Bržkone najbolj politično korektna biografska opomba pravi, da domuje, ustvarja in predava v Velikem jabolku, rojen pa je bil leta 1956 v Bosni.
"Ta definicija je moja," se je med pogovorom v kavarni Slon muzal Mirko. "Ampak ti podatki o meni ne povedo kaj dosti."
Indijanec s slovanskim naglasom
Ko je bil star tri ali štiri mesece, se je z družino iz Bijeljine, semberijskega mesta, ki je od srbske meje oddaljeno komajda šest kilometrov, preselil v Maribor. Po štajerski je prišla na vrsto hrvaška prestolnica, pa Bijeljina in potem spet Zagreb.
»Moj oče je bil podoficir jugoslovanske vojske,« pojasni Mirko, »zato smo se veliko selili.«
»Vedno sem imel napačen naglas,« je dejal. »Kamorkoli sem prišel, sem govoril narobe. Ampak hitro sem se naučil, da moram tistega, ki se prvi spravi name, premlatiti.« Tako se je nekoč lotil sošolca Seada in mu med obračunom zlomil roko. »Kasneje sva postala prijatelja in res sem vesel, da sva se po vseh teh letih zopet našla na Facebooku.« Sead ga je spomnil tudi na to, da je bil v njihovi druščini edini, ki se je med igranjem kavbojcev in indijancev razglašal za Apača. »Vedno sem hotel biti tlačen,« se je zasmejal.
Često je izgubljal prijatelje, se bil prisiljen kratkočasiti po svoje, a ravno zato je začel risati. Pravi, da je bilo njegovo otroštvo dramatično in travmatično. »Lepo in žalostno,« je strnil. »Ti dve emociji vedno nosim v sebi. Nekje sem celo prebral, da so najbolj zanimivi tisti kreativci, ki so imeli strogega očeta in zaščitniško mamo. V tem konfliktu se ustvarja kreativa, kar se je zgodilo tudi z mano, sploh zaradi vseh teh selitev.«
Ko je iz multikulturne, multinacionalne, multireligiozne Jugoslavije prispel v multikulturen, multinacionalen, multireligiozen New York, se je pisalo leto 1986. V žepu je nosil tisoč petsto dolarjev in prgišče angleških besed. »Par stavkov sem se naučil med gledanjem filmov in poslušanjem plošč,« je rekel neskromno, »ampak nisem se bal, vedel sem, da se ne bom nikoli več vrnil.«
Ni bilo dovolj, da je v takratni Jugoslaviji veljal za enega izmed najboljših avtorjev stripa Alter Alterja, Heavy Metala ali Metal Hurlanta, duhovitega karikaturista, ilustratorja, ki se je kritično, a sočno, loteval politike in gospodarstva? Ga ni zadovoljilo, da je takoj po srednji šoli začel objavljati v časopisu Pitanja, pa v reviji Polet, kasneje v Startu in italijanskem tedniku Panorama? Ga ni razveseljevala niti leta 1977 ustanovljena teoretsko stripovska revija Novi kvadrat? Kaj pa tiste naslovnice za politični tednik Danas, s katerimi se še danes rad hvali, pa plošče za Bijelo dugme, Prljavo kazalište, Arsena Dedića, Zano?
»Vse to me je začelo dolgočasiti in v treh letih pred odhodom sem proizvedel veliko smeti,« prizna. »Zato se je moji takratni firmi reklo SLS – sporo, loše, skupo.«
Čutil je, da s studiem Počasno, slabo, drago tone, zato je vse svoje knjige razdelil med prijatelje, mamo pa prosil, naj se čim prej znebi njegovega arhiva. »Pojma nisem imel, da je moje stare naslovnice plošč, knjig, revij, filmske in gledališke plakate, stripe in še kaj shranila na varno.« Za kar ji je domača publika hvaležna, saj bi bila brez njene intervencije razstava Ilićevih del predlani v Zagrebu ali lani v Mariboru skromna in nepopolna.
»V Ameriko sem prišel s skromnimi pričakovanji,« je nadaljeval svojo sago. »Hotel sem samo stran iz okolja, kjer sem živel v trikotniku med Kavkazom, Zvečko, Jelačićevim trgom in Zvijezdo, stran od tam, kjer sem poznal vsako tretjo faco.«
V New Yorku mu je godila anonimnost; všeč mu je bilo, da ga nihče ni zbadal zaradi naglasa, prav nasprotno, še danes mu prav pride.
»Naglas? Kakšen naglas neki,« se je pošalil v angleščini. »Veste, če ga ne bi imel, bi bilo moje življenje v ZDA veliko težje.« Težje? »Joj, vi ne veste, kakšne neumnosti znam reči na sestankih! Ampak ker govorim slabo, nikoli niso prepričani, ali mislim resno ali ne. Poleg tega moje besede prav zaradi naglasa zvenijo malo bolj zanimivo.«
Obred dvorjenja
Po komajda tednu dni bivanja v ZDA si je Ilić izboril prostor v reviji Time, časopisu Wall Street Journal, New York Timesu in številnih drugih uglednih publikacijah. In kako mu je to uspelo? »Preprosto! Potrkal sem na vrata in jim pokazal svoje risbe.«
Z leti je postal eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, ki je s svojo cinično, neomajno levičarsko držo ovekovečil marsikateri dogodek, si priboril kopico priznanih nagrad in za nameček še profesorsko titulo.
Ampak predalčkali so ga kljub temu. »Dolgo časa sem ždel v enem predalu in precej truda sem moral vložiti, da sem splezal ven. V Ameriki radi kategorizirajo, ker so preprosto prevelika dežela, da bi lahko vsak delal, kar se mu zljubi. Samo zelo popularni ali zelo bogati si lahko privoščijo, da delajo, kar jih je volja. In ker nisem ne eno ne drugo, sem se moral najprej specializirati za politično-ekonomske teme in vzhodno Evropo.«
Ker mu je šlo dobro, ni nihče pričakoval, da bo spremenil stil. »Toda postalo mi je dolgčas. In najhujše je, ko vas nekaj, kar radi počnete, začne dolgočasiti. To je znak, da morate nekaj nujno spremeniti, drugače boste zasovražili svoje delo, potem boste zasovražili sebe, nato so na vrsti ljudje okoli vas… to pa je potem konec vsega.«
Ilićeva sprememba je nekega dne nepričakovano pozvonila po telefonu. »Ponudili so mi, da postanem umetniški direktor revije Time International. Si mislite, čez noč sem iz ilustratorja postal dizajner?!«
Ampak tudi ta posel ga ni navduševal prav dolgo. »Po šestih mesecih sem šel, po kakšnem letu svobodnjaštva pa sem podpisal pogodbo z New York Timesom.«
Tudi v tem primeru je kot umetniški direktor Op-ed strani (mnenjske strani) postavil nekaj zelo neameriških zahtev. »Rekel sem jim, da bom ostal samo leto dni in da hočem mesec dni dopusta, kar je za Američane nepredstavljivo. Ampak vedeli so, da kot svobodnjak zaslužim več, kot so mi ponujali, zato so pristali.«
Danes je zopet sam svoj šef, lastnik studia za grafično oblikovanje, 3D-računalniško grafiko in filmske špice Mirko Ilić corp., predavatelj na ugledni School of Visual Arts ter (so)avtor številnih knjig s področja oblikovanja. A to še ni vse; Mirko Ilić oblikuje tudi prostore. Na primer hotele in restavracije, sanja pa o mostovih. »Joj, ja! Mostovi! Fasciniran sem nad mostovi!«
In če bi mu, zapriseženemu levičarju, gradnjo enega izmed njih ponudila kaka desničarska firma? »Ne, za desničarje ne delam, to me ne zanima. Je pa vsak odnos z naročnikom obred dvorjenja.« Skrivnost ni v kemiji, trdi, pač pa v zaupanju. In v tem, da morate imeti svoje delo resnično radi. »Če v svojem delu ne uživate, vas ne bodo nikoli dovolj plačali,« je prepričan. »Če pa ga imate radi, lahko po mili volji razmišljate osem ur, delate pa samo dve, kar je precej bolj zdravo. In dosti lažje.«
Kovček spominov, znanja in strasti
Če ga vprašate, kateri filmi, glasbeniki ali knjige so ga zaznamovale, začnejo iz njega bruhati raznorazna imena. Med drugim ujamem omembo ilustratorja Brada Hollanda, ki je zaznamoval Playboy in Penthouse, pa legendarnega grafičnega oblikovalca Miltona Glaserja, ki je v ameriško podzavest naredil zarezo z logotipom Rad imam New York, Jeana Girauda, bolj poznanega pod psevdonimom Möbius ali Gir, ki je ustvaril neprekosljivega Blueberryja, Kubrickovo Odisejo… Toda kaj kmalu imena izrinejo dogodki: vojna na Balkanu, enajsti september, zmaga prvega temnopoltega ameriškega predsednika.
»Ne morete si predstavljati, kako sem trpel, ko sem od daleč gledal jugoslovansko vojno. Na žalost me ni bilo tam. Morda pa je to tudi dobro, prav gotovo bi me kakšen bedak ustrelil.«
Globoko ga je zaznamoval tudi napad na newyorški WTC. »Videl sem prvi avion, ki se je zaletel v stolpnico, in pomislil, zagotovo snemajo film. Moji možgani preprosto niso mogli prevesti, kar so zabeležile oči.«
Podobno nemočno se je počutil tudi takrat, ko je ameriško gospodarstvo začela najedati kriza. »Eno domovino sem zaradi kretenov že izgubil, ne mislim izgubiti še druge,« pristavi.
Mar ni pri tem nekoliko naivno pričakovati zmago?
»Ja, ampak borim se vseeno lahko. Saj ni nujno vedno zmagati, nujno pa je poskusiti.«
Takole od daleč se zdi, da so v ZDA vse bitke že davno izgubljene.
»Nikakor,« se burno odzove. »Res, da so trenutno v Ameriki mračni časi, ampak konec koncev je večina izvolila temnopoltega predsednika. Kdaj boste pa vi imeli recimo kakega Roma za predsednika?«
Podobno strast v njem izzove omemba nestrpnega Beograda, kjer se je pred nekaj tedni pomešal med tisočglavo množico, da bi izrazil podporo srbskim homoseksualcem.
»Nisem gej,« mi zaupa, »ampak v Beograd sem vseeno šel, ker gre za osnovne človekove pravice.«
Tjakaj pa ga je vodila še ena pot – pot do Sajmišta.
»Na tem kraju so Nemci med drugo svetovno voljno pobili okoli 45.000 ljudi, med njimi 7000 Judov. Mladim, ki danes tja zahajajo v diskoteko ali na boks, se še sanja ne, kakšno zgodovino ima ta kraj. Ne vem, če veste, da je bil Beograd prvo mesto, ki so ga Nemci očistili Judov. To so neverjetno pomembne zgodbe, ne smemo jih pozabiti! Ampak srbskim oblastem je za zgodovino malo mar, bolj jim je v interesu, da poberejo denar, da se na Sajmištu zgradi šoping center, kot da bi s spominskim centrom ljudi opozarjali na to, da imamo vsi mračno preteklost.«
»Veste, znanje je nekaj izjemno pomembnega,« doda resno. »Ker sem odrasel v razmeroma revni družini, so me knjige vedno fascinirale. In ker sem imel to nesrečo, da sem začel delati takoj po srednji šoli, fakultete nikoli nisem končal, me vedno spremlja občutek pomanjkanja izobrazbe. Ki je istočasno dober občutek, saj me vedno znova sili, da se učim. In eden izmed najlepših načinov učenja je branje in zbiranje knjig,« pravi.
Ne le da jih strastno zbira, sploh originale ruskih poetov, futuristične, dadaistične manifeste, ruske konstruktiviste ali dela Majakovskega, z njimi pred vsakim potovanjem napolni vsaj malho, če že ne kakega kovčka.
Spremljale so ga tudi ob prihodu v Ljubljano, kjer je spregovoril na novinarski konferenci ob otvoritvi razstave knjižnih ovitkov Penguin 75, ki jo je na njegovo pobudo v galeriji Vžigalica organiziral zavod Emzin.
Noben medij ne umira
»Poglejte predse,« je dejal. »Vsi pišete na papir, nihče ne tipka po iPadu. Že od Gutenberga dalje se govori, da bo novi medij izpodrinil starega, pa ga ni. Noben medij ne umira.« Še najmanj knjiga, trdi, saj je po njegovem veliko bolj primerna za branje na stranišču ali na plaži kot denimo kakšna naprava.
Na leto oblikuje približno pet naslovnic, za založbo Penguin pa jih je doslej ilustriral trideset, večinoma s politično ali gospodarsko tematiko. Med najbolj priljubljenimi je gotovo tista z naslovom Tribes, ki je doživela ponatis v številnih jezikih, ali pa uspešnica All the Devils Are Here: The Hidden History of the Financial Crisis (Vsi hudiči na kupu: Skrita zgodovina finančne krize), ki je pred kratkim gostovala v oddaji Jona Stewarta.
»Slika je vredna več kot tisoč besed,« ponovi znano reklo. »To je čista resnica! Zato se knjižni uredniki bojijo slik. In zato jih tisti, ki so zviti, znajo uporabiti sebi v prid.«
Kot na primer Penguin. »Pred kratkim so za serijo Classic deluxe k sodelovanju povabili striparje, ki so oblikovali naslovnice za Let nad kukavičjim gnezdom, Male ženske, Frankensteina, Tri mušketirje, Ljubimca lady Chatterley, Kandida in druge.« Zelo pametna poteza, meni Ilić, saj so tako k branju klasikov pritegnili mlade, promovirali avtorje stripov in prodali petkrat več knjig.
»Genialno,« pravi. »Modernizirali so naslovnice in dobili novo publiko. Morda bi se časopisi iz te lekcije lahko kaj naučili, njihov glavni problem je, da nimajo mladih bralcev.«
Toda, pravi, »kaj, ko časopisni uredniki poskušajo zapolniti vsak prazen prostor. Nihče ne pomisli, da je več manj«. Če bi mu uspelo spremeniti takšno miselnost, bi slavil največjo osebno zmago.
Še kakšna kritika? »Povsod po svetu se politiki mečejo na glavo, da bi se znašli na naslovnicah, podkupujejo, plačujejo lobiste in ne vem, kaj še vse, pri vas, na Hrvaškem ali v Srbiji pa to delo zanje opravijo novinarji. Zakaj se namesto njih na naslovnicah raje ne pojavijo tisti, ki delajo lepe in pametne stvari?«