Toda obenem (in predvsem) je ta slovar psihoanalitičnih konceptov napisan tako natančno, da tudi laičnemu bralcu postane jasno, da se je hudo motil, če je mislil, da o Freudu in "njegovi" psihoanalizi že dovolj ve. Bogdan Lešnik je sicer predsednik Psihoanalitičnega društva Slovenije ter dekan in izredni profesor na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani; napisal je knjigo Subjekt v analizi (1997) in vrsto študij, med drugim k prevodu Freudove Interpretacije sanj in dela Melanie Klein Zavist in hvaležnost.
V uvodu svoje zadnje knjige omenjate naslednjo dilemo: prevod znamenitega Laplanchevega in Pontalisovega Vocabulaire de la psychanalyse ali izvirni slovar? Odločili ste se za drugo, ker ste, kot pravite, v tem videli priložnost, da premislite psihoanalitično polje "na podlagi svojega branja in izkušenj". Torej tudi izkušenj? Ali v Sloveniji že obstaja klinična psihoanaliza?
Mislil sem svoje izkušnje iz kliničnega dela. V psihoterapiji sem intenzivno delal več kot desetletje in te izkušnje so oblikovale moje razumevanje psihoanalize. Analitična psihoterapija v Sloveniji obstaja vsaj od konca sedemdesetih let. To, da se ni imenovala "psihoanaliza", ima zgodovinske razloge, ki jih omenjam v uvodu. Sicer pa izraz "klinična psihoanaliza" ne pomeni veliko, še manj "teoretska psihoanaliza", če govorite na splošno. No, pri nas je "teoretska psihoanaliza" celo nekaj bolj določnega - ne kot koncept, temveč kot ime: nanaša se na filozofski krog okoli Problemov in je povsem konkretna institucija, medtem ko "klinična psihoanaliza" ni nič tako enotnega - izraz ohlapno pokriva zelo različne prakse.
Kaj pomeni pisati slovar konceptov takšne discipline, kot je psihoanaliza? "Se držati" Freuda, Melanie Klein, Jacquesa Lacana…? Slediti raznim interpretacijam konceptov? Izluščiti njihov "izvirni" pomen?
Kar se mene tiče - in če se navežem na prejšnje vprašanje -, pomeni zlasti premisliti svoje interesno polje na podlagi svojega branja in izkušenj. Splošneje govoreč pa pomeni zlasti izpostaviti tisto, kar je pri tem polju specifično, njegov izjemni, kar revolucionarni prispevek k znanosti o človeku. Tega prispevka ni mogoče reducirati na nekaj konceptov, hkrati pa ga je seveda mogoče pokazati prav in samo skoznje. In ja, zame so pomembni prav avtorji, ki jih navajate.
Psihoanaliza pozna celo omrežje konceptov, čeprav vsi niso izvirno psihoanalitični, imajo pa očitno psihoanalitično interpretacijo, kot na primer paranoja. Ali pa "jaz" - ta v psihoanalizi ni bogve kaj, kajne?
Pojem jaza je v Freudovi poznejši teoriji, ki ji pravimo "druga topika", pomembna psihična instanca, ki so jo pozneje različni avtorji zelo različno razumeli. V nekaterih teorijah, ki so postale znane pod imenom "psihologija jaza" ali "ego-psihologija", je dobil mesto osrednjega akterja psihičnih dejanj - močno precenjeno v primerjavi z njegovim mestom pri samem Freudu, ki je bolj zapleteno, razcepljeno, protislovno. "Jaz ni gospodar v svoji hiši," pravi Freud, dobesedno. "Ubogi malček," doda Lacan. Še vedno pa se rad obnaša kot gospodar, kar je eden od razlogov za naše vsakdanje slaboumnosti.
Med izvirno psihoanalitičnimi koncepti sta nedvomno "nezavedno" in "gon". Je "gon" isto kot "nagon"?
Prevod "gon" za Freudov Trieb sem prvič predlagal že pred leti in zdaj kaže, da se je prijel. V starejših prevodih najdete "nagon". Oba slovenska izraza sta pomensko očitno povezana, vendar se dovolj dobro razlikujeta, da lahko z njima ponazorimo razliko med konceptoma, ki je znatna. Besednjak je pač v prvi vrsti stvar konvencije in rab, ne pomenov. Freud je vpeljal Trieb - pojem z izrazito dinamično konotacijo, treiben namreč pomeni gnati - mimo dobro znanega biološkega pojma instinkta (nemško Instinkt), ki ga v slovenščino tradicionalno prevajamo kot nagon. Za to, da sta bila pojma v večini nenemških jezikov dolgo časa pomešana, je kriv angleški prevajalec Freuda, ki je Trieb prevedel kratko malo kot instinct, in to se je potem preneslo še v druge jezike. Oba pojma sicer pojasnim v knjigi.
Ali pa "fantazija", ki je za psihoanalizo tako rekoč drugo ime za psihično realnost. Ampak kaj je "prav": fantazija ali fantazma?
Odvisno od šole, ki ji pripadate. Etimologija besed, ki jo v knjigi sicer navedem, s tem nima veliko opraviti, pa tudi "pravilna oblika" ne. Lacanovci pač prevajajo Freuda iz Lacanovega jezika, rečejo na primer "investicija" (fr. investissement) za Besetzung (slovensko: zasedba), fantasme (nem. Phantasie) pa v slovenščino navadno prevajajo kot "fantazma", čeprav je v francoščini moškega spola. To je tako rekoč njihov razpoznavni znak. Sam sem bolj na strani fantazij - ta beseda ne pove ne več ne manj kakor ona druga, je pa bolj vsakdanja, tako kakor so fantazije nekaj vsakdanjega. Ampak dalo bi se zagovarjati tudi fantazme, vsekakor pridevnik fantazmatski, saj izraz fantazijski povleče na izmišljen, medtem ko gre, kakor ste rekli, prav za vprašanje, kako je strukturirano to, kar doživljamo kot realnost. Podoben problem so imeli tudi v angleščini, ker se na fantasy navezuje fantastic, pa so hoteli za Freudov koncept vpeljati zapis phantasy, vendar se to ni prijelo.
Ali bi lahko rekli, da prav to omrežje konceptov kaže, da v psihoanalizi ni osrednjih ali glavnih konceptov, kljub verjetno še vedno razširjenemu mnenju, da je eden takšnih konceptov seksualnost? V vaši knjigi beremo, da je seksualnost "pojasnjujoč, ne pa tudi pojasnjen koncept": ali bi lahko pojasnil tudi današnjo "krizo", kot ji pravijo, spolnih identitet?
Psihoanaliza uči, da moramo razlikovati med spolom in seksualnostjo. Spol je tvorba, izid identifikacijskih procesov, seksualnost pa se nanaša na nekaj, kar uhaja vsem identifikacijam, absolutno ni obvladljivo, čeprav je nenehno pod drobnogledom: je območje "presežne zadovoljitve", ki pri človeku zaznamuje vse oblike uživanja. To je zelo slabo razumela gender theory, ki je namesto te razlike vpeljala razlikovanje med "biološkim" (sex) in "družbenim" spolom (gender), to se pravi, ostala je znotraj enega samega pola in se tam izgubila, saj očitno verjame, da obstaja nekakšen "biološki spol", kakor da ni že ta v vseh pomembnih pogledih družbena - ali natančneje: označevalna - kategorija. Do drugega pola pa sploh ni prišla, vsaj ne kot teorija, saj ni prenehala misliti seksualnosti v obrazcih pravno-moralne ideologije. K slednjemu se nagibljejo tudi nekateri teoretiki, ki bi uživanje najraje ukinili, sicer iz anarhističnih motivov, ker je uživanje v Lacanovi perspektivi "zapovedano", vendar se tukaj paradoksno ujamejo z moralisti, ki svarijo pred uživanjem - in pri tem resnično uživajo. Tudi odpoved uživanju prinaša nekakšno uživanje - tipično trpeče, mazohistično. Seksualnost je tista "dodana vrednost", zaradi katere sploh lahko uživamo (in načeloma v čemer koli), po drugi strani pa je zaradi statusa, ki ga ima ta dodatek, naše uživanje problematično, okrnjeno, zavezano kastracijskemu kompleksu in obteženo z občutki krivde.
V slovenščino so med drugim prevedeni tudi Freudovi Spisi o umetnosti (založba *cf., 2000). Po Freudu so umetniška dela in same umetnike psihoanalitično interpretirali tudi drugi, praviloma ne psihoanalitiki. Kaj menite o takšni aplikaciji psihoanalitičnih konceptov na literarnokritiškem in drugih področjih?
Freud se je spraševal, od kod izvira "umetniški učinek" - kako in s čim in zakaj sploh umetnost "deluje" -, in po drugi strani, kaj ali kje so umetnikovi viri. Drugo vprašanje je peljalo k psihobiografskim raziskavam, nekakšnim "kliničnim primerom brez klinike" (Leonardo, Dostojevski), prvo vprašanje pa je pripeljalo k zelo zanimivim tematizacijam reprezentacije - danes bi rekel zastopstva - in konstitucije subjekta. Te so se na univerzah razmahnile v cele študijske smeri, zlasti na področjih literature in filma. Spomnite se, ne bo vam težko, eksplozije filmske teorije v osemdesetih, ki je izvirala iz Lacanove psihoanalize. To je bilo intelektualno izjemno plodno obdobje, vendar je široki interes za te teme pozneje zamrl, zdi se mi, da zato, ker se je radikalni, subverzivni potencial umetnosti, ne le filmske, izčrpal. Mogoče se kdaj povrne.
Z "drugimi področji" nisem mislil le umetniških, ampak tudi politično. Ob prebiranju posameznih konceptov, še posebej pa konceptov paranoje, racionalizacije, afektivnega obrata in narcizma, se mi je prikazala cela galerija slovenskih parlamentarcev. Ali bi bil mogoč oziroma legitimen žanr psihoanalitične politične kolumne?
Dogajanje v osemdesetih je katapultiralo Slavoja Žižka kot vrhunskega analitika - med drugim - političnih mehanizmov in procesov. To očitno dokazuje, da je žanr mogoč. Analizirati je mogoče kar koli, vprašanje je le, kako dobro je to delo opravljeno.
Elisabeth Roudinesco je v Pourquoi la psychanalyse? zapisala, da današnja subjektivnost trpi za depresijo, tako kot je ob koncu 19. stoletja na Dunaju vladala histerija. V zvezi z depresijo pa omenja psihofarmakologijo, ki da je psihoanalizo naredila zastarelo. Seveda pa ta francoska zgodovinarka psihoanalize ne misli tako. Kako bi vi odgovorili na vprašanje "čemu psihoanaliza?"
Hm, veste kaj, na vprašanje, kaj zaznamuje "moderno subjektivnost", vam bo najbrž vsak vprašani odgovoril v skladu s svojimi preokupacijami. Seveda to niso stvari, ki bi jih bilo mogoče reducirati na posamične diagnoze. Ampak Roudinescova ima vsekakor prav, shematično govoreč. Histerija je Freudu pomenila temeljno odtujitev: subjekt sledi želji, o kateri ničesar ne ve. Ko pa o njej nekaj le izve, in k temu je nedvomno bistveno prispevala prav psihoanaliza, se mu pokaže kot nekaj nemogočega. Tako "napreduje" k depresiji. Histerija je simbolična, nadomestna izpolnitev želje, depresija pa je realistična: ugotavlja, da želja ni izpolnjena, da so nadomestki nezadostni, nezadovoljivi in da je izguba, ki poganja željo, nenadomestljiva. Depresija je deziluzija. Kaj bi tu z analizo? Lahko le ugotovimo, da smo živeli in živimo v iluzijah. Antidepresiv je veliko učinkovitejši, vsaj v svetu, v katerem smo do kraja prepuščeni zgodovinskim kontingencam, tržišču, politiki in tako naprej. Psihoanaliza je za ljudi, ki še niso povsem obupali in se vdali tem kontingencam. Konec koncev analiza, ki je po konceptu nezaključeno dejanje, implicira, da ni zadnjih odgovorov. Ne moremo zapolniti lukenj v vednosti; vsakič ko poskušamo, nastanejo nove. Zato je vedno mogoče nadaljevati analizo, napraviti naslednji korak. Zdaj je torej temeljno, lahko bi rekel kar življenjsko pomembno vprašanje, kaj - mimo novih iluzij - je onstran depresije.
