Iz postsocialističnih držav bomo slišali vse več o vključevanju državnih inštitutov v univerze in industrijo (pa tudi v razvitih državah). Prenovljena regresijska analiza za leto 2007 je dostopna v Konjunkturnih gibanjih, november 2010, GZS, "Prenova modela prenosa znanja v gospodarstvo", z zakonitostmi vpliva razvojnih kadrov v podjetjih ne samo na dodano vrednost na zaposlenega, ampak tudi na izdatke za raziskave in razvoj, stroške dela in plače.

Direktorji navajajo vrsto inštitutov v razvitih državah kot dokaz podobnosti z nami, molčijo pa o njihovem neznatnem deležu v številu razvojnih kadrov podjetij. V Švici sta v državnih inštitutih zaposlena samo dva odstotka razvojnikov v gospodarstvu (v Avstriji 6,9 odstotka, na Danskem 6,3), pri nas pa 78 odstotkov, v treh letih za 10 odstotnih točk več). Češka jih ima že manj od nas (56,5 odstotka, v treh letih za 28 odstotnih točk manj). Tudi Madžarska in Romunija imata že manjši delež državnih raziskovalcev od gospodarstva kot mi (65,4 oziroma 75 odstotkov). Pri takšnem tempu bomo kmalu edini v EU s tako močnimi državnimi inštituti.

Kljub temu našemu rekordu v državnih inštitutih je dodana vrednost na zaposlenega v industriji dosegla v letu 2007 samo 30.500 evrov, v Avstriji pa 78.400 evrov (2,6-krat več). To je edino, kar zanima ljudstvo, za visokoleteče besede jim ni mar. Nujno je povečanje plač vsaj za 50 odstotkov, kar bi bilo mogoče, če bi se večina podjetij usmerila v iskanje idej za nove izdelke in jih razvijala za trg, če bi ji uspelo pridobiti inženirje iz državnih inštitutov. Podjetniki naše skupine, ki so najbolj inovativni pri nas, jih iščejo zaman.

Kje so nove poti k blaginji prebivalstva?

Pisci ne ponujajo nobene nove poti k blaginji prebivalcev. Ljudje ne razumejo, zakaj so njihove plače samo tretjina avstrijskih. Z minimalno plačo 560 evrov ni mogoče živeti, še manj brezposelni s 460 evri. Z visoko dodano vrednostjo lahko Nemčija podpira brezposelno štiričlansko družino s 1150 evri (z dodatkom za najemnino in gretje). To stanje dolgoročno ni vzdržno. Podjetniki to čutijo, saj imajo večino diplomiranih inženirjev ali celo doktorjev, za katere so socialni prispevki nekajkrat večji kot pri sosedih. Zato jih selijo tja. To je naša slepa ulica, ki je nastala zaradi šibkih razvojnih zmogljivosti v podjetjih. Ne očitati inštitutom, da so tega krivi. Silijo jih v razvoj za podjetja, česar pa niso sposobni. Oni imajo svoje delo, drugačno od razvoja. Tega nihče ne razume.

Ker ni inženirjev, hočejo podjetja več diplomantov, ne s prisilo, ampak z denarjem. In jih 2000 uvoziti. In ker želijo imeti enake pogoje dela kot pri sosedih (kjer že imajo svoje tovarne), pozivajo, da se organiziramo kot male bogate države. Te nimajo inštitutov (ali jih imajo malo), ves denar gre v industrijo. Avstrija ima državnih raziskovalcev 1389, kar pomeni, da bi jih mi smeli imeti glede na število prebivalstva 347, imamo pa jih 1998, šestkrat več. Švica jih ima 533, kar bi pomenilo za našo velikost 137, imamo pa jih 14-krat več. A zato imajo nekajkrat več novih izdelkov, dodano vrednost na zaposlenega pa štirikrat večjo. Zato nehajmo govoriti o pomenu državnih inštitutov za blaginjo Slovenije. To so socialistične fraze, napisane že x-krat.

Tudi zelo bogate države si jih ne privoščijo. Vlada z njimi ne bo rešila niti ene same luknje. Rešila jo bo samo nova industrija. Moramo se reindustrializirati, kot poziva EU. Kako se to dela, dokazujejo podjetniki naše skupine. Vendar si ne morejo pomagati z upravno birokracijo, ki ne zna rešiti stvari, ki bi lahko dale kruh stotinam zaposlenih. Gradbenega dovoljenja za novo tovarno niso zmožni roditi v treh letih, v Italiji v enem mesecu.

Glede Bolgarije govore številke drugače kot direktorji: vladnih raziskovalcev ima v zadnjem desetletju enako (802 na milijon prebivalcev, mi 1000), pač pa jih je v gospodarstvu petkrat manj (171, pri nas 1278), kar je vzrok njihovi nizki dodani vrednosti na zaposlenega (7076 evrov), na repu EU, pri nas je vrednost 29.100 evrov (v letu 2007). Tu je vzrok bolgarske revščine, natančno v skladu s komparacijo. Za nas je bila najhujša nesreča, da je naša industrija ob osamosvojitvi razpadla in z njo razvojni oddelki z 9500 razvijalci, danes jih je 2571. Zato nismo sposobni ponuditi enega kompleksnega finalnega objekta (jeklarne, cementarne, hidrocentrale).

Vlada ni znala ohraniti močnih podjetij z globalno blagovno znamko, danes pa dobivamo vojaške ladje za terjatve, ki so ostale po izvozu neplačane v Litostroju, Metalni, Iskri, kar je bil vzrok za njihov potop. To je njihov denar! Švica ima za 29 odstotkov močnejšo industrijo kot mi, kar je absurd.

Dvigniti se nad parcialne interese

Bolj kot vlada odlaga celovito oceno naše nefunkcionalne raziskovalne strukture, bolj kot pušča industrijo nesposobno za razvojni preboj iz sedanje podrejenosti tujim multinacionalkam z vsemi posledicami za prebivalstvo, višja bo končna socialna in ekonomska cena, ki jo bo plačal vsak prebivalec države. Inštituti so delovali obrnjeni vase, podpora gospodarstvu je bila samo izgovor za črpanje državnih sredstev. V času krize pa takšna vloga inštitutov ni sprejemljiva za podjetja, ki se skušajo reševati s širjenjem svojih razvojnih kadrovskih zmogljivosti. Slovenijo hromi strahovito nesorazmerje med razvojem v industriji in raziskovalci v inštitutih, kakršnega ni v nobeni majhni bogati državi.

Že tako majhno število inženirjev je razdeljeno nesimetrično, izčrpajo jih javna uprava in inštituti, zaradi česar je industrija razvojno omrtvičena. Posledica je razvojna revščina, nizka produktivnost, ki se nadaljuje v premajhnem proračunu za potrebe države, sociale in šolstva. Stvari so jasno razvidne, pa vendar si tega nočejo priznati.

S posledicami se bojuje vlada: stavke zaradi prenizkih plač, pritisk pokojnin, suša sredstev za zdravje. Vse to je posledica prenizke razvojne moči industrije. Ljudem je treba to razložiti, da bodo spoznali vzrok in podprli vlado pri posegu v ta klobčič interesov. Intelektualci bodo morali sprejeti sklep o izhodu iz naše nemoči. Nezaupanje ljudi v vlado, neurejenost sodstva in zdravstva je posledica. Bogate države tega nimajo. Bolj so odporne proti krizam, bolj so lahko socialne. Zato smo pozvali vlado, da v vsem posnema te države.
Nehajmo z našo »edinstvenostjo«!

Dvigniti se bomo morali na višjo raven nad inštitucije. Na globalno raven, kjer so navzoče trde resnice, realno dogajanje z inovacijami, prebliski idej in njihovo potjo prek industrije na trg. Vsi ocenjujejo vse le prek koristi za svoje podjetje z nekaj sto ljudmi. Zato stopicamo na mestu. Informacije o uspehih pri dokazano najuspešnejših državah približno enake velikosti moramo sprejeti brezkompromisno. Če to prikrivamo, imajo takšni izgovori negativen prizvok. Če se temu pridruži še sprenevedanje in sklicevanje na neresnične dimenzije primerjave, potem ne bomo prišli nikamor. Diktatura statusa quo je strahovito orožje. In žrtve so prebivalci, ki ostajajo na isti brezizhodni točki revščine, ki se ni spremenila že desetletja. Ker svet okoli nas napreduje, postajamo čedalje bolj ranljivi.

Dr. Marko Kos