Motel Taxi-bar, v katerem je kondomat pripet kar na steno na podestu v prvem nadstropju, bi lahko takole na prvo žogo označili kot kupleraj za jugonostalgike. Po svoje niti ni čudno, da je prav ta simpatični motel prejšnji teden prijazno udomačil tudi goste prvega literarnega festivala Bibliobus, ki je potekal v Bosanski Gradiški. Gostje smo namreč prihajali iz Beograda, Sarajeva, Zagreba in Ljubljane, in če se ne bi v samem središču Gradiške bohotil nemajhen mejni prehod, bi človek res lahko pomislil, da se je na poti tja izgubil v gosti posavinski megli in zataval nazaj v sedemdeseta ali osemdeseta leta prejšnjega stoletja ter se znašel v samem osrčju Titove Jugoslavije, kjer se na slavni Kozari ob mljackanju še bolj slavnih banjaluških čevapov in pitju domače rakije brez kančka slabe vesti prakticira arhaično bratstvo »svih naših naroda i narodnosti«.

Naj za nepoučene v zgodovino Balkana po prebegu naše države v srednjo Evropo povem, da je Republika srbska paradržava z ljubkovalnim imenom Republika Šumska, ki ji poveljuje njen parapredsednik Milorad Dodik, gospod, ki je za to funkcijo primeren kvečjemu zato, ker se zemljepisna lega njegovega »zavičaja« natančno izrisuje na njegovem robatem obrazu in je vsem, ki jih v življenju doleti ta »čast«, da imajo opraviti z njim, v hipu jasno, s kakšne vrste modrecem se pogovarjajo.

Z Republiko srbsko sicer nimam veliko izkušenj in noč, ki sem jo prebil v motelu Taxi-bar, je bila sploh prva noč, ki sem jo v življenju prespal na ozemlju, ki sta ga bosanskim Srbom Dayton in njihov boj dala, da lahko na njem zdaj po mili volji pišejo s svojo cirilico in se hkrati amnestično pretvarjajo, da vsi mi še vedno živimo v Jugoslaviji, da se imamo vsi radi in da je tovariš Tito še vedno živ in še vedno naš. Pa da v Srebrenici nikomur »ne fali ni dlaka s glave«, predvidevam.

Moram priznati, da sem običajno precej alergičen na to, da mi Jugoslavijo in njene multietnične vrednote prodajajo oziroma, bolje rečeno, podtikajo tam, kjer so se nekoč dovolj pridno bojevali za to, da se je ta raztreščila na prafaktorje, a sem tokrat v tej republiškosrbski »taxi-bar« jugonostalgiji začutil neko posebno vrsto skesanosti. Seveda obstaja dokaj verjetna možnost, da se »babi snilo što je babi milo« in da sem pač začutil, kar sem si pri tamkajšnjih ljudeh želel začutiti, a dejstvo je, da so se mi ljudje, ki po stenah izobešajo Titove slike in zemljevide Jugoslavije, v Bosanski Gradiški prvič resneje zasmilili.

Povsod na Balkanu ljudje še vedno nezadržno sanjarijo o Jugoslaviji, ker so takrat z delavskimi plačami zidali »trokatnice«, imeli sindikalne domove na Jadranu, omembe vredno nogometno ligo in rdeče potne liste, ki so v nasprotju z današnjimi dejansko nečemu služili. Tu, v Republiki srbski, trideset kilometrov od njene prestolnice Banjaluke, pa se mi je zazdelo, da se jim po bivši Jugi močno kolca tudi zato, ker globoko v sebi še dandanes, petnajst let po Daytonu, ne morejo prebaviti grozodejstev, pri katerih so v najslabšem primeru seveda sodelovali sami, v malo boljšem pa so jih izvrševali njihovi sorodniki, prijatelji, sosedje in znanci. Kar pa je za marsikoga podobno neprebavljivo.

In namesto bolečega soočanja z lastno odgovornostjo oziroma vsaj odgovornostjo lastnega naroda za krvave zločine se je od verske in nacionalistične blaznosti lažje neopazno spreobrniti nazaj k bratstvu in enotnosti ter se pred seboj in pred svetom pretvarjati, da se devetdeseta niso nikdar zgodila. Pa saj smo še vedno vsi naši, saj govorimo isti jezik, saj imamo še vedno Bojana Križaja, Mateta Parlova in Dražena Petrovića, vegeto, argeto in cedevito, Rovinj in Ohridsko jezero, sarajevske olimpijske igre, Indexe, Nove Fosile in Džonija Štulića, Zastavo in Crvenko, Danila Bata Stojkovića in Radeta Šerbedžijo, Biljano, ki platno beleše, Milko Planinc in Stipeta Šuvarja, Šabana Bajramovića in Lepo Breno.

Res, tako lepo nam je spet zdaj po vseh teh letih, tako lepo se mi spet družimo, da nima res nobenega smisla, da bi kdo sploh še kadar koli omenil Miloševića, Tuđmana in Izetbegovića pa Vukovar, Goražde in Bosansko Grahovo, Omarsko, Ahmiće, Ratka Mladića, mostarski most in kar je še teh nečednih antijugoslovanskih in sploh antičloveških besed. Zakaj bi kdor koli načenjal težke teme iz bližnje preteklosti, če pa nam je tako lepo, kadar se igramo, da še vedno živimo v Jugoslaviji? Tako lepo nam je, da nas skoraj prime, da se objamemo in skupaj zapojemo kakšno našo, iz onih časov, kaj od Zvonka Bogdana ali skupine Bijelo dugme, recimo, da res ni nobenega razumnega razloga, da bi opletali z grdimi zgodovinskimi dejstvi.

In človek je v tem obstoječem domišljijskem svetu Republike srbske res v precepu. Tudi njemu je lepo dan ali dva preživeti v tej tretji (ali pa je to že četrta, peta?) Jugoslaviji, tudi njemu prija jesti banjaluške čevape in neboleče kramljati o literaturi, tudi njemu je všeč, da ga imajo ljudje tam doli za svojega in da ga sprejmejo kot nekoga, ki ni prišel iz njim neznanega, tujega sveta, pa čeravno mu na potnem listu piše EU, od katere je današnja BiH dokazano oddaljena bolj, kot je Amerika od Marsa.

In zato sem ob odhodu tudi rekel, da mi je bilo lepo, da sem užival v vsem in da upam, da se vidimo še kdaj.