Slovenska zakonodaja, je tedaj izvedel Pahor na ministrstvu za notranje zadeve, o tem pa je bila obširno obveščena tudi javnost, ne predvideva možnosti za neposreden sprejem teh oseb. Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) so sredi leta 2009, ko je Obamova administracija najbolj intenzivno skušala izpolniti predsednikovo zavezo, da bo taborišče v Guantanamu kmalu zaprl, sicer ugotavljali, da bi bil sprejem možen, če bi kateri od ujetnikov (samoiniciativno) iskal zatočišče v Sloveniji, vendar bi moral vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, kot vsi drugi iskalci takšne zaščite. Poslati bi jo moral, denimo, na slovensko ambasado v Washingtonu.

O morebitnem sprejemu nekdanjih osumljencev, za katere ne obstajajo več razlogi za pridržanje, je bil na ravni EU junija 2009 sprejet dogovor, da se lahko za tovrstno pomoč ZDA vsaka članica odloča samostojno, pri čemer mora upoštevati »posledice sprejema teh oseb za javni red in mir ter varnost v drugih državah članicah EU in schengenskega prostora«. Slovenska policija je ob tem pripravila »celovito oceno tveganja«, ki pa je bila označena s stopnjo tajnosti. Poanta lanskega poletja je torej bila, da neposredna politična odločitev za sprejem, kakršne so denimo sprejemali v drugih državah z drugačno zakonodajo, v Sloveniji ni možna.

Nekaj mesecev kasneje, okoli novega leta, se je Pahor odločil ponovno poskusiti. Iz nekaterih zaupnih pogovorov, ki smo jih opravili v preteklih dneh, je mogoče razbrati, da je bil pri tem zelo odločen. Odločil se je, da bo Slovenija na vsak način pomagala vsaj enemu od guantanamskih nesrečnikov, in obenem, kot to danes predstavlja premier, tudi »prijateljskim« ZDA. Na MNZ in od različnih strokovnih služb vlade je tedaj ponovno izvedel, tokrat v bolj odločni verziji, da sprejem zapornikov zaenkrat ni mogoč.

Kupčija

Zakaj je Pahor večkrat poskusil urejati zadeve na internih sestankih s političnim predznakom, ni pa, denimo, predlagal spremembe zakonodaje, ki bi sprejem omogočila? Če verjamemo tedanjemu odpravniku poslov na ameriškem veleposlaništvu Bradleyju Frednu, ki je 5. januarja letos v Washington poslal ta teden razkrito diplomatsko depešo, je Pahor v pogovoru z njim »povezal sprejem pripornikov z 'dvajsetminutnim srečanjem' s predsednikom Združenih držav«.

Citirani odsek iz uvoda depeše je mogoče razumeti na različne načine, vendar tudi branje nadaljevanja depeše, iz katerega se napaja uvod, ne ponuja enoznačne interpretacije. Pahor naj bi Fredna, ki je prosil za pomoč pri zapiranju Guantanama, vprašal, kakšna je »ponudba« in kaj naj bi slovenska vlada zagotovila. Na naše vprašanje, ali je v pogovoru res uporabil izraz »ponudba« (»offer«) in kako to besedo prevaja v slovenščino, iz Pahorjevega kabineta nismo dobili odgovora. Tudi na ameriški ambasadi se do te besede niso hoteli opredeljevati in tudi niso razkrili, kakšen odgovor je na svoje vprašanje Pahor dobil. Poslali pa so nam daljši tekst, v katerem je ambasador Joseph A. Mussomelli zapisal, da imajo »ZDA srečo, ker imajo takšne prijatelje, kot je Slovenija«.

Pahor je sicer na novinarski konferenci v sredo dejal, da je vtis ameriških diplomatov, ki ga dobijo v pogovoru z njim, njihova stvar in ga zato ne želi komentirati. Navrgel je še, da si še novinarji, kaj šele tuji diplomati, o njegovih besedah ustvarijo napačen vtis.

Glede na slovarske razlage besede »offer« je malo verjetno, da je imel Pahor v mislil kaj drugega kot kupčijo. V nadaljevanju ameriški dokument poroča, da je Pahor dejal, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi prepričal člane vladnega kabineta v sprejem ujetnikov. Freden je Pahorja ob tem opozoril, da bi bila glede na pogovore Američanov s slovenskim ministrstvom za notranje zadeve za sprejem potrebna sprememba zakonodaje. »Pahor je vztrajal, da bi rad to izpeljal,« je zapisano v depeši. »Dejal je, da bi mu 'dvajsetminutno' srečanje s predsednikom ZDA omogočilo, da bi lahko vprašanje ujetnikov predstavil kot dejanje podpore najpomembnejšemu zavezniku Slovenije in kot dokaz osveženih bilateralnih odnosov.«

V kaj se je Pahor, ki je ta teden sicer ponovno zatrdil, da bo v okviru zakonitih možnosti vztrajal pri urejanju sprejema zapornikov iz Guantanama, pred letom dni pravzaprav podajal? Kot smo izvedeli v enem od zaupnih pogovorov z ljudmi, ki so bili vpleteni v dogajanje, sta Pahor in Žbogar s prepričevanjem državne administracije, da bi bilo treba sodelovati pri zapiranju Guantanama, začela že »relativno zgodaj«. Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je do zadeve zavzela nevtralno držo, javno pa je tudi sama opozarjala, da zakonodaja neposrednega sprejema ne omogoča. Varnostna ocena policije do projekta »ni bila prijazna«, vendar naj bi po navedbah našega vira policija tedaj vseeno zapisala, da pozdravlja odločitev ameriške vlade za zapiranje Guantanama in da bo projekt, če bo izpeljan, podprla.

Kot smo izvedeli, naj bi na ministrstvu za zunanje zadeve krajši čas premišljevali o možnosti, da bi ujetnike v Slovenijo pripeljali na podlagi vizuma, ki bi ga pridobili na podoben način, kot ga pridobijo tujci slovenskega porekla. Medtem so druge evropske države (ZDA so prošnjo oziroma zahtevo za pomoč naslovile skoraj na ves svet) iskale različne načine za prevzem ujetnikov. Portugalska, tako naš vir, denimo z izdajo turističnih vizumov, v Nemčiji pa so ujetniki pridobili azil neposredno na podlagi vladne odločitve. Ko so se strokovne službe slovenskih ministrstev pozanimale pri kolegih v tujini, so sicer izvedele, da so politiki večinoma prehitevali strokovna mnenja. Ujetnike so pripeljali v državo, nakar so bile strokovne službe primorane zanje najti ustrezne administrativne rešitve. Kot pravi naš vir, pa tudi kaj takšnega v Sloveniji ne bi bilo mogoče, saj vlada ni pristojna za sprejemanje sklepov, ki bi zaobšli ustaljene upravne postopke. Moralo bi se torej zgoditi, da bi morebitnega prišleka iz Guantanama, tudi če bi ga spremljal Pahor, obmejni policist zavrnil.

Na koncu – kot je videti, pa kasneje kot sami Američani – se je Pahor prepričal, da brez spremembe zakonodaje ne bo šlo. Ta teden so z MNZ v zvezi s tem sporočili, da bo v novem zakonu o tujcih, ki je v pripravi, zapisana določba, da se vlada lahko odloči, »da zaradi kulturnih, znanstvenih, gospodarskih ali političnih interesov države v Slovenijo sprejme tujca, ki se mu v skladu z zakonom izda ustrezno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji«. Takšna sprememba naj bi sprejemanje ujetnikov iz Guantanama omogočila.

Nenavaden korak

Depeša številka 242451 iz Ljubljane v Washington na koncu vsebuje komentar. Odpravnik poslov in njegova predstavnica za stike z javnostmi sta ocenila, da je Pahor s tem, da je že drugič, odkar je prevzel vodenje vlade, sam poklical odpravnika poslov na ameriški ambasadi, »storil nenavaden korak«. Na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) so nam v neformalnih pogovorih sicer potrdili, kar je Pahor povedal na novinarski konferenci – da obisk predsednika vlade na veleposlaništvu tuje države ni zelo neobičajno početje. Navsezadnje je v času Busheve vlade slovensko veleposlaništvo v Washingtonu brez zadržkov obiskala tudi ameriška zunanja ministrica Condoleezza Rice. Strokovnjakov na MZZ Pahorjeve samostojne diplomatske pobude, ki so na ameriškem veleposlaništvu vključevale tudi izražanje namere, da bi bila nuklearka v Krškem nadgrajena v sodelovanju z ZDA (depeša omenja ameriško podjetje Westinghouse, ki je v japonski in ameriški lasti), ne skrbijo. Tudi zunanji minister Samuel Žbogar je, kot je poročal Der Spiegel, Američane spraševal, »kaj lahko Slovenija stori, da bi zagotovila srečanje med premierjem Borutom Pahorjem in predsednikom Obamo«. Ameriški diplomati so Žbogarju svetovali, naj se Slovenija bolj angažira v Afganistanu in pri Guantanamu. Med seboj pa so si dopisovali, da prva prioriteta Slovenije – srečanje z Obamo – najverjetneje ne bo dosegljiva, tudi če Slovenija stori vse, kar od nje zahtevajo. Eden od predstavnikov MZZ, ki pa ni imel pooblastila za javno nastopanje, nam je ta teden povedal, da »se v pogovorih z ameriškim veleposlaništvom vedno preverja možnosti za obisk na najvišji ravni in takrat se da na mizo, kar je za pospraviti«. Naš sogovornik pravi, da je takšno običajno poslovanje vsake diplomacije. »Takšen je diplomatski način dogovarjanja, mednarodni sporazumi pa se potem tako ali sprejemajo v parlamentu,« je dejal.

Časopisi z dostopom do depeš so ta teden poročali o guantanamskem »bazarju«. »Primarni cilj, je razvidno iz depeš ZDA, je bil dvigniti ceno karseda visoko,« so zapisali v Spieglu. Švica naj bi se s prevzemom dveh Ujgurov, pripadnikov muslimanske manjšine na Kitajskem, Ameriki odkupila za »greh«, ker so švicarske banke bogatim Američanom pomagale pri davčnih utajah. Bolgarski notranji minister je predlagal sprejem dveh ujetnikov v zameno za odpravo vizumov za bolgarske turiste in poslovneže ter finančno pomoč pri premestitvi ujetnikov. Amerika je ponudila »simbolično vsoto okoli 50 do 80 tisoč dolarjev na ujetnika«, je zapisano v depeši. Spiegel je še poročal, da so se za kupčijo zanimali tudi Maldivi in izvedeli, da so druge države prejele od 25 do 85 tisoč dolarjev na ujetnika za pokrivanje »začasnih stroškov bivanja in druge stroške«. Takšen dogovor pa bi utegnil biti slab, saj je lani New York Times poročal, da se je otoška država Palau ob odločitvi za sprejem sedemnajstih Ujgurov dogovorila za razvojno pomoč v višini 200 milijonov dolarjev. ZDA so sicer zanikale, da bi bila dogovora povezana. Kitajska, kot je znano, z dejstvom, da države ščitijo Ujgure, ni zadovoljna, saj zahteva njihovo izročitev, ker trdi, da so teroristi. O Albaniji, eni najbolj predanih ameriških zaveznic, pa so ameriški diplomati lani zapisali: »Kot vedno so Albanci pripravljeni preteči dodatni krog, da bi nam pomagali.«

Nevarna razmerja

Slovenija se je po zaslugi diplomatskih depeš in neobičajnih dogovarjanj, ki so v diplomaciji povsem običajen posel, znašla v osrednjih temah tega tedna. Iz komentarjev in analiz uglednih novinarskih redakcij, dostopnih na spletu, je poleg ugotovitev o nekaterih resnično nevarnih razmerjih, ki dišijo po vojaških spopadih širših razsežnosti, mogoče razbrati dve dimenziji razkritij: odmevnejša, četudi ne ravno razsvetljujoča oziroma nova, je ugotovitev, da je ameriška diplomacija žrtev lastne arogantnosti. Kot kolateralna škoda učinkuje ugotovitev, da so aroganci komplementarna ravnanja držav, ki z ameriško diplomacijo vodijo čudaške dogovore. Kot smo izvedeli neposredno pri enem od petih časopisov – New York Times, Le Monde, Der Spiegel, El Pais in Guardian –, ki so že imeli priložnost pregledati vrsto depeš o Sloveniji (na strani Wikileaks v času nastajanja tega članka ni bila objavljena še nobena), bodo nove podrobnosti iz opisanih tem objavljene že v naslednjih dneh.

V četrtek zvečer je časopis Guardian na spletni strani objavil depešo iz Washingtona v Ljubljano, v kateri je zajeto eno ključnih vprašanj, ki so se izpostavila ob razkritju internega komuniciranja ameriške diplomacije: kje se konča diplomacija in kje začne obveščevalna dejavnost? Depeša, poslana 16. junija 2009 iz Washingtona v Ljubljano, podpisala jo je državna sekretarka Hillary Clinton, vsebuje navodila diplomatom za zbiranje informacij o Sloveniji. Izjemno gostobesedni seznam zahtev, od podatkov o razmerjih in napetostih med opozicijo in koalicijo in napredovanju demokratičnih procesov do ocene odvisnosti od ruskih energentov ter celo biometričnih podatkov o »sedanjih in bodočih vodilnih osebnostih«, obsega okoli dvajset poglavij; videti je kot standardizirani vprašalnik za špijonsko verzijo Ciinega factbooka. Mimogrede, skoraj do črke enaka navodila so istega dne prejeli ameriški diplomati v Romuniji in tudi romunska depeša je objavljena na Guardianovi spletni strani. Verjetno so enaka navodila, z nekaj lokalnimi posebnostmi, prejeli v mnogih državah. Obe depeši še posebej spodbujata »poročevalce iz države«, naj pošljejo informacije o »Palestincih, vrednih omembe, ko bodo informacije na voljo«.

Pri delu s takšnim orodjem postanejo bizarnosti, ki so v minulem tednu curljale iz ameriških depeš, samoumevne: iranskega predsednika Ahmadinedžada so ameriški diplomati označevali za »Hitlerja«, ruskega premierja Putina za »alfa samca«, francoskega predsednika Sarkozyja za »cesarja brez oblačil«, italijanskega premierja Berlusconija za »divjega žurerja«, nemško kanclerko Merkel pa za »teflonsko Angelo«. Kar so izpostavili časopisi, je na trenutke zvenelo, kot da bi se ameriški veleposlaniki in njihovi uslužbenci ob večerih posedli po bifejih in nato v Washington pošiljali pesniške parafraze tistega, o čemer govori ves svet.

Novinarji Spiegla, ki so imeli v preteklih petih mesecih možnost pregledati tisoče tovrstnih depeš, so ameriškega veleposlanika v Berlinu Philipa Murphyja vprašali, kje se srečujeta diplomacija in špijonaža, dobili pa so odgovor, da »na vprašanja o obveščevalni dejavnosti ne odgovarja«. Dejal je tudi, da se ne bo opravičeval za nič, kar so storili njegovi ljudje.

Da se je ameriška diplomacija znašla v krču, pričajo odgovori, ki ne slišijo vprašanj. »Kanclerka ima pri nas zelo velik ugled. Odkar sem tu, smo skupaj veliko dosegli, je čudovit zaveznik. Pika,« je na vprašanje o teflonu odgovoril Murphy. Tudi za nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja, ki so ga v depešah označili za »agresivnega«, je Murphy dejal, da ima o njem visoko mnenje, stranko FDP, ki ji zunanji minister pripada, pa je označil za tisto, ki »ustvarja kralje«.

V Sloveniji ni nič bolje. Ameriška ambasada na tri naša vprašanja, ki so izhajala neposredno iz depeše, katere vsebine niso zanikali, vendar je tudi niso razložili, zaradi vztrajanja pri zaupnosti vsemu svetu dostopnih podatkov ni odgovorila. Prejeli pa smo zagotovilo, da barantanja med Pahorjem in ameriškim diplomatom ni bilo in da to niti ni bilo potrebno, ker so države premestitev ujetnikov ponudile iz humanitarnih razlogov. To v tehničnem smislu sicer ne drži, saj so premestitev prve ponujale (zahtevale) ZDA. Vendar je predstavniku ameriške ambasade Christopherju Wurstu mogoče verjeti, če velja citat, ki ga je iz milijonov in milijonov ameriških ocen sveta, v katerem živimo, presejal Spiegel: »Prva prioriteta Slovenije – srečanje z Obamo – najverjetneje ne bo dosegljiva, tudi če Slovenija stori vse, kar od nje zahtevamo«.