstavljal tudi priložnost za nov začetek, pa četudi način, kako se je to zgodilo, ni vsem všeč.

600 dolarjev za kvadratni meter, prosim

Dogajati se je začelo v osemdesetih, ko so zaživele pobude lokalne skupnosti in mestnih oblasti o preobrazbi Times Squara. Iskanje rešitve ni minilo brez iskrenja idej, kritik in prepirov, na koncu pa je ubrala pot tako imenovane disneyzacije – urbane preobrazbe, ki prostor očisti negativnih vsebin, družbeno »razkuži«, komercializira, mu vzame avtentičnost in približa ideji družinskih zabaviščnih parkov, kakršne ima po Ameriki družba Disney. »Zahodna 42. ulica kot južna meja Times Squara je bila zastrašujoča zmes pravih in navideznih urbanih problemov: kriminala, mamil, pornografije, prostitucije in strah vzbujajoče temnopolte in latinskoameriške mladine. Politični, gospodarski in lokalni voditelji so ocenjevali, da ogrožajo ekonomsko in družbeno zdravje vsega zahodnega Manhattna v tem delu mesta. Zdaj pa nasmejan mišek Miki pozdravlja obiskovalce Times Squara na območju, ki je bilo nedavno simbol urbanega zatona,« v knjigi Obnova Times Squara piše Alexander Reichl. Reichl je do procesa tudi kritičen, ker so po njegovem podobno kot na večini Manhattna s trga izrinili revnejše sloje in zanemarili kulturno raznolikost Times Squara, ki zdaj stavi na komercialno zabavo in korporacije.

Pionir prenove je bilo podjetje Disney, ki je v 90. letih obnovilo enega najbolj znamenitih broadwayskih gledališč New Amsterdam, a posledice njegovega prihoda so čutili precej širše. Bil je signal drugim podjetjem, da se morda splača tvegati, navsezadnje pa je Disney World sam od mesta zahteval prihod vsaj še dveh velikih verig, ki ponujata zabavo. In tako so začeli izginjati lokali z igralnimi avtomati, ki so bili legla problematičnih tipov. Zadnjega velikega, Broadway City Arcade, so na 42. ulici zaprli leta 2003, ko je bilo tam ustreljenih osem ljudi, dva pa zabodena. Show World Center pri glavni avtobusni postaji na Osmi aveniji pa ostaja osamljeni spomenik industrije seksa v tem delu mesta. Danes je na 42. ulici pri Times Squaru mogoče najti največjo poslovalnico McDonald'sa na svetu, najbolj obiskani kino v Združenih državah AMC Empire 25 (številka ponazarja število dvoran), muzej voščenih lutk Madame Tussauds, Ripleyjevo hišo čudes, verige hrane in oblačil ter gledališča z New Amsterdamom in Foxwoodsom na čelu, kjer je od novembra na sporedu z naskokom najdražja predstava v zgodovini Broadwaya – 65 milijonov dolarjev vredni Spiderman.
Pritličja stavb ob samem Times Squaru zasedajo verige, kot so Hard Rock Cafe, Bubba Gump Shrimp, Disney, Toys 'R' Us ter vrsta trgovin z oblekami. Večina ni tu (le) zaradi dobička, ampak zato, ker je poslovalnica na Times Squaru sama po sebi dobra marketinška poteza, kar je dober kazalec uspešnosti sprememb. Še vojska je tu verjetno prav iz istih razlogov postavila svoj naborniški center. Po drugi strani ni na trgu nobene knjigarne, zelo redke so manjše specializirane trgovine, ki dajejo ulici poseben čar. »Po pravici povedano, pogrešam nekaj čudnosti Times Squara, ampak mi vsaj ni treba na vsakem koralu paziti na to, ali me bo kdo oropal. Včasih je bilo res več majhnih kotičkov, kamor si se lahko usedel, a so izginili. Toda to ni problem le Times Squara, ampak vsega mesta. Najemnine so preprosto previsoke (na Times Squaru znašajo povprečno 600 dolarjev za kvadratni meter poslovnega prostora na mesec, op. p.). Po drugi strani se denar iz poslovne dejavnosti vrača v ta okoliš, tudi k nevladnim organizacijam, ki skrbijo za dediščino, kar je pripeljalo do presenetljivega ohranjanja zgodovine,« pravi Richheimerjeva.

Svetlobna enota Times Squara

Medtem ko so v 60. letih na grozo in ob protestih prebivalcev na Times Squaru rušili zgodovinska gledališča, da so lahko nastajale obupne zgradbe (kakršna je ena menda najbolj osovraženih v mestu, hotel Marriott Marquis), so gledališča zdaj zaščitena, pravi. »Stare zgradbe, ki bi jih v šestdesetih letih podrli, so vključili v prostorske načrte in zaščitili. Zgodovinske zgradbe so zdaj zaščitene, in to ne od zunaj, kot je običaj, ampak notranjost. Ko denimo v gledališču polagajo nove preproge ali vgradijo stole, mora komisija potrditi, da so v duhu zgodovine.«

Prihod Disneya in drugih znanih podjetij je bil signal poslovnemu svetu, da je začel razmišljati o selitvi na Times Square. Mesto jih je vabilo z davčnimi olajšavami in spremenjenimi prostorskimi načrti, ki so omogočili visoke gradnje, in tako so samo na ozkem južnem koncu Times Squara zrasle štiri poslovne stolpnice, število zaposlenih na območju Times Squara pa se je s 3000 v času največjega zatona povzpelo na 200.000. Pisarne so tu našla podjetja, kot je globalni medijsko-finančni gigant Thompson-Reuters, založniško podjetje Conde Nast, ki med drugimi izdaja Vogue, Glamour, New Yorker in Vanity Fair, prišle so vodilne televizijske hiše, ki so v Times Squaru zdaj našle ustrezno kuliso za prodajanje ideje o svoji aktualni in globalni naravnanosti. Ko bodo prihodnji mesec na Osmi aveniji odprli zadnjo novo stolpnico na širšem območju Times Squara, bo uradno končan več kot dvajset le trajajoči projekt njegove obnove in oživljanja.

Times Square ima še vsaj dve bistveni značilnosti. Velikanski svetleči oglasi, ki jih je mesto želelo v nekem obdobju prepovedati, so zdaj na Times Squaru obvezni. Po zakonu morajo biti obešeni na pročelja hiš, ki gledajo proti trgu, in dovolj svetli – v ta namen so si izmislili celo posebno svetlobno enoto LUTS (svetlobna enota Times Square). »Na Times Squaru so celo ukazali postavitev velikih oglaševalskih panojev, ki so drugje, recimo na Peti aveniji, prepovedani. S tem je trg postal meka za oglaševalce, komercialne znamke in trgovino, oglasi pa so tudi sami velika atrakcija,« pravi Lynne Sagalyn. Leta 1941 so se mimoidoči čudili oglasu za Camel, ko so se iz ust moškega na panoju v zrak kadili krogi dima. Zdaj se najbolj čudijo velikanskemu ekranu nad trgovino Forever 21, na katerega kamera projicira sliko ljudi na trgu. V sliko nato vkoraka manekenka, ki mežika ljudem na trgu, izbira, koga bi slikala, nato pa s polaroidom posname fotografijo in z njo nagajivo pomaha občinstvu. Ideja je bila ponuditi nekaj, kar bo pogled mimoidočih na oglasnem ekranu zadržalo več od povprečnih šest sekund, in očitno deluje.

Tukaj se dela, tu se ne postopa

Značilnost trga je tudi dogajanje ulice, ki je dobilo največji zagon leta 2008. Še pred nekaj leti so pločniki Times Squara veljali za najbolj prometne v mestu, ampak tudi za nevarne, kar je bil glavni vzrok za visoko število prometnih nesreč. Leta 2008 pa je županu Michaelu Bloombergu uspelo nekaj, kar se je v mestu, kjer so sloviti urbanisti nekdaj vso težo dajali cestnemu prometu, zdelo nemogoče. Na Times Squaru je za promet zaprl avenijo Broadway in nanjo postavil stole in mize. Trg je s tem začel dobivati povsem drugačen pridih. »Eden najbolj priljubljenih županov New Yorka, Fiorello LaGuardia, je nekoč dejal, da New York ni Pariz ali Benetke, da bi ljudje posedali na javnih krajih. 'Tukaj se dela, ne postopa,' je rekel. Žal je brcnil v temo, ker ni razumel kulture tega, da si vzameš čas za opazovanje vrveža. Ko sem bil mlad, je izšla knjiga Paula Goodmana Communitas, v kateri se je zavzel za to, da se mestu vgradi možnost, da se človek usede in opazuje. Pozneje so mnogi ljudje v New Yorku to poskušali, a niso imeli pooblastil ali pa so bili politično prešibki, da bi dosegli spremembo. Bloomberg je bil v tem smislu očitno zelo sposoben in je tudi razumel, da je napočil čas, da prometu reče 'ne',« pravi Marshall Berman. »Zdaj se lahko usedete na stol sredi Broadwaya na Times Squaru in opazujete okolico ali pa vzamete v naročje računalnik in delate, kar je čudovito. Trg je v tem smislu končno postal podoben evropskim.« Prav tako leta 2008 je Times Square dobil še nov osrednji prostor dogajanja, stekleno strukturo v obliki velikanskih stopnic, s katerih se ponuja razgled na trg, pod njimi pa je prodajalna z do polovičnimi popusti za broadwayske predstave.

Kot protiutež korporativnim znamkam in Broadwayu na ulici kraljujejo prodajalci in preprodajalci, risarji portretov in podob mesta, samouki umetniki, plesalci, prodajalci vstopnic za vse mogoče predstave in drugi, ki skušajo s svojimi nastopi izvabiti iz denarnic kakšen dolar in ustvarjajo nenehno, a ne preagresivno interakcijo z obiskovalci. Kot povsod na Manhattnu je tudi tu konkurenca velika, ljudje, ki služijo denar na ulici, pa vešči komercialnih prijemov. Robert Burke alias Goli kavboj, verjetno najbolj prepoznani ulični obraz Times Squara, ki pozira oblečen v spodnjice, škornje in klobuk s kitaro v rokah, je svoje umetniško ime zaščitil in podjetje Mars nekoč tožil za šest milijonov dolarjev, ker so na bližnjem oglasnem panoju prikazovali bombon M&M v podobi golega kavboja. (Burke se je letos ostrigel, oblekel v suknjič in na Times Squaru razglasil predsedniško kandidaturo.) Joshua, ki pred trgovino Forever 21 drži napis »Pomagajte, potrebujem denar za travo«, se bo pustil fotografirati le, če mu primaknete dolar. Ulični prodajalec Duane M. Jackson, ki na vogalu Broadwaya in 45. ulice ponuja ponarejene torbice Louisa Vuittona, si je maja letos prislužil telefonski klic predsednika Baracka Obame, ker je policijo opozoril na sumljivi avtomobil, v katerem je bila podstavljena doma izdelana bomba. Jackson skrbi za to, da njegovih pet minut slave ne gre v pozabo – seže v žep in izvleče veliko vizitko, na kateri se pohvali s svojim dejanjem. »Nekaj sem videl in sem povedal,« piše, kar je parafraza poziva oblasti Američanom, naj ne bodo tiho, če se jim kaj zazdi sumljivo (»Če kaj vidite, povejte«). »Včasih sem se bal, da me bo na Times Squaru kdo skušal oropati, zdaj so grožnje drugačne,« pravi Jackson, ki je bil ranjen v vietnamski vojni. Licenco mesta za ulično prodajo (nezakonitih!) izdelkov lahko tu dobijo le vojni invalidi.

Hiša brez oken, ki prinaša milijone

Kljub prihodu globalnih znamk na Times Square pa v njegovem ožjem jedru že dolgo ni podjetja, ki ga je tako odločilno zaznamovalo. Časnik New York Times se je vmes preselil dvakrat. Leta 1913 je odšel iz hiše Times Square ena in našel prostore v večji zgradbi na 43. ulici, leta 2007 pa v novi stolpnici ob Osmi aveniji. V prostorih hiše na 43. ulici, kjer se je 95 let sprejemalo pomembne uredniške odločitve, zdaj padajo keglji. »Ogromno časa smo iskali primerno lokacijo in ta hiša ima velikansko prepoznavnost. Zato se nam je zdela izredna priložnost za privabljanje tako turistov kot domačinov,« pravi Kyle Hulcher, tiskovni predstavnik podjetja Bawlmor Lanes, ki je v hiši pred nekaj tedni odprlo 50 stez za bovling. Prvotno hišo časnika pa je doletela drugačna usoda. Zaradi njene lege – edina je znotraj križišča, ki tvori Times Square, in je zato lepo vidna z vseh koncev – ni več namenjena stanovalcem. Z izjemo trgovine v prvih dveh nadstropjih v njej ni žive duše. Okna so izgubila smisel, popolnoma je odeta v 26 velikanskih oglasnih panojev, da spominja na svetleči se obelisk nekoliko nenavadne oblike. Legendarna hiša zdaj stoji tam zato, da se jo gleda. »Lastniki hiše so ugotovili, da oglasi ne prirejajo zabav in se ne pritožujejo nad preslabim ogrevanjem,« se šali vodnica, a v njenih besedah je veliko resnice. Oglasi prinašajo več denarja kot najemniki, mesečna najemnina za vsakega stane od 100.000 do 350.000 dolarjev, urna pa tudi 10.000 dolarjev. Oglaševalska vrednost hiše je glede na to, da trg vsak dan obišče več kot tri milijone oči, skorajda neprecenljiva. In v teh tednih si lastniki še zlasti veselo manejo roke. Pred vrati je najbolj dobičkonosno obdobje: čez slabe tri tedne se bo na trgu spet zbralo vsaj pol milijona ljudi in za silvestrovo zrlo v streho hiše, kjer bo spuščanje krogle naznanilo prihod leta 2011.