Se spomnite prvega trenutka, ko ste si rekli, opa, se pa staram?

Niti ne. Bolj je šlo postopoma, ves nov način življenja. Zaradi teže denimo.

Da. Nekoč ste bili zelo vitki.

Težava je nastala, ker nisem mogel več igrati nogometa. Bili smo fina klapa. Na Kodeljevem smo igrali dvajset let. Lovšin, Tomc, Šana, Žika, brata Ponjavić... Potem sem se poškodoval in vse se je obrnilo. Nisem prišel nazaj v kondicijo.

Morda gre za spremembo načina življenja in presnove?

No, to bi prepustil zdravnikom, dietologom in tem gospodom, ki so se razmnožili in začeli nabijati komplekse množici ljudi, ker potrebujejo stranke.

V kolikšni meri pa pazite na zdravje?

Živim zdravo, vsaj kar zadeva hrano. Ne jem mesa razen konjskega. Jem ogromno sadja in zelenjave, uporabljam samo olivno olje, pojem ogromno česna. To mi ustreza, ne silim se. Meso sem nehal jesti pred tridesetimi leti, ko sem zasledil informacije o tem, s čim vse krmijo živino za trg. Piščancev ne jem že skoraj štirideset let. Konjsko meso pa je zdravo. Imam pa prijatelja Petra Mlakarja, ki noče nič slišati o konjskem mesu iz etičnih razlogov.

Je Peter Mlakar eden vaših najstarejših prijateljev?

Da, seveda. Srečevala sva se okoli Škuca. Ko je Peter šel v vojsko, se mi je zdelo normalno, da bo na železniški postaji veliko njegovih prijateljev, na koncu sem bil pa jaz edini.

Sta bila kdaj skregana tako zelo, da nista govorila?

Toliko ne, se pa kregava ves čas. O ideoloških zadevah.

Je strast po analiziranju z leti kaj splahnela?

Če hočeš stvari dojeti, kolikor jih lahko, potem ni razloga, da splahni. Zakaj pa? Nič ni bolj prozorno, Wikileaks gor ali dol. Tako in tako sem racionalist po naravi in me emoideologija absolutno ne zanima. Z ideologijo emocionalne inteligence zelo slabo shajam. To je ideološki aparat poznega kulturološkega in newagerskega kapitalizma. Sprememba posameznika iz razumnega državljana v emocionalno godljo, ki jo potem razrešujejo psihologi, motivatorji, vedeževalke in podobni.

Zakaj smo ljudje postali »godljasti«?

Na delu je imperativ egoindividualizma. Nismo več pripadniki nacije, kolektiva, skupnosti, podjetja. Vsak mora najprej skrbeti zase, »delati zase«, jasno najprej čustveno – pozitivne misli in to. V bistvu en sam »looking for number one«, kot je dejal veliki pop humanist Geldof. To je ta epohalna razlika med ljudmi, ki smo odrasli v enem drugem sistemu, in temi, ki so odrasli v novem sistemu.

Je problem v razliki v rezimiranju problemov, v tem, kako se lotiti reševanja problemov?

Gre za kontekst in družbeno okolje. Verjamem, da se ljudje oblikujemo na osnovi svojih značajskih značilnosti, družinske vzgoje in okolja, vendar pa je na koncu določujoče širše okolje. Vrednote in zahteve, ki jih to okolje postavlja. Tu je šola, tu so mediji in delovno mesto. To je ves družbeni »biotop«, kjer se novi človek gnete in oblikuje.

Verjetno je to neizogibno, ker gre za prilagajanje dominantni ideologiji. Skrbiš zase, hkrati pa se delaš, da ti je tudi nekaj do prijateljev. In to je pogosto poza, fasada, dvoličnost, ki jo poleg podganje dirke v družbi legitimira še poplava ameriških filmov in nadaljevank, ki učijo, da prijateljstvo ne obstaja. Da družbe ni, da solidarnost ne obstaja. Da fair play ne obstaja. Razen kot ideologija, da potem nekoga nategneš. V slogu, da smo tako in tako vsi pokvarjeni.

Mar ni tako?

No, moje izkušnje niso takšne.

So pa verjetno tudi takšne?

Določen delež ljudi je seveda pokvarjen, to je jasno. Ali je to večji ali manjši del, pa je odvisno od okolja. Verjamem v Gaussovo distribucijo. Deset odstotkov ljudi je moralističnih fanatikov, verskih, ideoloških, kakršnih koli že. Deset odstotkov je popolnoma amoralnih, nietzchejansko nihilističnih in ekstremno ciničnih, osemdeset odstotkov, torej večinska sredina, pa se prilagaja.

Kje se je zapletla ta država?

Mislim, da je izvirna krivda v devetdesetih s privatizacijami. V namenoma ohlapnem pravnem sistemu in zanemarjanju pravosodnega sistema oziroma nadzornih organov, ki delajo svoje šele zadnje čase. Divja privatizacija RTV-frekvenc je taka zgodba. Mreža se je nenadoma sprivatizirala, obenem pa se niso vzpostavili nadzorni mehanizmi. Iz tega je nastalo 80 zasebnih radijskih in 40 televizijskih postaj, kar je svetovni unikum. In seveda privatizacija glavnih medijev, televizij in dnevnega časopisja.

Javni interes je šel po gobe, začela se je širiti rumena mrzlica. Fantje okoli Drnovška so vedeli, kaj počnejo. Vedeli so, da jim bo Drnovšek, dokler bo lahko igral velikega državnika, to dovolil. Šele tam nekje okoli leta 2001 je na kongresu LDS začel opozarjati na klientelistične naveze. Pred tem se je pa zavedal, da je voditelj brez baze. Ljubljeni vodja. Kim Il Sung brez vojske.

Rekel bi, da smo bili tudi ljudje do teh rabot prizanesljivi iz nekega nacionalnega interesa – češ, pustimo jih, moramo odrasti.

Da, šlo je za neko zaupanje. Normalen človek nima niti časa niti želje, da bi ves čas brskal po drobovju sistema, mahinacij. To bi morali početi novinarji in policija, vemo pa, kaj se je dogajalo. Površnost, rumenilo, vpliv lastnikov in njihovih političnih prijateljev, pa še konkurenca interneta in padec naklad. Med ljudmi je bila še najprej inercija zaupanja, češ, saj so naši fantje kljub vsemu v osnovi v redu. Zadnje čase pa opažam obrat v drugo skrajnost in totalni cinizem: vsi so pokvarjeni in skorumpirani. Poleg tega je bil vedno na voljo Janša kot rezervni bavbav in večna grožnja: Fantje, ne pritožujte se čez naše, kaj pa če pride Janša? Pa je prišel prav zaradi »naših«.

V kolikšni meri je zaradi paranoje pred Janšo levica izgubila pamet?

V veliki. Klientelističnemu delu »levice« je to popolnoma ustrezalo, ker je lahko ohranjal svoje pozicije, medtem ko so tistemu, recimo mu poštenemu, delu, ki je bil zaupljiv, vedno znova prodajali strašilo Janšo. V političnomoralnem smislu in na formalni ravni je on z Depalo vasjo in sumi vpletenosti v trgovino z orožjem res najbolj problematičen posameznik, vendar je bila v sistemskem, ekonomskostrateškem smislu, torej v smislu obvladovanja lastniških struktur in pravnih mehanizmov v državi, druga stran veliko bolj sposobna.

Janša se je ves čas odzival kot kalimero, ki je doživljal trpljenje in poraze. Malo pred predzadnjimi volitvami, ko so vse ankete kazale, da bo levica zmagala, je eden najhujših LDS-ovih lobistov dejal, da je treba zmagati samo še te volitve, pa bodo nadzirali vse. V lastniškem smislu. To se sicer tedaj ni zgodilo. Janša je leta 2000 nasedel na izredno stanje in prevzel oblast za pol leta, ko je spet hitel in se onemogočil ter so ga mediji popolnoma sesuli. Zato je potem, ko je za dlje časa prišel na oblast, »zaštihal« toliko globlje.

No, leva opcija je tedaj lansirala teorijo, da so se resda tudi prej dogajale svinjarije, vendar pa da so bili to ekscesi in ti niso vedno nujno nezakoniti, kot vemo od Zdenke Cerar. Janša naj bi iz teh ekscesov naredil sistem. Jaz sem takoj rekel. »Halo! Tukaj nekaj ne štima!«

Kdo je pa leta in leta prej vzpostavljal sistem ali pa ga je opuščal, da bi se lažje plenilo? To ni bil Janša. Leva opcija je vzpostavila sistem, Janša pa je iz tega sistema naredil eksces, da bi se vrnil v igro, se šel trgovanje z Mercatorjem, se šel prevzem Dela in te manevre.

Na živce mi gre dajati intervju ob 60-letnici. Dajmo, zamislimo si kaj drugega. Ustanovitev delavsko-punkerske stranke, še bolje gibanja, zaveze denimo.

Pa saj ste že bili v stranki. Sodelovali ste tudi na volitvah. Na listi LDS.

Da, v začetku devetdesetih. Tako simbolično, vključimo se v mlado demokracijo in to. Če sem hotel kandidirati, sem moral biti član stranke. Potem sem se takoj izpisal, tako da nisem član nobene stranke.

Devetdesetih se spominjam po zelo velikem številu zastonj koncertov in prireditev?

Zastonjskih? Na Metelkovi so bili nekaj časa zastonj koncerti, sicer pa niti ne. Moji koncerti niso bili zastonj, ker niso mogli biti, subvencije so bile neznatne. Prav tako ne od Monike Skaberne.

Ne mislim samo tega. Ogromno zastonjskega žura je bilo. Brez vstopnin. Kot da je bilo ogromno nekega denarja v obtoku.

Hm, jaz morda nisem pravi za to vprašanje, ker sem ga takrat prvič imel dovolj, to pa zato, ker so se koncerti začeli dogajati res na veliko. Želja občinstva po koncertih, ki se je kopičila v 80. letih s punkom, novim rockom in Radiem Študent, se je takrat realizirala.

Kaj so bili vaši tedaj res veliki zadetki?

Nirvana, Beastie Boys, Bowie, Metallica, Rage Against The Machine, Pearl Jam, Dylan... Že Markovićevo leto '90 je bilo v primerjavi s prejšnjimi hudo inflatornimi leti izjemno stabilno, devetdeseta pa potem sploh. Zato mislim, da je vtis o presežku denarja bolj subjektiven. Denarja dejansko ni bilo več.


Pa vendar se devetdeseta vse bolj prepoznavajo kot zlato obdobje Slovenije. Kot sedemdeseta v Jugoslaviji – obdobje, ko je predvsem vaša generacija hodila zgolj na kavo v Portorož in se norčevala na polno.

Jaz ne. Nisem imel ne avta ne denarja. Zame osebno so bila sedemdeseta hudo mešana, tudi težka. Vrgli so me iz partije, kar samo po sebi ni bilo nič takega, mi je pa kot študentu politologije bilo jasno, da s kakšno državno službo ne bo nič, kar je pomenilo negotovost. Star sem bil 25 let, končeval sem fakulteto, potem pa se je zgodil še udar na Radiu Študent in suspenz. Medtem smo številko fakultetnega glasila, v kateri smo pokrili zgodbo o pregonu štirih liberalnih profesorjev na FSPN, torej Hribarja, Arzenška, Jerovška in Rusa, morali dobesedno zažgati. Čeprav sem glavno napako za zvezo komunistov naredil z odhodom na korčulsko letno šolo.

O srži tistega vašega usodnega prestopka kroži tudi zgodba, da so vas dejansko zasačili z marihuano?

To seveda ni res niti slučajno.

Zlobna natolcevanja?

Seveda. Ujeli me niso. Tam se je sicer dogajalo marsikaj. Če sem, sem potegnil kak džoint, ko je pač krožil, kajti sam niti ne kadim. V istem letu, ko sem letel iz partije, sem moral iz študentskega doma, nisem imel nobenega drugega dohodka razen iz honorarnega sodelovanja z Radiem Študent, potem pa je bilo še tega konec.

Nekaj časa sem živel dobesedno od zraka. Preseliti sem se moral v neko podrtijo na Bohoričevi. Edina svetla točka je bil Slavko Furlan, oblikovalec, ki je naredil »Pljuni istini u oči«. Bil je duhovit, dobrovoljen, zafrkantski artist, ki je v grozi tiste velike mračne vlažne sobe na zid narisal ogromnega Johna Mayalla. Poleg tega je veliko igral na kitaro. Če ne bi bilo njega, bi bilo neznosno.

Je res, da ste dober pevec?

Res je le, da sem nekaj let pel pri Vodopivcih. Imam posluh in nekaj glasu.

Še kaj zapojete?

Poredko. Priložnosti ni bilo več veliko. Pijansko gostilniško rjovenje pa mi ni všeč. Cenim zborovsko glasbo. Če se enkrat naučiš peti, se s tem rjovenjem ne moreš ravno identificirati. Se pa skoraj v nobeni zadevi nisem hotel ali znal prepuščati toku in kolektivnim ritualom. Morda zaradi travmatičnih izkušenj iz osnovne šole. Zaradi očal.

»Špeglar«?

Ne samo to. Škilil sem tudi in zato imel eno oko prekrito z belo gazo, iz česar so se rojevale precej hude etikete sošolcev. Na splošno sem nezaupljiv do kolektivnih situacij. Vseeno se vrniva v devetdeseta.

Dajva.

Tuhtam, kako da se razen Studia City in kakšnega besedila nisem bolj aktiviral. Razen angažmaja na volitvah v Šiški, ki mi je v določeno zadovoljstvo, ker sem zmotil načrte samodejne izvolitve Miloša Pavlice pri vrhu liste SD.

Mar ni to stari kolega?

Čigav? Moj ne.

Mar se ni tudi on motal okoli komune v Tacnu, Šumiju in na podobnih prizoriščih?

Drži, a je bil tudi ZSMS in sindikalist. Človek iz Iskre. Tipični primorski polhipi, polrežimski aparatčik. V Šumiju se nisem nikdar povsem dobro počutil, čeprav sem hodil tja, predvsem s Petrom Mlakarjem. Tam je bil zanimiv in hecen skup ljudi, ki so bili večinoma boemi, literati, odtrganci in talentiranci, vmes so bili seveda policisti, zraven pa je bilo tudi nekaj ljudi iz Kremlja. Sinovi nomenklature. S Ferentovega vrta. Nekajkrat sem končal na zabavi v katerem od njihovih stanovanj, kjer je bilo vedno vsega dovolj, vendar se nisem dobro počutil. Dobro sem se počutil na Radiu Študent, v FV in na železniški postaji.

Da ni bilo posredi tudi to, da ste bili na šumijevski sceni vendarle obstranec, morda malenkost mlajši in tako naprej?

Da, pa prišlek in nisem bil literat, nisem hodil na filozofsko, ampak na FSPN, ki je veljala za drugo ligo. No, če se vrnem k osnovi. V devetdesetih se je res začelo dogajati. Imel sem stike. V osemdesetih se je od velikih koncertov zgodilo malo. Naredil sem Siuxsie and the Banshees in Pankrte na Kodeljevem, pa Pankrte in Laibach in Anti Nowhere League, Misty & Roots, Angelic Upstarts ter Nicka Cava na Kodeljevem, sicer pa nič večjega.

Rutse?

Ne, njih je delal pokojni Tony Sabol – resda na moj predlog. Rekel sem mu tudi, naj pozabi na Zagreb, in potem je bilo tam res samo 500 ljudi, v Ljubljani pa 2500. Po zaslugi Radia Študent seveda.

Se danes zavedate svojega ogromnega vpliva na mladino? Da je tisto, kar ste povedali po RŠ, bilo za nas zapoved?

Takrat sem imel oddajo Rock fronta, bil sem DJ v Stopoteki in FV, vendar pa veliko drugega neposrednega stika z občinstvom nisem imel. Hitro se je do mene vzpostavila tudi distanca, češ ta Vidmar. Sem imel pa tudi ogromno dela. Boj za preživetje, hkrati boj za presežke, za nove koncerte in turneje z Laibachom. Zato nisem imel prave predstave o tem vplivu. Pozneje sem slišal za ljudi, ki imajo Rock fronte še do danes posnete na kasetah, sam jih nimam, pa bi jih zelo rad imel.

Kaj se je s sceno iz osemdesetih zgodilo v devetdesetih?

Razpršili smo se. Kanal A je bil denimo sprva mišljen kot alternativna televizija in prve koncepte je naredila ekipa pri ŠKUC Forumu. Pozneje mi je postalo jasno, da Drnovšek in ekipa okoli njega nimata ideje, kaj narediti z državo, razen vstopa v EU in Nato ter seveda postavljanja zasebnega interesa pred javnega. Preveč levi si niso upali biti, da ne bi spominjali na stare čase, so pa kupovali socialni mir. Desnica je na drugi strani vedela, kaj hoče. Rekatolizirati, privatizirati, ponovno osvojiti oblast. Pri Demosu so natančno vedeli, da je osamosvojitev edina pot, medtem ko so se na levici dogajale tudi skoraj samomorilske ideje. Če bi denimo pismo LDS-ovcev, ki so ga na dan napada na Slovenijo nameravali poslati Peterletu, češ za kakšno izzivanje gre, prišlo v javnost, nekaj danes zelo znanih politikov ne bi bilo na položajih, kjer so. Ali kar vsa stranka. Pismo ni bilo poslano, ker je nekaj pametnih LDS-ovcev vendarle ugotovilo, da je v takem momentu, ko se dogaja zunanja agresija, imeti taka stališča nespametno.

Se strinjate, da bi bila ta država lahko pametnejša brez tistih desetih dni agresije?

Nima smisla govoriti o »če«. Zgodilo se je in Slovenija žal ni imela na to niti najmanjšega vpliva. Stari levičarji še vedno prodajajo zgodbo, da bi lahko bilo drugače. Morda, vendar pa bi se o čemer koli drugem morali zmeniti s Srbi in Hrvati, nanje pa nismo imeli vpliva.

Pričakovali smo, da bomo pametna država, zdaj to nismo.

Država in pamet je redka kombinacija. Imam ameriško knjigo z naslovom Zmagoslavje pomanjkanja volje, v kateri je razloženo, kako neugodno je jugoslovanska vojna sovpadla z ameriškim volilnim letom in tem, kako Clintona niso zanimale zadeve na Balkanu.

Slovenija za svet ni obstajala. Lahko je le prodajala orožje Hrvatom in Bosancem. Notranje zadeve so bile pa sploh katastrofa. Zakon o denacionalizaciji je eden najslabših tovrstnih zakonov v Evropi. Brez potrebe, saj smo bili kar razvita socialistična država. Nikjer drugod niso toliko premoženja vrnili v naravi, sploh pa ne cerkvi. Značilno je, da ko je na oblast prišla leva liberalna opcija, ta zakon sploh ni bil dopolnjen. Zakaj ne? Ker je imel širok krog liberalcev in bivših komunistov od zakona o denacionalizaciji osebno korist.

Edo Pirkmajer je bil nekoč visok partijski aparatčik, potem pa je postal največji denacionalizacijski upravičenec. Posledica takšnih okoliščin je bila pomanjkanje jasnega koncepta mimo oponašanja zahoda in tako smo postali »vzhodna Evropa«, čeprav to že 30 let nismo bili. Drnovšek nas je v kapitalizem vpeljal tako, kot Kitajci kuhajo žabo. Ne vržejo je v vročo, ampak v hladno vodo in potem počasi segrevajo. Zdaj pa Pahor vodi neke vrste krizno šok terapijo po receptih mednarodnega monetarnega sklada.

Spominjam se, da ste v tistih evforičnih časih obljubljali koncert v Planici. Zakaj se ni zgodil?

To je bilo leta 1990, ko sem bil že v stiku z veliko agenti. Takrat je bil v igri David Bowie. Šel sem do planiškega komiteja, do inženirja Goriška, ki mi je dejal, da bodo idejo pretresli. Po dveh mesecih so mi sporočili, da bi radi 100.000 mark za prostor in 100.000 mark za uporabo imena Planica. To je bilo ogromno denarja, poleg tega pa je minilo preveč časa. Zadeve gredo v koncertnem poslu hitro. V nekaj tednih je bila organizirana vsa svetovna turneja in Bowijev koncert je bil potem v Zagrebu. Takrat mi je postalo jasno, da bo velike koncerte v Sloveniji težko delati.

Ali obstajajo posnetki prvih Novih rockov, ki jih je Radio Slovenija prenašal in snemal?

Ni jih več in to je katastrofa. Zbrisali so jih. No, ne samo tega. Televizijskih posnetkov kompletne Slovenske popevke nimajo. Zaradi najbolj banalnih razlogov.

Koncertov ne organizirate več toliko, kot ste jih nekoč. Zakaj?

Ker je ameriški megakapital večinoma prevzel evropski trg. Najprej SFX, kasneje Clear Channel, danes pa se imenuje Live Nation. To je ameriška megakorporacija, ki ji družbo dela zdaj še druga, sicer kanadska AEG, ki je tudi zares organizirala Cohenov koncert. Začeli sta kupovati agencije in celo dvorane. Nekaj časa sem bil zraven, vendar smo se na neki točki sprli. Moral bi kupovati bende v paketu, poleg želenih izvajalcev še nekaj neželenih, ki ti jih vsilijo. Zmanjka ti lahko samo tisoč vstopnic in si globoko v rdečih številkah.

Kaj je bil vaš največji spodrsljaj?

Pearl Jam, a po moji krivdi. Ko sem pol leta prej hitro prodal 1500 vstopnic v predprodaji, nisem nadaljeval intenzivne reklame. In na koncu je bilo namesto 6500 ljudi v Hali Tivoli samo 5500 ljudi. Videti je bilo super, finančno pa ni bilo. Bil je minus. Takšen posel je to.

Kaj bi si vseeno še želeli narediti?

Rammsteine, ki so Laibach za otroke. Pa Sonic Youth, Residentse, Laurie Anderson, Diamando Galas, torej klasično avantgardo. Zaradi zgodovinskega spomina in opozorila, kako dobre zadeve so se dogajale nekoč. Grindermana mi je uspelo ujeti, ker je Ljubljana med Rimom in Dunajem. No, zdaj pa so na potezi mlajši.