Pri projektu evropsko prvenstvo 2013 je na samem začetku sodeloval tudi eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov Peter Vilfan, ki je odkrito priznal, da si močno želi prvenstvo stare celine videti pri nas.

Vilfan, ki ljubitelje košarke v Sloveniji razveseljuje z odličnimi komentarji evroligaških tekem Uniona Olimpije, je odkrito spregovoril o dogajanju v ljubljanskem klubu ter evropskem prvenstvu 2013. Seveda smo govorili tudi o receptu, s katerim bi slovenska reprezentanca na prvenstvu končno osvojila dolgo pričakovano kolajno.

Nekoč sem imel priložnost ugotoviti, da igrate loto.

Da, še vedno igram loto. Ne ravno vsak teden, vendar pa imam trenutno pri sebi vplačan listek. Nikdar nisem bil hazarder. V igralnici nisem stavil niti centa. V bivši jugoslovanski reprezentanci so bili igralci, ki so bili hazarderji, Delibašić, Kičanović, Dalipagić. Hodil sem sicer z njimi v igralnice, vendar pa nisem igral. Loto pa je igra, ki jo še igram. Ne vem, zakaj. In nikdar nisem imel sreče. Največ, kar sem zadel, je bila »štirica«.

Med komentiranjem tekem torej niste seznanjeni s tem, kakšne so kvote na stavnicah?

Ne.

Kako bi razložili, da je letošnja ekipa Olimpije, ki je nastala stihijsko, uspešnejša od lanske, ki je bila sestavljena načrtno?

Zelo težko si te zadeve razlagam. Lani sem bil zraven v upravnem odboru in vem, da smo ekipo sestavili namenoma iz dobrih domačih igralcev, ker smo upoštevali tudi želje publike. Hoteli smo dobiti celo Brezca in po mojem je on sploh naredil napako, da ni prišel v Olimpijo. Tukaj so bili še Bečirović, Vidmar, Slokar, Aleksandrov in drugi. Sestavljali smo ekipo, v kateri bi bila pokrita vsa igralna mesta, pa nič.

Kako torej razložiti, da je bila tista ekipa neuspešna, ta letošnja pa blesti? Gledalci jo imajo radi, veljajo za fighterje, karakterje, imajo rezultate, dvorana je polna... Ne vem. Malo je bilo sreče, ker so bili zaradi krize določeni igralci vendarle na trgu. Drugi dejavnik pa je po mojem mnenju dvorana Stožice in selitev v novo dvorano. To se bo komu slišalo nesmiselno, vendar sam menim, da je to močan dejavnik. To je čisto nova energija.

Kakšna je razlika v pritisku v Tivoliju in Stožicah?

Igralci pravijo, da se tega ne da opisati. Tivoli je hram. Sploh za nas, ki smo starejši. Sanjal sem, da bom igral v njem, in sem igral v njem. Vendar pa je Tivoli preteklost. Mlajši igralci v Stožicah igrajo vsaj trideset odstotkov boljše kot v Tivoliju.

Vaš zet Vlado Ilievski (igralec Olimpije, op.p.) sezono prej ni mogel zadeti nič, letos pa je to povsem drug igralec.

Zagotovo je bil sezono prej problem tudi Ilievski. Ključna stvar je bila njegova poškodba. V Barceloni je imel izredno težko operacijo mišice in v začetku lanske sezone sploh ni igral. V Ljubljano je prišel z veliko željo. Zdaj je zdrav in tudi on je eden tistih, ki pravijo, da je igrati v novi dvorani drugače. Na neki način je vplival tako na lansko sezono kot na letošnjo. Sedanja ekipa Olimpije je zdrava in motivirana. Vse se je končno sestavilo.

Po tekmi z Efesom Pilsnom ste med prenosom dejali, da moštvo še ni uigrano.

V preteklosti Olimpija nikdar ni znala kupiti Američanov, letos, ko se jih je kupovalo malodane ad hoc, je bil nakup končno uspešen. Hecno.

Ključen problem je vedno v tem, kako igralce vključiti v ekipo. In v tem smislu je letos vse v redu. Gre za to, da Američani spoštujejo domače igralce in obratno. Ponavadi se je v Olimpiji na Američane gledalo kot na nujno zlo. In dejansko so bili to igralci, ki z redkimi izjemami niso dali od sebe, kar se je od njih pričakovalo.

Poznamo vas kot impulzivnega in iskrenega človeka. Vas kaj tare nečimrnost?

S tem nimam nobenih problemov. To hočem povedati ljudem, pa me marsikdo noče razumeti. Nikdar več ne bom trener v Olimpiji in nikdar več ne bom na uradni funkciji v klubu, bom pa Olimpiji vedno pomagal. Ta klub mi je najvažnejši. Dobra Olimpija je ključna za slovensko košarko, in če bi moral izbirati med reprezentanco in klubom, bi se prej odločil za klub. Pomembnejši mi je. Od leta 1979 sem malodane vsak dan v Tivoliju.

Zdi se, da gre tudi za osebne okuse. Da direktor Olimpije Janez Rajgelj ni ravno košarkarski delavec po vašem okusu. Da je to morda prerobat človek za vaš pogled na stvari?

Absolutno. S tem se lahko samo strinjam. Rajgelj je neotesan, na trenutke lahko celo vulgarno primitiven, ali vsaj slišimo, da je tako. Vendar pa mi ne pade na pamet, da bi, če bodo zadeve tudi v prihodnje potekale tako uspešno, komurkoli nasprotoval. Zaradi mene so v takšnih razmerah lahko na vodilnih pozicijah isti ljudje nadaljnjih petnajst let.

Kakšna je dejansko letošnja Rajgljeva vloga?

Mislim, da bi v stanju razsula, kakršno je vladalo, klub težko prevzel kak profiliran direktor, menedžer ali vrhunski športni delavec. Nihče ni bil pripravljen prevzeti te naloge. In v takem primeru je bil Rajgelj dejansko edina možna rešitev. Nekdo, ki gre kot buldožer skozi zadeve, kajti v dolgih letih se je nabralo izjemno veliko neurejenih zadev. Zdaj so tudi tisti, ki so mislili, da bi lahko vodili Olimpijo, pa niso prišli zraven, ugotovili, da gre zares. Da se lahko zgodi, da Olimpija izgine, in da se lahko zgodi, da bo konec koncev izginil objekt sovraštva oziroma izživljanja...

... podobno, kot je nepredstavljivo, če propade Cibona.

Da, podobno. No, v tej ničti točki se je zadeva obrnila in v tistem trenutku je bil Rajgelj prava oseba. Dejstvo je tudi, da si je tega zelo želel in je za to lobiral na vseh možnih ravneh. To se ve. Vendar pa je v takšnih razmerah Rajgelj postal sprejemljiv tudi zame, čeprav se niti prvič nisem strinjal s tem, da bi bil v vlogi direktorja, pa sem to na neki način sprejel tudi tedaj. Kajti če sponzorji postavijo svojega človeka, je to po mojem treba spoštovati. Tukaj ni debate. Zdaj je drugače. Zadeve so postale pozitivne. In zdaj je čas, da se klub reši. V naslednjih dveh mesecih je treba postaviti temelje za naslednja leta. Spomladi zna biti že prepozno.

Omenili ste že, da so Stožice drugačne. Zadnjič ste se med prenosom opravičili ateistom. V tej dvorani gredo žoge res po »božje« v koš. Se to da razložiti?

Igral sem košarko in vem, da so mi nekatere dvorane enostavno ležale. Sam sem vedno dobro igral v Zadru. Tam sem imel povprečja okoli 35 točk na tekmo. Direktor Gjerga se mi je vedno potožil, zakaj se mi vedno odpre ravno na njihovem terenu. Lani je Slokar o Tivoliju dejal, da se v njem ne da igrati. In vsi smo bili zaradi tega malce jezni, vseeno pa gre za pomemben psihološki moment. Vsi, ki pridejo v Stožice, pravijo, da nudijo posebno vzdušje. Obradović, s katerim sem posedal eno uro, mi je dejal, da dvorana premore strašno energijo. Neka sinergija vsega dobrega je v tej dvorani. Dvorana v Istanbulu, v kateri se je igralo svetovno prvenstvo, je v primerjavi s Stožicami štala. Ne vem točno, zakaj...

Ljudje, ki pridejo v Stožice, pridejo tja s pozitivno energijo. V božansko ne verjamem, v energijo pa. Obrazi v Stožicah so nasmejani. In spet prihaja na tekme v Ljubljano vsa Slovenija. Olimpija ni več samo ljubljanski projekt, kar je spet neka dodatna energija. Ko so morali zadnjič spet igrati v Tivoliju, mi je zet dejal, da se je bilo prav mučno vrniti.

Če preidemo k evropskemu prvenstvu leta 2013. Vi si izjemno želite, da bi se odvijalo v Sloveniji. (Pogovarjali smo se v sredo, dan pred sejo slovenske vlade, op.p.)

Absolutno. Moram povedati, da me je pred letom dni poklical generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije Iztok Rems in me povabil na pogovor. Takrat mi je tudi razložil celotno zadevo, da želi Slovenija kandidirati za evropsko prvenstvo leta 2013. Skupaj z Iztokom sva nato obiskala štiri slovenska mesta.

Sprva sva šla k županu Ljubljane Zoranu Jankoviću in nemudoma dobila njegovo podporo ter podporo Mestne občine Ljubljana. Nato sva šla do župana Celja Bojana Šrota in je rekel, da se absolutno strinjajo s celotno zadevo. Za edini problem bi se lahko izkazal hotel, a je Šrot rekel, da bi se to dalo urediti. Naslednja postaja je bil Boris Popovič v Kopru, kjer sva prav tako naletela na popolno razumevanje. Rečeno je bilo, da bi bilo treba le nekoliko obnoviti dvorano Bonifika. Narejen je bil celo stroškovnik, da bi to prišlo okoli 1,7 milijona evrov. Nato sva šla še v Maribor, kjer župana Franca Kanglerja sicer ni bilo, bil pa je prisoten podžupan in je tudi nemudoma podprl idejo. Oni imajo pripravljen načrt dokončanja dvorane Tabor. Dvorana Tabor nikoli ni bila zgrajena do konca. Celoten projekt je bil drugačen, a je nato zmanjkalo denarja. V Mariboru razmišljajo o dveh projektih: ali dokončati dvorano Tabor ali zgraditi novo.

Nato sva bila z Remsom še pri ministru Lukšiču in ministru Križaniču. Od vseh smo takrat dobili podporo. Res pa je, da smo takrat govorili o treh milijonih kotizacije, mi pa smo si dali še milijon rezerve. Do štiri milijone torej naj bi država prispevala v obliki kotizacije. V zadnjih mesecih so se stvari spremenile. Zadnje sporočilo Mestne občine Koper je, da so še vedno zainteresirani za organizacijo evropskega prvenstva. Osnovna ideja evropskega prvenstva je bila diagonala Maribor–Celje–Ljubljana–Koper. V Ljubljani se lahko v dvorani Tivoli igrajo skupinske tekme, nato pa se izločilni boji preselijo v Stožice. Potem pa so se začele pojavljati vsote 8 milijonov, pa 6,5 milijona evrov.

Tu sam nisem imel več kontakta z zvezo, saj sem svoje že opravil. Rad bi poudaril, da kjerkoli sva se z Iztokom Remsom pojavila, so bili vsi navdušeni in absolutno za. Menim, da bi morali vztrajati pri diagonali Maribor–Celje–Ljubljana–Koper. Bilo bi škoda, če ne bi bilo skupinskih tekem v Kopru in če k temu projektu ne bi priključili slovenske obale.

Kakšna je osnovna računica organizacije evropske prvenstva? Dvorane so bolj ali manj prazne...

Dvorane so res bolj ali manj prazne. Štiriindvajset reprezentanc bo nastopalo na tem prvenstvu. Torej bodo igrale tudi Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Makedonija in Črna gora. Na to karto bi Slovenija kot organizator definitivno morala igrati. V skupini, v kateri bo igrala Srbija, bodo dvorane polne. Srbi radi prihajajo v Slovenijo, vizum je zdaj sproščen. V skupini, v kateri bodo Hrvati, tudi lahko pričakujemo obisk.

Tako lahko rečemo za vse, razen morda za Makedonijo in Črno goro. Kljub temu bodo tudi Makedonci zaradi sprostitve vizumskega sistema prišli. Menim, da bi bilo evropsko prvenstvo v Sloveniji brez konkurence najbolj obiskano evropsko prvenstvo doslej. Tekme bodo v Mariboru, Celju, Ljubljani in Kopru. Če boš v Mariboru in si boš na primer želel ogledati tekmo Španije v Celju, se boš odpeljal v Celje. Vse je blizu. Ko smo bili na Švedskem leta 2003, smo igrali v Luleju, kar je 1100 kilometrov od Stockholma. Tam nihče ni prihajal na tekme, domačini so ob štirih popoldne hodili spat. Migracija navijačev je lahko v Sloveniji izjemna. Vsak bo lahko izbiral tekme in ne bo odvisen le od skupine v enem mestu. Ko si je delegacija Fibe ogledala Slovenijo, je ugotovila, da je izredno dostopna, letalske povezave so iz vseh evropskih držav. Pripeljati se je mogoče tudi z avtomobilom ali avtobusom.

Slovenija je geografsko v idealnem položaju. Varnost je na visoki ravni, tudi nočno življenje je odlično. Litovcev bo tam, kjer bo igrala njihova reprezentanca, ogromno. Blizu so tudi Italijani in tudi Španci radi potujejo.

Torej ste do vseh teh ugotovitev prišli iz izkušenj, ko ste obiskovali različna tekmovanja?

Definitivno. To bo tudi čas, ko bo še toplo. Če bi naredili omenjeno diagonalo, bi sam v sklop evropskega prvenstva vključil tudi slovenske kulturnike, glasbenike... Vsa mesta imajo svoj center, od petih popoldne pa do dveh zjutraj bi živela. Glede organizacije sem izredno optimističen in v glavi se mi že vrti film, kako bi vse to živelo in odlično funkcioniralo. Slovenci imajo radi košarko in mislim, da bo tudi Slovencev veliko v dvoranah. Švedov košarka ne zanima, Poljakov tudi ne. V Sloveniji pa verjamem, da bi ljudje hodili na tekme. Seveda bi organizirali tudi akcije, v katere bi vključili mladino, pa šole, študente... September je mesec, ko so mesta že polna, ljudje se vrnejo z dopustov. Poletje je mimo in v mestih se začne dogajati.

Glavni dobiček organizatorja pa so vstopnice.

Zaenkrat je tako. Problem je, da pravice televizijskega prenosa prevzame Fiba. Fiba je od mednarodnih organizacij daleč najbolj konservativna in izkoriščevalska do konca. Treba pa je vedeti, da Slovenija evropskega prvenstva ne bo nikoli več dobila. Ni možnosti. Razen v trenutni situaciji. Če ne bomo organizirali evropskega prvenstva, nove dvorane v Sloveniji ne bomo zgradili še dvajset let. Dvorana Tabor in Bonifika se trenutno še lahko obnovita in prilagodita zahtevam Fibe. Evropsko prvenstvo 2015 bo po vsej verjetnosti šlo v roke Franciji in Nemčiji, ki bosta kandidirali skupaj. Pojavljale se bodo skupne kandidature velikih držav, mi pa nikoli več ne bomo prišli zraven. Oni so sposobni plačati tudi 10 milijonov evrov kotizacije. Mi smo v situaciji, ko se nam 6,5 milijona zdi veliko. Toda tako je in odločiti se je treba, ali bomo to edinstveno priložnost pograbili in jo nato mastno izkoristili ali ne. Prepričan sem, da lahko v času prvenstva v Sloveniji naredimo norišnico in smo v samem središču sveta.

Zakaj ni bilo drugih kandidatov za organizacijo evropskega prvenstva?

Italijani so izjavili, da nimajo dvoran in da je vsota previsoka. Sam veliko hodim po Italiji in res lahko povem, da so dvorane katastrofalne. Dvorani v Bologni sta podobni hlevu. Ko je dvorana polna in vidiš le gledalce, je videti lepo, tudi če v resnici ni. Sienina je dobra, a Siena je majhno mestece, zato tam verjetno ne bi igrali tekem. V Rimu je dvorana stara. Lani sem bil tam, a je vse v razsulu. V Milanu je katastrofa. Tega se na televiziji ne vidi, a pogoji za delo novinarjev so porazni.

Zato je Italija odstopila, poleg tega je tudi v veliko večji krizi, kot si ljudje predstavljajo. Hrvaška in Bosna in Hercegovina nista bili nikoli resni. V bistvu ne vem, kaj se je zgodilo. Ko je Iztok Rems začel s to idejo, je v zadnjih dveh, treh letih naredil ogromno v zakulisju, da je Slovenija sploh prišla v položaj, da je lahko kandidirala. Tudi mi smo takrat razmišljali, da bodo v zadnjem trenutku prišli neki Rusi in nam speljali projekt. Tako so verjetno vsi razmišljali. Vsi so malo čakali, čas je tekel, prisotna je tudi kriza... Država mora tu najti svoj interes, saj bodo Slovenijo obiskali številni veljaki.

Javnost bo od slovenske reprezentance na prvenstvu prav gotovo pričakovala kolajno. Pritisk bo ogromen, po drugi strani pa bodo nosilci te generacije že pošteno v letih. Kako zagotoviti uspeh?

Tu bo potrebna zelo pametna politika vodenja naše najboljše selekcije. Treba se bo usesti z vsemi igralci in izdelati načrt do leta 2013. Nachbar je star 30, takrat bo 33 in bo še vedno lahko igral, Dragić ni vprašljiv, videti bo treba, kaj bo z Lakovičem... Torej cela kopica igralcev. Jedro reprezentance bo treba sestaviti že zdaj in doseči neki zavezujoč dogovor oziroma način, da bomo takrat tekmovali z vsemi močmi, ki jih imamo na voljo.

Če to pomeni, da bomo morali na naslednjem prvenstvu koga izpustiti, tudi prav. Ni enostavno. Iz teh fantov bomo morali leta 2013 iztisniti vse, kar se da. V Carigradu sem govoril z Boštjanom Nachbarjem, ki je izredno motiviran in si želi leta 2013 igrati na prvenstvu na naših tleh. Ti fantje že dolga leta igrajo v tujini. Nikoli ne bom pozabil, ko sem po koncu svetovnega prvenstva na Japonskem sedel s petimi, šestimi igralci na pijači in so rekli malce razočarano, da v Sloveniji sploh niso pravi zvezdniki, da jih nimajo radi, da jih na ulici ne ustavljajo... Povedal sem jim, da je za to treba tudi kaj narediti. Oni so si osebne kariere naredili, a to še ni dovolj. Za vse bi morala biti kolajna na domačih tleh gromozanski motiv in odlično izhodišče za življenje po karieri v Sloveniji. Da proti koncu kariere za državo osvojiš kolajno. To je gromozanski izziv. Ni vse v denarju. To so motivi, ki jih bo treba iskati v igralcih leta 2013.

Kaj pa selektor?

Mi že petnajst let govorimo, da bi morali imeti vrhunskega selektorja. Svetislav Pešić je bil v Ljubljani in vprašanje je padlo, ali bi vodil slovensko reprezentanco. Odgovoril je, da verjetno bi, ampak ga še nihče ni vprašal. Če bomo dali milijone, potem bi lahko dali tudi nekaj sto tisoč evrov za selektorja. Čeprav je res, da bo veliko ljudi na različnih položajih razmišljalo podobno. Jure Zdovc je začel neko sijajno stvar. Osebno mi je žal, da ni nadaljeval s svojim štabom še na svetovnem prvenstvu. A tu se znova pojavi dilema, ali je bil tisto le trenutni preblisk. Problem naših selektorjev doslej je bil, da so vseeno omejeni. Nimamo trenerja evropskih in svetovnih razsežnosti.

Ali se zdaj že ve, zakaj Beno Udrih ni hotel igrati na svetovnem prvenstvu?

Udrih je bil v mojem kampu okoli šest let in ga zelo dobro poznam. Z njegovim očetom Silvom sem govoril v Mariboru, ko smo igrali proti Rusiji. Rekel mi je, če ga v tem trenutku kdo pokliče, da pride igrat, bo prišel. Morate vedeti, da imajo igralci določen problem. Problem je ta, da je Beno zahteval, da igra v prvi peterki. Menil je, da je prišel čas, da v tej reprezentanci ni več rezerva. Z njim bi se definitivno dalo dogovoriti. Selektor svetovnih razsežnosti bi Bena Udriha prepričal. Rekel bi mu, sine, nema problema. Igralci radi slišijo to, kar si želijo. Bil je užaljen, ker je bila delegacija KZS pred tem v Barceloni pri Lakoviču in Lorbku. Bili so tudi pri Udrihu, a so po obisku v Barceloni dali v javnost informacijo, da je Lakoviču obljubljeno mesto v prvi peterki. Se pravi, Jaki so lahko obljubili, Benu pa ne. Tako je Beno razmišljal.

Problem vidim le v komunikaciji, tu pa do izraza pride veličina selektorja. V komunikaciji so trenerji iz bivše Jugoslavije mojstri. Oni so mojstri manipulacije. Bil sem igralec. Igralci so zverine, ki te požrejo. Če jim daš prst, ti bodo odgriznili roko. Če pa jih znaš obvladati in zmanipulirati, ti bodo sledili kot jagenjčki. Tega pri nas nihče ne zna. Konec koncev moraš znati kdaj pa kdaj tudi koga nategniti. Lahko daš nekoga v prvo peterko, pa nato igra le pet minut. Lahko pa bi tudi oba igrala v prvi peterki. Pomembna je le komunikacija.

Kaj pa primer Emir Preldžić?

Sam ga ne bi nikoli več klical. Po zadnji izjavi, da je od Slovenije veliko dobil, a ji tudi veliko dal, pa sploh ne. Igral je za mladinsko reprezentanco in to je vse. Kaj je on dal nazaj Sloveniji? Pa saj v bistvu sploh ne gre za to. Imel je več priložnosti, da se odloči, a je bil neodločen in se stalno premišljeval. Poleg tega pa po mojem mnenju Preldžić ni nič posebnega.