Pred nami so skoraj vse države, s katerimi bi se radi vzporejali, v istem "razredu" pa z nami sedijo države, katerih šolski sistemi nikakor ne veljajo za zgledne - Italija, Grčija, Španija, Latvija, Češka. Še huje je: v bralni pismenosti, ki je tista pismenost, ki omogoča vse druge oziroma učenje samo, smo tako v ožji evropski kot v širši svetovni druščini (EU in OECD) zgolj podpovprečni. Za povrh so naši 15-letniki od leta 2006 zdrsnili navzdol tako v bralni kot naravoslovni pismenosti, v kateri smo sicer še uvrščeni višje od povprečja. Razmeroma zadovoljni smo lahko le s stabilnimi in nadpovprečnimi dosežki na matematičnem področju.

Vprašanje, ki si ga bo morala zastaviti šolska oblast, je, zakaj zaostajamo, zakaj temeljne bralne kompetence, ki "omogočajo učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju", dosegajo le še tri četrtine šolarjev in zakaj nam do najvišje ravni uspe pripeljati tako skromen delež populacije. So naši dijaki bolj neumni, bolj leni od Fincev ali Korejcev? So učitelji dvignili roke nad otroki? Ali pa bi se tudi slovenska šola morala v ogledalo zazreti z odprtimi očmi?

Prav mogoče je, da so ključni dejavniki vse slabše pismenosti nešolski: da so torej v ozadju težav permisivna vzgoja, premajhne zahteve do otrok in pomanjkanje samodiscipline, kot to domneva minister Lukšič. Morda so krivi tudi internet, kultura esemesiranja in narcisizem generacije Y, kot ugibajo drugi. A ostati pri teh domnevah bi bilo šele zares škodljivo. Še zlasti ker bi s tem odgovornosti razrešili šole oziroma šolsko oblast. Norvežani, Nemci in Madžari so bili po razglasitvi rezultatov PISA 2006 nesrečni in glasno gnevni nad vladno šolsko politiko. Njihovi šolarji so v bralni pismenosti tedaj zbrali še manj točk kot slovenski, ki so bili povprečni. Tri leta kasneje so nas vsi prehiteli, ne zaradi mile sreče. Mi smo bili z rezultati PISA 2006 uradno zadovoljni, naša šola je pač "dobra".

Skoraj vse raziskave znanja, ne le PISA 2009, so tudi pokazale, da imajo slovenski učenci težave, ko morajo informacije analizirati, sintetizirati ali jih uporabiti, ko morajo torej naučeno organsko vgraditi v lastno vedenje. Smo kaj korenitega ukrenili v zvezi s tem? In vendar je že dolgo znano, da gora nepovezanih in neosmišljenih podatkov vodi v mentalni kaos, ne pa v znanje, in da brezglavo hitenje skozi snov ni najbolj motivirajoč dejavnik na svetu. Pod Zverom prenovljene učne načrte za osnovno šolo, ki iz ne povsem jasnih razlogov že dve leti ždijo v predalih, sicer že nekaj časa rešeta posebna skupina na MŠŠ pod vodstvom dr. Janeza Justina, a pomenljive so ugotovitve strokovnjakov na predstavitvi PISA 2009. V vseh letih, kar poskušamo "shujšati" učne načrte, so se ti le odebelili, smo slišali. Mimogrede, naši osnovnošolski učni načrti štejejo okoli 1000 strani, tuji od 100 do 150. Nič čudnega, da jih mnogim našim učiteljem še ni uspelo prebrati. Dodajmo k temu, da po raziskavah pri nas precej manj učiteljev kot drugod od učencev zahteva, naj uporabljajo učbenik, kaj šele druge knjige. In ne nazadnje: naši učitelji so po ugotovitvah PISA 2009 med tistimi, ki jih po presoji otrok najmanj zanima, kako se ti počutijo. Tudi z razlikami v učnih dosežkih deklet in fantov - te so pri nas med največjimi v EU - se šolska oblast ne ukvarja, pa čeprav ima že nekaj časa na voljo kakovostne analize maturitetnih rezultatov in primerjalne analize tega problema v EU z možnimi rešitvami.

Le kaj bi bilo z nami, če slovenska šola ne bi bila tako dobra.