Tudi zdaj, ko je ustavno sodišče odločilo, da mora državni zbor ustanoviti novo občino Ankaran, Gregor Strmčnik ostaja miren in previden. Evforija ga ni prevzela, pravi, da ni razlogov za odpiranje šampanjca. Odločitve ustavnega sodišča ne jemlje kot zmage proti koprskemu županu Borisu Popoviču, čeprav priznava, da je bilo dokazovanje, da so Ankarančani upravičeni do svoje občine, bistveno težje prav zaradi Popoviča, ki je z močno mašinerijo v ozadju na vsak način poskušal preprečiti, da bi se Ankaran osamosvojil.

»Ankaran ni plen, ki bi si ga lastili. Ankarana ni nihče dobil ali izgubil. Na ustavno sodišče nismo šli po zmago, ampak po pravico,« pravi najverjetnejši župan Ankarana, ki svoje kandidature še ne želi javno napovedovati. Če bo kandidiral, bo to storil zaradi želje in pričakovanj Ankarančanov, njegovi ideali o vodenju občine pa so bistveno višji, kot misli, da jih lahko ponudi sam.

Preprečiti plenjenje in uničevanje

»Če bi krajevna skupnost imela pravno subjektiviteto in možnost soodločanja o dogajanju v svojem kraju, Ankarančani svoje občine sploh ne bi potrebovali. Žal pa je bil to edini način, da preprečimo plenjenje in uničevanje našega kraja, ki ga je izvajala trenutna koprska oblast,« pravi Strmčnik, ki meni, da bi moralo biti vodenje občin po vsej Sloveniji urejeno na drugačen način, župan in občinski svetniki ne bi smeli imeti absolutne oblasti in moči, ljudje pa bi morali biti tisti, ki bi odločali, kaj želijo in potrebujejo v svojem kraju. Strmčnik verjame, da je v manjših lokalnih skupnostih medsebojne odnose mogoče urejati apolitično, prva oblast v Ankaranu pa mora biti po njegovem mnenju tehnična. Njena naloga bo, da sprejme cilje in usmeritve razvoja kraja, ki jih bo potem morala spoštovati katera koli oblast.

Strmčnik je umirjen, premišljen, spoštljiv in vljuden sogovornik, ki nikoli ne izgubi živcev in mirno sprejema vse odločitve ali provokacije. Tudi ko je predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič prebral odločitev, za katero je Strmčnik tako zelo stiskal pesti, na njegovem obrazu ni bilo opaziti nobene reakcije. Na še tako absurdne očitke Strmčnik odgovarja mirno in argumentirano, kar cenijo tako podporniki kot nasprotniki ankaranske občine, ki mu vselej stisnejo roko in z njim poklepetajo.
Največ zadržkov ima Boris Popovič, ki se prav zaradi Strmčnikove drže nerad javno sooča z njim. Pred časom je Popovič v Odmevih povsem izgubil živce, ker je Strmčnik mirno pojasnjeval, zakaj so upravičeni do svoje občine, in se ni oziral na napade druge strani. V tem tednu pa se je koprski župan soočenju z njim preprosto izognil, češ da je zbolel. »Popovič je imel priložnost poskrbeti tudi za nas, pa tega ni storil. Zdaj naj skrbi za svojo občino, našo naj pusti pri miru,« pravi Strmčnik, ki je prepričan, da bosta koprska in ankaranska občina ne glede na vse dobro sodelovali.

Strmčnik je trenutno brez zaposlitve, na naše srečanje pa se je pripeljal s 36 let starim citroënom amijem. Svoje terensko vozilo in še nekaj drugih stvari je moral prodati, potem ko so ga v začetku septembra krivdno razrešili s položaja člana uprave Triglava zdravstvene zavarovalnice (TZZ). Njemu in nekdanjemu predsedniku uprave TZZ Danijelu Starmanu očitajo, da nista ravnala kot vesten in pošten gospodarstvenik in da sta svoj položaj v upravi izkoriščala za zasebne interese in nepremičninske posle. Zato nekateri dvomijo o Strmčnikovih poštenih namenih v ankaranski zgodbi.
»Nepravilnosti in napak ni bilo, kar bomo tudi dokazali. Krivdno razrešitev sem izbral sam, ker nisem hotel podpisati goljufivega in lažnivega sporazuma o odpovedi delovnega razmerja. Lahko bo trajalo več let, ampak na koncu bom dokazal, da nisem ničesar zagrešil. Ustaviti nas je bilo treba, ker smo nekomu drugemu prekrižali načrte,« pravi Strmčnik, ki se za svojo prihodnost ne boji. Pravi, da bo službo že našel, trenutno pa bo vso energijo usmeril v zagon nove ankaranske občine.

Ni član nobene politične stranke, čeprav ga povezujejo tako z levo kot desno politično opcijo. »Svoje edino politično delo sem končal že leta 1983, ko sem bil star 17 let in sem odstopil kot predsednik Zveze socialistične mladine v Ankaranu, ker sem šel za nekaj let na ladjo. Že leta 1987 pa smo v Ankaranu ustanovili mladinsko društvo Jo-Jo klub. To je bila apolitična alternativa združevanja mladih na osnovi društvene, ne pa družbenopolitične dejavnosti. Strankarska politika me absolutno ne zanima, če bi se moral opredeliti, bi rekel, da sem predstavnik sredine, svetovnonazorsko pa sem humanist,« pravi Strmčnik, ki je ravno včeraj praznoval svoj 45. rojstni dan. Z množico prijateljev je proslavljal v ankaranskem zaklonišču, kjer je zanj igral punk bend Svinjske tačke. »Punk mi je bil od nekdaj všeč, ker je uporniška zvrst glasbe. Sem tudi veliki oboževalec skupine Laibach in NSK, imam njen potni list in državljanstvo,« o sebi pove Strmčnik, ki je zrasel ob glasbi skupine The Beatles, še zlasti pa je navdušen na Johnom Lennonom, velikim pacifistom in humanistom, ki mu je za zgled.

Morje zna marsikaj zakuhati

Meni, da ga je v stabilno osebnost oblikoval poklic pomorščaka. Po izobrazbi je namreč inženir za pomorski transport. »Morje je nepredvidljivo in zna marsikaj zakuhati. Tam se pokaže, ali si sposoben delovati tudi v izrednih okoliščinah,« s posebno spoštljivostjo in ljubeznijo do morja pojasnjuje Strmčnik, ki se je na ladjo Splošne plovbe Logatec prvič vkrcal, ko je bil star 17 let, in šel z njo do Afrike. Bil je na sedmih ladjah Splošne plovbe, potem pa je poklic pomorščaka obesil na klin, ker je spoznal svojo sedanjo ženo, s katero ima dva otroka, stara dvanajst in deset let. V zavarovalniške vode je zajadral leta 1994, ko se je zaposlil v Adriaticu, kjer se je vključil v izgradnjo izvajanja nove zavarovalne vrste zdravstvenih zavarovanj.

Čeprav je do srednje šole, ko se je odločil, da bo šel na pomorsko šolo, živel v Lučah, se ima Strmčnik za pravega Ankarančana. »V Ankaranu sem preživel čudovito mladost in v Ankaranu bom tudi umrl. Pokopali me bodo na ankaranskem pokopališču, prav na tisti lokaciji, kjer je pokopališče praktično že zgrajeno, pa jo je Popovič prodal Grafistu za drugo namembnost,« je odločen Strmčnik, ki velja za vztrajnega človeka.

Družina mu veliko pomeni. Je strasten kuhar in uživa v pripravi različnih jedi, kuhinja je zanj središče doma. Ker je njegova žena Istranka, ki je otroštvo preživela v Parizu, je kuhinja pri njih doma precej raznolika. »Kuhanje me sprošča, ob res stresnih situacijah pa se najraje zleknem v kot kavča in vzamem v roke dobro knjigo, še bolj pa me pomiri pogovor s soprogo,« pravi Strmčnik. In če širša slovenska javnost pozna Strmčnika kot premišljenega in zadržanega gospoda v obleki in kravati, je zasebno sproščen žurer, ki najraje pije pivo, kravato in obleko pa takoj, ko je mogoče, zamenja z oblačili za prosti čas in supergami all star. Ima jih v vseh barvah, najljubše pa so mu rdeče.