Razlike med urbanimi in vaškimi četrtmi je bilo treba odstraniti, je zapovedovala uradna vizija, zato je urbanistični načrt predvidel porušenje zgodovinskega dela Trnovega, gradnjo stolpnic, enodružinskih hiš in ureditev novega predmestja po meri socialističnega človeka.

A še preden so zarjoveli bagri, jih je ustavil trezen glas peščice intelektualcev - profesorja, umetnostnega zgodovinarja, direktorja muzeja in novinarja. Še desetletje so se kresali pogledi, opravljali neformalni pogovori, pisali članki, sklepali kompromisi, da bi iz "primitivne četrti slabe kakovosti" leta 1982 končno nastala novodobna soseska. Ali krajina, ki lepo odseva različne poglede na sodobnost, kot v zborniku Traditiones založbe ZRC pravi Veronica E. Aplenc: "Stare kmetije, stolpnice in razsežno socialistično predmestje tako stojijo drug ob drugem, pa vendar vsak zase."

Poligon za tretjerazredne projektante

Kdo ve, ali ni bila tudi ta trpka izkušnja vzrok temu, da so pri snovanju najnovejšega prostorskega načrta prestolnice vključili javnost, z meščani organizirali delavnice, opravili ankete, o tem povprašali strokovnjake in razne družbe, organe ter organizacije. Rezultat usklajevanja interesov je urbanistični načrt z dvajsetletnim obdobjem trajanja (julija letos ga je potrdil mestni svet). Znatno naj bi vplival na trg nepremičnin, porodil številne gradbene posege, razrast vpadnic, spremenil mestni prevoz, omilil izseljevanje, znižal življenjske stroške in drugim slovenskim mestom služil za zgled.

Toda, ali bo poslej, kot se je izrazil modernist Edvard Ravnikar, naše mesto kot naša boljša hiša, ne preskromna v dimenzijah, trezno bogata v obdelavi, obdana z dvorišči in vrtovi, z negovanim drevjem in v tesnem sosedstvu z raznolikimi krajinskimi elementi?

Ne, meni prof. dr. Fedja Košir z ljubljanske fakultete za arhitekturo. Po njegovem mnenju nov prostorski načrt obravnava mesto fragmentarno, po delih, kot seštevek stavb, ne kot celovit organizem. »Rad bi naenkrat rešil vrsto težav, ki so ostale kot slaba dediščina obeh predhodnih generalnih urbanističnih načrtov iz šestdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja,« je odgovoril. »A jih najbrž ne bo, ker so nekatere, celo po teoriji verjetnosti, nerešljive. Tudi zato ne, ker so arhitekture, ki jih zdaj nagrajujejo natečajne ocenjevalne komisije, denimo za Kolizej, Emoniko, Pečečnikov stadion, Mahrovo hiša in tako dalje, praviloma slabe.«

Ljubljana postaja zato grdo mesto, je prepričan dr. Košir. »Posebno problematično je uničevanje njene istovetnosti in samobitnosti. Ta destrukcija je načrtna. Zdi se, da je obdobja, ko so bili arhitekturni praktiki domači načrtovalci in oblikovalci, konec. Na Slovenskem so sicer vse do konca dvajsetega stoletja prevladovali uvoženi arhitekti, ki so bili mestoma zelo solidni. Toda to ne more biti izgovor, da bi v začetku tretjega tisočletja tako na široko odprli vrata za tretjerazredne tuje projektante.«

In koga krivi za takšno stanje? Arhitekte in urbaniste. »Proces preusmeritve v kvaliteto bi se moral začeti z radikalnim prelomom s pedagoško prakso, ki se je razbohotila v zadnjem desetletju na naši arhitekturni fakulteti z institucijskim forsiranjem arogantnega in agresivnega šarlatanstva.« Toda kopica urbanističnih težav ni lastna samo Ljubljani, pereči problemi se porajajo v prav vseh mestih.

Dr. Matej Nikšič z Urbanističnega inštituta RS je naštel, da sodijo mednje preobremenjenost z osebnim motornim prometom in nanjo neposredno vezano zniževanje kvalitete zraka ter odmiranje javnega prostora; ogroža jih tudi prekomerno zgoščanje pozidav v nekaterih že urbaniziranih mestnih predelih in posledično izgubljanje odprtih zelenih površin kot tudi nesistematičen pristop k prenovi mestnih območij ter prekomerna komercializacija osrednjih odprtih javnih površin v središčih in njihova zanemarjenost v predmestnih predelih.

»V urbanističnem načrtovanju je potreben interdisciplinaren pristop od najzgodnejše faze dalje, ki vzporedno išče najprimernejše rešitve za različna tematska področja in jih prilagaja tako, da je končni načrt sprejemljiv za širok krog deležnikov – in tako tudi izvedljiv. Treba se je predvsem zavedati, da odločitve na generalni ravni vedno pomenijo spremembe na lokalni ravni, velja pa tudi obrnjeno.«

Plemenita misel

V slovenski praksi je raven detajlnega urbanističnega oblikovanja, kot je ocenil, premalo obravnavana, kar vodi v zniževanje kvalitete urbanih okolij. Z drugimi besedami: domača prostorska zakonodaja in njeni izvajalci so premalo etični, etika pa je ključni element trajnostnega razvoja. Je tista sestavina, ki naj bi nas popeljala v svetlejše čase – do idealnih naselbin mestne zvrsti.

»Večno iskanje popolnega mesta je nenehna utopična misel, ki pa je pozitivna, človekoljubna in plemenita,« je menil arhitekt Edvard Ravnikar, Plečnikov in Le Corbusierov učenec, ki je zasnoval Novo Gorico, sodeloval pri nastanku Novega Beograda in imel tudi za slovensko prestolnico nekaj spodbudnih, a neuresničenih zamisli.

»Mesto prihodnosti je lahko le mesto, ki bo spoštovalo različnosti in omogočalo njihovo sobivanje,« je odvrnil dr. Nikšič. »V mestih se križajo številni, pogosto nasprotujoči si interesi, in le mesta, ki bodo uspešno usklajevala in s tem posameznikom in družbi kot celoti omogočala sobivanje, bodo na dolgi rok uspešna.«

Velemesta prihodnosti naj bi bila torej kraji dialoga. »Pri tem pa ne smemo pozabiti,« je dodal Nikšič, »da v njih ne bivamo samo ljudje, ampak tudi druga živa bitja, zato bo reševanje ekoloških vprašanj ena ključnih nalog urejanja mesta. Nanjo se nanaša tudi iskanje načinov za večjo energetsko samooskrbo mest in načinov za resnično zmanjšanje njihovega okoljskega odtisa.«

S tem, kakšno bi moralo biti mesto prihodnosti, se je ukvarjal tudi mednarodni projekt Ustvarjalna mesta, ki ga British Council v Evropi izvaja zadnjih nekaj let. Temelji na podmeni, da je življenje v takšnih mestih kvalitetnejše, pa naj gre za delo, zabavo ali prosti čas.

»Tovrstna mesta razumejo prednosti vlaganja v ustvarjalnost, socialne inovacije in vključevanje prebivalcev v pomembne procese odločanja, ki zadevajo le njih,« je pojasnila Sandra Hlebš, vodja projekta. »Za mesta je to tudi priložnost, da ustvarijo primerjalno prednost in privabijo nadarjene posameznike, ki bodo prispevali k nadaljnji rasti in blagostanju okolja, kjer bivajo.«

Njihov glavni cilj je v sodelovanju s partnerji in evropskimi mesti ustvariti okolje, ki spodbuja pozitivne spremembe, v pomoč pa so ponudili tudi računalniško igrico Future City Game. V Sloveniji so jih doslej odigrali pet, in sicer eno neodvisno, druge pa v partnerstvu z Mestno občino Ljubljana, Inštitutom za politike prostora in Univerzo v Ljubljani.

Tema prve je bila Ljubljana – svetovno mesto, druga se je ukvarjala s prenovo versko bogate Spodnje Šiške, tretja je predlagala postavitev kolesarskega in deskarskega poligona v jami gradbišča, ki že leta sameva, medtem ko je četrta iz razklane Metelkove ustvarila sosesko, ki živi v sožitju.

Janez Trontelj je v spletni dnevnik o igri zapisal naslednje: »Sodelujoči smo se razdelili v štiri skupine po štiri do pet ljudi. Začeli smo s tem, da smo ocenjevali, kaj se nam zdijo problematike in kaj izzivi za mesta (v) prihodnosti. Nato smo z globalne prešli na lokalno raven. V nadaljevanju smo se odpravili na ogled Spodnje Šiške, ki je bila naš predmet obravnave. Naloga je namreč bila, da podamo ideje za oživitev omenjenega mestnega predela, ki je omejen s pivovarno Union, Celovško cesto, železnico in Drenikovo cesto. Med premišljevanjem o idejah za oživitev becirka smo morali biti pozorni na družbene, ekonomske, kulturne in ekološke vidike aplikacije same ideje. Člani zelene skupine, to smo bili mi, smo se odlično razumeli, se krasno zabavali in sestavili daleč najboljšo rešitev za Spodnjo Šiško. Nismo pa zmagali; bili smo drugi – za eno točko.«

Neusmiljena ekspanzija

»V Los Angelesu začuti človek prihodnost močneje kot kjer koli drugje na svetu,« je nekoč pripomnil Henry Miller. »Hudobno prihodnost – kot nekaj, kar je nastalo v slaboumni domišljiji Fritza Langa.«

Danes bi bržkone namesto mesta angelov lahko izbral Dongtan, kitajski eksperimentalni peskovnik, ekološki Masdar City v Dubaju ali gigantski projekt po imenu Crystal Island, ki ga načrtujejo tik ob Kremlju in kjer naj bi se v prihodnje bohotilo skorajda petsto metrov visoko naselje stolpnic. Morda pa bi se raje odločil za Delhi, Džakarto ali Lagos, najhitreje rastoče afriško mesto, kjer je leta 1950 živelo manj kot tristo tisoč ljudi, medtem ko jih danes tamkaj prebiva skoraj enajst milijonov. Slednji je še zlasti znan kot prizorišče novih gradenj, visokoraslih stavb, osrednji kraj 21. stoletja, kjer bo dominiral Eko Atlantic City, domovanje štiristo tisoč ljudi in delovni prostor dvesto petdeset tisoč Nigerijcev.

Ne gre zanikati: informacijska doba, novodobne inovacije, globalizacija in standardizacija so radikalno posegle v podobo urbanih središč, urbanistična prihodnost pa je že odškrnila vrata v kitajskem Šanghaju, bangladeški Daki, indijskemu Mumbaju…

»Velika mesta bijejo boj za položaj pomembnega igralca v mreži globalnih mest,« je pojasnil dr. Nikšič. »Velemesta so povzročila premik središč moči z nacionalnih ravni na regionalno oziroma mestno raven. Tako so si tudi mesta znotraj držav med seboj konkurenčna, kar jih vodi k iskanju novih inovativnih rešitev. Kot središča inovacij privabljajo kreativne potenciale in s tem (p)ostajajo središča porajanja novega.«

Takšna eksplozija pa ima tudi negativne učinke. »Na primer ekološka nevzdržnost, velikanska poraba energije, okoljski odtis, odpadki, prenasičenost oziroma prevelika koncentracija ljudi in s tem znižanje bivalne kakovosti, odtujenost populacije in podobno. Tudi konkurenčna tekma med mesti se še kako hitro izrodi, saj prihaja do nesmiselnega podvajanja funkcij med sosednjimi mesti in s tem do nesmotrne rabe virov.«

V Evropi trenutno petinsedemdeset odstotkov vseh prebivalcev živi v mestih, čez deset let bo ta delež osemdesetodstoten. Strokovnjaki ocenjujejo, da se bo svetovna populacija umirila, ko doseže številko devet ali deset milijard, medtem ko bodo velemesta nadaljevala svojo neusmiljeno ekspanzijo.

Eden redkih arhitektov svetovnega slovesa, ki ga mrtvilo sodobnih velemest, njihova izumetničenost in sterilnost ne strašijo, je Rem Koolhaas, profesor na harvardski univerzi, kjer bedi nad raziskovalnim programom Project on The City.

Ko je pred štirinajstimi leti skoval koncept generičnega mesta, je napovedal mračno prihodnost – metropole s ponavljajočimi se stavbami, naseljenimi z globalnimi nomadi, katerih edina skupna lastnost je potrošniška sla. Se zdi kot mračnjaška znanstvena fantastika? Predlani je v intervjuju za revijo Wired navedel konkreten primer: »Singapurju je v zadnjih štiridesetih letih uspelo odstraniti vsakršno sled avtentičnosti. Gre za sodobno kulturo. In veliko azijskih mest je danes takšnih, kot da so le kopije – in povečini slabe kopije – zahodnjaške arhitekture.« Kultura 21. stoletja je kultura širjenja, razpršenosti, pravi Koolhaas.
»Ljudje se lahko naselijo kjer koli. Kjer koli so lahko nesrečni in kjer koli so lahko navdušeni. Vse bolj se mi dozdeva, da arhitektura nima nič s tem. Kar je seveda sočasno osvobajajoče in alarmantno. Toda generično mesto, splošno urbano stanje, se razrašča povsod, in že samo dejstvo, da se pojavlja v tako velikem številu, dokazuje, da je pripravno za bivanje. Arhitektura ne more narediti ničesar, česar kultura že prej ne postori. Vsi se pritožujemo, da se soočamo z urbanističnimi okolji, ki so si povsem podobna. Pravimo, da bi radi ustvarili lepoto, identiteto, kvaliteto, redkost. Toda kljub temu so morda takšna mesta zaželena. Morda prav njihova neizrazitost ponuja najboljše življenjsko okolje.«