Vse našteto se dogaja v zelo omejenem obsegu. Kdor je rojen v blagostanje, mu zelo verjetno nikoli ne bo kaj dosti manjkalo, in kdor v revščino, bo težko in malokdaj zlezel iz nje. Povejmo naravnost – revni nimajo praktično nikakršnih pravic.

V kratkem času zadnjih nekaj tednov so se zvrstila domača in mednarodna srečanja, posvečena človekovim pravicam. Mednarodno v Mostarju o socialni izključenosti, domače na Bledu, kjer je bilo pol dneva posvečenega dobesedno rušilnim posledicam družbene neenakosti, in sestanek pred tednom dni v Sarajevu, kjer je Thomas Hammarberg, evropski komisar za človekove pravice, zbral geografsko pisano druščino evropskih, še največ balkanskih borcev za človekove pravice. Bil sem na vseh treh in ni jim težko poiskati skupnega imenovalca – nemoč in izključenost.

Mostarsko srečanje je ponovilo prizore, ki sem jih bil vajen iz domačega okolja. Najprej zaslepljenost z vsem, kar prihaja iz tujine. Glavna plenarna govornika sta bila Američana. Gospa z milim obrazom in usmiljene duše je prizadeto govorila o obupnih razmerah. O milijonih lačnih, nezaposlenih, umirajočih na cestah, brez možnosti kakršnega koli primernega zdravljenja, o ljudeh, ki so daleč pod pragom revščine; vse podkrepljeno z nesporno statistiko. A iz njenega govora sta vela neuničljiv optimizem in predanost socialnemu poklicu, ki blaži vse vrste stisk. Moški, učitelj po poklicu, jo je dopolnil s svojim prispevkom: kot učitelj se posebej ukvarja z revnejšimi otroki, ki imajo komaj kaj priložnosti za uspešno življenje.

V nasprotju z drugimi poslušalci, ki niso mogli prikriti ganjenosti, se je v meni nabirala nestrpnost. Vprašal sem nastopajoča, kakšno vidita Ameriko čez petdeset let, kar bo zelo kmalu. V dvorani se je začutilo nekaj nelagodja, učitelj pa je iskreno zavzdihnil, da je pa tole kar težko vprašanje. A v skladu s svojo zavezanostjo sta oba napovedala boljše čase, ne da bi znala povedati, kaj naj bi k temu pripomoglo. Povsem resno sem odgovoril, da sam vselej svarim pred socialnimi modeli in še pred marsičim, kar prihaja iz Amerike. Gosta sta korektno sprejela moje pripombe, del občinstva pa me je ocenil kot provokatorja. Na moje vprašanje, ali vsi skupaj ne vidijo, da so enako kot njihove stranke tudi oni kot socialni delavci povsem izključeni in brez možnosti vpliva na družbeni razvoj, so odgovorili z molkom, brez ugovarjanja.

To ni bilo moje izvirno odkritje, zgolj izkušnja, ki sem jo prinesel iz domačih krajev. Kaj se dogaja v Sloveniji? Poleg ljudi, ki so pod pragom revščine in katerih usoda (razen samomora) je povsem v tujih rokah, obstajajo tudi ljudje, ki imajo možnost svetovati politikom, kako naj bi se razvijala mlada država, da bi manj ljudem šlo slabo. Seveda ne poznam vpliva vseh svetovalcev. A vem, da nekateri ne morejo prepričati ministrov, da je kakšen socialni ukrep ali zakon povsem nesprejemljiv in le poglablja stisko ljudi, namesto da bi jo odpravljal. Tako se pokaže, da so tudi ljudje na formalno visokih položajih brez moči, torej socialno izključeni. Lahko si izberejo vlogo disidentov ali pa vztrajajo v strokovnih telesih in se sprašujejo, koliko časa bodo še nekakšna maska za na videz strokovno podprte odločitve politikov.

Seminar na Bledu je postregel z zanimivo statistiko. Kolegi z Inštituta za kriminologijo in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani so predstavili presenetljive podatke. Matjaž Jager je opozoril, da je Slovenija v mnogih primerjavah pred večino evropskih držav, in to v dobrem. Neenakosti, zlasti dohodkovne, in revščine je dosti manj, delež otrok, ki opustijo šolanje, znaša le tretjino povprečja EU, število zapornikov (ki se je sicer v kratkem času več kot podvojilo), pa je še vedno dosti pod evropskim povprečjem.

Katja Šugman Stubbs je povzela povsem sveže raziskave, ki dokazujejo, kako blagodejne učinke na mnogih, komajda predvidljivih področjih ima dejstvo, da v družbi prevladuje enakost zlasti v ekonomskem pomenu. Tako na primer ljudje, ki so zelo bogati v neenaki družbi, umirajo prej kot bogati ljudje v dosti bolj enaki družbi. Enaka družba, ki je sinonim za socialne pravice, ki gredo vsem državljanom, ima tudi dosti manj socialne patologije – manj duševnih bolezni, več fizičnega zdravja, daljšo pričakovano življenjsko dobo, boljše učne rezultate šolarjev, navsezadnje manj droge in nasilja kot specifičnih kriminoloških kategorij.

Imperativ gospodarskega razvoja sam po sebi torej ne prinaša kakšnega napredka, če ob njem ne zagotavljamo zlasti socialnih pravic kar največjemu številu prebivalstva. Zato je prav poučna, čeprav z vidika človekovih pravic dobesedno srhljiva izkušnja z novim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji. V prvem televizijskem nastopu nas je poučil, da bodo v Sloveniji še naprej težave, ker ne poslujemo po načelu »hire – fire« ali, po domače, »vzemi, porabi in odvrzi«.

Človek je v taki produkcijski ideologiji zgolj nujno zlo, ker ga (še) ne moremo nadomestiti s strojem. Stroj ni subjekt pravic, nima za sabo sindikata, ne zahteva toplega obroka, in ko se odločiš, ga vržeš v smeti in zamenjaš z boljšim. Vse to želimo v neoliberalni maniri početi tudi z ljudmi. Zato jih v ekonomsko-računovodskem besednjaku preimenujemo iz ljudi v strošek. Človek je torej za kapitalista – delodajalca ena sama izguba.

V takih razmerah, kjer so socialne pravice za mnoge zapisane v predrobnem tisku, je idealna rešitev Mati Tereza. Dobesedno in v prenesenem smislu Rdečega križa, Karitasa ali podobnih ustanov. Je ideal vsake diktature in kapitalista. Obiskuje uboge od jutra do večera, celi rane brez besed, neguje bolne in predvsem nikoli ne sprašuje, zakaj. Vsem, ki ustvarjajo in vzdržujejo tak sistem, omogoča mirno spanje. Tik preden izmučena od predanosti ubogim za vselej zaspi, se ji oddolžimo z Nobelovo nagrado in tako potrdimo ne le njeno, pač pa tudi svojo plemenitost. Kaj naj stori Slovenija s socialnimi pravicami? Lahko se zgleduje po Evropi in jih še naprej krči. Evropa je pred kratkim dokazala, da ji še bolj temeljne niso mar. Premnoge države so zlahka sodelovale z Ameriko v nezakonitih dejanjih, ugrabitvah, zapiranjih, mučenjih, tudi ubojih nedolžnih državljanov. Lahko pa se Slovenija spomni, kar se sicer zdi vsaj meni manj verjetno, da je sedanja prednost, ki jo še vedno ima pred Evropo glede socialnega položaja državljanov, morda tudi del dediščine danes prepovedane preteklosti. Bil je čas socializma, ko je bil človek – resda le, če se je strinjal s politično ureditvijo – kljub vsemu vrednota. A kaj ko je približevanje človeku kot vrednoti na tak način, da uživa več socialnih pravic, v jeziku sodobne ekonomije zavora napredku, v današnjem, zlasti slovenskem političnem jeziku (naj se sliši še tako protislovno) pa približevanje totalitarizmu.

Z vidika človekovih pravic se mi zdi, da ne živimo v svobodnih časih. Svoboden je lahko samo tisti, ki je odgovoren. Ker imajo v današnji Sloveniji predvsem finančno, potem gospodarsko in nazadnje politično moč večinoma neodgovorni ljudje, tudi ni dejanske svobode, je zgolj politična, ki je zbanalizirana na svobodo reči kar koli komur koli. Ta ne pripomore k ničemur. Ob nesporni neodgovornosti pa je svoboda države, kakor se mora dokazovati tudi skozi uživanje pravic vseh državljanov, utopija.