Verjetno se po sprintu dvojic mešajo občutki razočaranja in zadovoljstva.
Zagotovo si obe z Alenko zasluživa najprej čestitke. Res sva odlično tekli. Po najboljšem času polfinala, kar je bilo še zame presenečenje, saj sva po tihem pričakovali le uvrstitev v finale deseterice, sva težko čakali finale. Obe sva vedeli, da lahko z najboljšimi tečeva enakovredno brez težav. Užitek je bilo tekmovati. Obe veva, kaj zmoreva in kako visoko sva lahko. Žal časa ni mogoče zavrteti nazaj. Palica je šla pred smučko, to sem videla šele na televizijskem posnetku. Smola pač. Žal. Če bi padla prej, ne bi bilo tako hudo.
Sedmo mesto v soboto je drugi dosežek vaše kariere. Tudi tam ste imeli kar veliko tekmovalne smole, saj ste vse tri Slovenke tekle v isti četrfinalni skupini.
Četrtfinala sem se najbolj bala. Ni prijetno, če smo tri Slovenke skupaj in še Alenki je le malce manjkalo, da bi bila kot trideseta zraven. In to s kakšnimi tekmicami! Vendar se na to nisem ozirala. Imela sem svojo taktiko, napad od starta, takoj na čelo in voditi tek, ker je tako najlažje nadzirati položaj. Četrtfinale je bil res hiter. V polfinalu nisem mogla izbrati boljšega startnega mesta. Ostalo mi je na zunanji levi strani, ovinki pa gredo v desno. Tako sem bila prisiljena veliko teči po zunanji strani in se boriti za pozicijo. Ni lahko, palice in smuči trkajo. Crawfordovo sem na koncu kar malo na grdo zrinila. Vseskozi se je valjala pred mano, zapirala prostor, a sem vedela, da sem močnejša.
Vaša drsalna tehnika je opazno izboljšana, kar je v Düsseldorfu očitno zelo pomembno.
Napredek sem opazila tudi sama. Pred seboj sem jih gledala, kako jih vleče na zadnjico in kako se krivijo. Mene ni premetavalo. No, tisti padec je nekaj drugega. Tu v Düsseldorfu je vsega zelo veliko in posebno očitno, ker se vse dogaja zares hitro.
Zanimivo, da ste tokrat prvič po dosežku v soboto prehiteli srčnega izbranca, Norvežana Ola Vigena Hattestada (19. mesto), a se je potem v nedeljo to obrnilo z njegovo zmago.
Ola je imel v soboto smolo, jaz pa v nedeljo.
