Delno avtobiografski film o igralcu srednjih let, ki se predaja zvezdniškim ekscesom – ima svoj ferrari, s katerim se vozi naokrog, ter vrsto deklet in tablet za omamo − in o njegovi hčerki, posnet v kultnem hollywoodskem hotelu Chateau Marmont, v katerem igrata odlični Stephen Dorff in mlada Elle Fanning, ponuja poglobljen vpogled v svet blišča, zabav, premier in plehkih razmerij z ženskami. V vsebinsko izpraznjen zvezdniški sistem, ki ga Sofia Coppola očitno odlično pozna.

Tam nekje. Zakaj takšen naslov?
Tam nekje je bil pravzaprav delovni naslov filma, pa se ga je kar prijel. Hotela sem, da je film nekakšen refren časa v življenju nekega moškega. Odlično odraža njegovo zavedanje, da se mora nekam premakniti, vendar ne ve povsem dobro, kam. Film se dogaja v sodobnem Hollywoodu, vendar v resnici ne govori o filmski industriji. Glavnega lika nikoli ne vidite v vlogi igralca na delu, pač pa v povsem univerzalnih življenjskih situacijah, s katerimi se lahko poistovetimo prav vsi. Družina, osebne težave...

Sami ste film opisali kot »intimno zgodbo sredi sodobnega Los Angelesa«. Snemali ste že po vsem svetu, vendar se še nikoli niste lotili »zgodbe iz L. A.«. Se vam je zdelo, da je čas za raziskovanje mesta angelov?
Ko sem živela v Kaliforniji, sem vedno pisala o oddaljenih deželah. Potem pa sem se preselila v Pariz, kjer se je rodila najina hči Romy (njen oče je Thomas Mars, glavni pevec francoske rockovske skupine Phoenix, op. p.), in morda me je prav ta razdalja ali pa malce domotožja pripravilo do tega, da sem začela spet razmišljati o Kaliforniji. Čeprav moram priznati, da sem imela vedno zelo rada kultne filme o L. A., kot so Šampon, Ameriški žigolo... Ampak nikakor se nisem mogla domisliti filma, ki bi ujel razpoloženje in občutek mesta danes. Hotela sem ujeti stanje ameriške pop kulture in njeno fascinacijo nad slavo ter vsem, kar ta prinaša s sabo.

Kakšen se vam zdi Los Angeles v 21. stoletju?
V Los Angelesu sem živela v zgodnjih 90. letih in bilo je... recimo temu precej bolj nedolžno. To so bili časi, preden je začel ponovno izhajati US Weekly, preden so se razbohotili rumeni mediji in preden se je število slavnih, ki živijo za zabavo, potrojilo. Mesto si občutil povsem drugače. V slavnem hotelu Chateau Marmont ni bilo paparacev in resničnostni šovi še niso obstajali. Zdi se mi, da se danes ljudje v Chateau prijavijo zgolj zato, da bi jih fotografirali. Chateau Marmont je bil včasih bolj zaseben svet, danes je del pop kulture.

Film se dogaja prav v tem slavnem hotelu, sinonimu »starega« Hollywooda, kjer so se dogajale številne razvpite in tudi tragične zgodbe znanih in bogatih.
Prav vsak mladi igralec, s katerim sem govorila, mi je povedal kakšno zgodbo o svojem življenju v hotelu Chateau Marmont. Zdi se, da so prav vsi tu pustili svoj pečat. Nekateri so živeli v kateri izmed sob nekaj mesecev, drugi celo leto dni. Chateau je statusni simbol, ki sporoča: Uspelo mi je v Hollywoodu, vendar sem še vedno z nogami na tleh. V moji podzavesti so se prebudile zgodbe iz 90. let o rockovskih zvezdnikih, ki razbijajo sobe, o samomorih... Te zgodbe so postali delčki scen, ko sem začela pisati scenarij, in povezale so se z likom Johnnyja Marca, ki ga igra Stephen Dorff.

Ste imeli plan B, če bi se vodstvo Chateauja odločilo, da ne bo gostilo vašega filma?
Ne. Chateau je bil bistveni element, tretji najpomembnejši lik v filmu. Zelo redko imam plan B. Stvari se enostavno morajo prekriti. Na srečo sta bila lastnik André Balazs in glavni direktor Philip Pavel zelo prijazna, da sta me uslišala.

Hotel je precej majhen. Kako vam je uspelo snemati, ne da bi porušili katero izmed sten?
(smeh) Direktor fotografije Harris Savides je genij, saj lahko snema, tako rekoč kjer koli se spomniš. Takoj je za!

Vajino sodelovanje je bilo očitno odlično.
Zelo sva se ujela. Njegovo delo sem zelo občudovala. Pred časom sva skupaj posnela neko reklamo in ugotovila sva, da dobro delava skupaj. Pogovori z njim so mi dali navdih, da poskusim režirati v bolj minimalističnem stilu. Oba imava rada podoben videz fotografije. Pri filmu se je odločil za zelo minimalističen in naturalističen pristop, navdušena sem nad njegovim snemanjem z naravno lučjo. Nisem ena tistih režiserk s planom, od katerega ne odstopam. Rada poskušam, ugotavljam in se stvari lotevam na mestu samem. Tudi Harrisu je to ustrezalo.

Vaš predzadnji film Marie Antoinette je bil organizacijsko in produkcijsko precej zahtevnejši od tokratnega. Pa vendar poznavalci pravijo, da je snemati v Los Angelesu izjemno težko.
Meni se ni zdelo. V ekipi nismo imeli nobene megazvezde, zato smo se lahko gibali brez težav in enostavno počeli, kar se nam je zahotelo. Po filmu Marie Antoinette, kjer je bilo tako veliko kostumov in nastopajočih, je bilo prav osvobajajoče delati z majhno ekipo. Priznati moram, da je bilo tokratno snemanje zagotovo najmanj stresno in najprijetnejše v mojem življenju. Poleg tega je bil zame to odličen eksperiment – postaviti film na dveh likih in se osredotočiti zgolj na njuno intimno zgodbo. Zame je bilo zelo pomembno, da se gledalci popolnoma stopijo z likom. Želim si, da pozabijo na to, da gledajo film.

Verjetno ste prav zato velik poudarek posvetili »solo« prizorom.
Res je. V življenju obstaja toliko »motenj«, še posebno v kulturi šovbiznisa. Zamotiš se lahko do onemoglosti, za vekomaj. A kaj se zgodi, ko vse to postavimo na stran? Trenutki, ko si moraš pogledati v obraz, so zato včasih grozljivi in strašljivi za vsakogar izmed nas.

Film ste posneli klasično, na 35-milimetrski film, ne na (HD) digitalno tehniko. To je danes redkost.
Vedno snemam na film. Moj oče obožuje HD. Zdi se mu, da sva z bratom (Romanom, op. p.) preveč sentimentalna. Ampak film ima enostavno svoj edinstven videz in upam, da bomo lahko še nekaj časa snemali nanj. Snemali smo s kompletom objektivov, s katerimi je moj oče leta 1983 posnel film Rumble Fish. Z bratom sva jih izbrskala iz skladišča. Gre za Zeissove objektive, ki dajejo posebno mehkobo. Tako smo navajeni digitalne superostrine, da sem tokrat hotela bolj romantičen kinematografski učinek.

V filmu ni nikakršne romantične ljubezni, le velika ljubezen med očetom in hčerko. Kako blizu vam je lik hčerke Cleo?
Navdih za Cleo sem našla v punčki, ki ima oba starša v šovbiznisu, kot tudi v lastnih spominih na vplivnega očeta. Na očeta, ki privlači ljudi nase, na življenje z nekom, ki počne stvari na neobičajen, drugačen način. Vse, kar se dogaja v filmu, ne izhaja iz mojega otroštva, nekatere stvari pa. Osebna povezava obstaja v vsaki stvari, ki jo počnem. Posameznikove življenjske izkušnje oblikujejo njegovo pisanje. Po filmu Izgubljeno s prevodom je Tam nekje moj edini drugi izvirni scenarij, ki je prišel na filmsko platno. Zdi se mi, da so ti filmi precej bolj osebni kot pa tisti, ki slonijo na knjigi ali čem drugem, saj jih napolniš s svojimi izkušnjami in mislimi. Zelo občudujem osebne filme, filme, ki nastanejo iz perspektive in prepričanja osebe, ki ga ustvarja. To se trudim početi tudi sama. Poskušam delati filme, ki so osebni.

Vendar še vedno niste zaprli vrat režiji adaptacij…
Ne, nisem, ker rada počnem tudi to. Knjiga Deviški samomori me je tako prevzela, da sem si želela narediti filmsko različico. Pri tem je najbolj zabavno reševanje uganke, kako to storiti. Je pa res manj strašljivo kot napisati izvirni scenarij. Pisanje teh te lahko namreč privede do tega, da narediš nekaj, za kar sploh nisi vedel, da te zanima.

Glavnih junakov se navadno lotevate z empatijo namesto s kritiko ali poniževanjem.
Želim povedati njihovo zgodbo. Predstavljam si, kako jim je, kaj čutijo. V filmu Tam nekje sem hotela živeti v Johnnyjevi glavi. Ker je bil ta lik moški, v svojih drugih filmih pa sem se ukvarjala bolj z ženskami, sem Stephenu postavljala kup vprašanj. Vedno poskušam pokazati stališče, ki ga drugi morda ne vidijo. Videla sem privilegiran svet. Če si zunaj njega, se ti morda zdi, da te popolnoma izpolnjuje, vendar ni nujno tako.

O čem sta govorila s Stephenom?
Vedno se mi je zdelo, da je zelo talentiran. Poznam ga že nekaj časa in hotela sem ga videti v vlogi, ki je še ni preskusil. Želela sem, da občinstvu pokaže stran, ki je še niso videli. Ko sem mu poslala scenarij, mi je rekel: »Razumem. Popolnoma se lahko poistovetim s tem tipom.« Stephena spremljajo govorice, da ima rad zabavo in dekleta, vendar ima tudi sestro približno enake starosti kot Cleo, s katero sta izjemno povezana.

Kaj pa mlada Elle Fanning, ki v filmu igra Cleo? Kako ste se odločili zanjo?
Nanjo me je opozoril producent Fred Roos. Povedal mi je, da jo je videl v filmu Nenavaden primer Benjamina Buttona in da ima nekaj posebnega v sebi. Sama pri sebi sem si mislila: Oh, to bo eden izmed profesionalnih otrok Hollywooda in verjetno daleč od tega, kar iščem. Želela sem otroka, ki bo resničen v kontrastu s svetom šovbiznisa.
Vendar pa, ko sem spoznala Elle, me je popolnoma očarala. Bila je ravno pravih let. Potem sem se srečala še z vsemi možnimi mladimi igralkami na tem svetu in vse sem primerjala z njo. Nobena ni bila Elle. Elle izstopa. Ima iskrico, je polna življenja. K filmu je ogromno prinesla. Poskusila sem se čim manj vpletati v to, kar je počela, saj je bila odlična in tako zelo instinktivna.

Njun odnos je videti izjemno pristen. Kako vam je to uspelo doseči?
Pred snemanjem smo imeli malce časa za vaje, z nekaj improvizacije, tako da sta si ustvarila malce skupne zgodovine. Takoj sta se ujela. Skupaj smo šli na kegljanje. Stephen je šel nekajkrat po Elle v šolo, skupaj sta se udeležila tudi delavnice keramike. Imela sta nekaj časa, da sta spletla vezi. Zanjo je v prvi vrsti navijal tudi na odbojkarski tekmi.

Cleo se v filmu prvič pojavi v sceni na drsališču. V ozadju Gwen Stefani poje Cool. Prizor je čudovit.
Hvala! Zgodba se začne nekoliko temačno, Cleo pa jo, zgolj s svojo navzočnostjo, v trenutku osvetli. Hotela sem, da Johnny nekaj svojega starševskega udejstvovanja pokaže na začetku, tako je prišlo do »učenja« drsanja. Zasanjano drsenje po ledu simbolizira njeno nedolžnost v kontrastu s striptizetami iz Johnnyjevega sveta. Hotela sem pokazati, da je Cleo dekle tik pred vstopom v puberteto. In glede na to, kakšen je Johhny do deklet, se mi je zdelo, da bi bilo gotovo zelo zapleteno imeti hčer, ki bo vsak trenutek postala ženska.
Trenutek je čudovit, ker je pristen in iskren. Takšne trenutke lahko najdemo na povsem običajnih mestih. So magični, vendar resnični in povsod okoli nas – našli jih boste, če jih boste iskali. Ko pogledaš nazaj na dogodke, ki so se te globoko dotaknili, ugotoviš, da se večinoma niso zgodili na prav dramatičen način. Lepota je v navadnih stvareh.