Slovensko morje je na žalost premajhno za njeno prosto manevriranje, da bi oboroženo vojaško plovilo obračali v italijanskih ali hrvaških vodah, pa se v teh mirnih časih nekako ne spodobi. Vsaj do predvolilnega leta ne.

A tovrstnega nebuloznega trošenja javnega denarja zavidljiv odstotek tukajšnjih volilcev, kot kaže, sploh ne obsoja, saj je stranka upokojencev trenutno druga najbolj priljubljena stranka v državi, ki je po priljubljenosti prehitela celo Pahorjeve Socialne demokrate. Svojemu Karlu v dobrem in slabem zvesti upokojenci verjetno res ne vidijo niti posredne povezave med vse bolj izpraznjeno pokojninsko blagajno na eni ter triglavi, patriami in podobnimi dragimi igračkami na drugi strani. Preprosto jih ne moti predčasno upokojeni razum predsednika Desusa, ki tudi v teh za upokojence najbolj kriznih časih pridno zagovarja vlaganje v orožarske posle.

Kar ni seveda nič pretirano čudnega, če živimo v družbi, v kateri je metanje davkoplačevalskih milijonov skozi okno daleč najbolj razširjena športna disciplina in v kateri javni uslužbenci, še posebej visoki državni funkcionarji, kar tekmujejo med seboj, kdo bo pri tem malopridnem opravilu bolj uspešen in kdo bo potem navidezno zgroženi javnosti navedel bolj butast izgovor.

Pred časom se je tako kot meteor na našem zapravljivskem nebu pojavil potencialni Erjavčev naslednik in definitivno največji up slovenskega razmetavanja javnih financ od osamosvojitve dalje, ki mu je, kot se je pred dnevi izkazalo, uspelo z več kot štirideset tisoč davkoplačevalskih evrov subvencionirati koncert »legendarnega« bosanskega (turbo)folkerja Mileta Kitića ter drugih »Grandprodakšn« zvezd, kot so Ana Nikolić ter Topalko in Biljana Sečivanović. Ti vrhunski umetniki so se tako po zaslugi dobrodušnega sponzorja iz vrst Študentske organizacije za en aprilski večer prelevili v gostujoče profesorje na ljubljanski univerzi. Profesor Kitić je tako tukajšnjim študentom za samo pet evrov omogočil, da so doživeli Balkan, kakršen ob vikendih redno spravlja ob pamet »njemačke gasterbajtere u kafani Kod Jove u Garmišpartenkirhenu« in »naše bezbrojne zemljake u restoranu Romanija u Cirihu«, medtem ko jih je profesorica Nikolić na svoj značilen akademski način napolnila z nadvse avtentičnimi predstavami o prostoru nekdanje skupne države, kar je bil po besedah organizatorjev primarni namen dogodka.

Vem, da gre pri teh dobrih štiridesetih tisočakih za zanemarljivo majhno število naših evrov, a je genialni golobradec, ki si je spomladi izmislil Balkanjado s Kitićem v glavni vlogi, s to potezo nedvomno razkril svoj izjemni talent, in če ga bo le imel možnost razvijati naprej, bo morda nekoč na neki višji funkciji nedvomno sposoben nakupa vladnega letala ali odobritve gradnje novega bloka kakšne termoelektrarne.

Če mu je namreč v času recesije uspelo opravičiti vložek slovenske družbe v koncert Mileta Kitića in je večje število vsaj srednješolsko izobraženih ljudi prepričal, da se poezija Miletovih pesmi (Mala kučica, a na kuči ptičica/kaže da si neverna devojčica/nisi mala, nisi meni neverna/samo si vesela) lahko posredno vključi v naš visokošolski učni načrt, potem bo lahko čez nekaj let svojim volilcem brez najmanjših težav pojasnil kakršenkoli kredit Nove Ljubljanske banke ali gradnjo zasebnih hiš z gradbenim materialom, namenjenim neprofitnim stanovanjem.

Še več, ta dečko bi verjetno že danes brez težav pojasnil premierjev domnevni »nakup« dveh zapornikov iz Guantanama, če bi bilo treba, in nanj je treba v prihodnje še resno računati. Politiki, ki ima takšno mladino, se res ni treba bati za lastno prihodnost.

Za nadaljnji razvoj tako zelo nadarjenih funkcionarskih kadrov bi bilo treba zgolj zagotoviti zadostno količino javnega denarja, z zapravljanjem katerega bi si ti mladci nabirali prepotrebne izkušnje in se pripravljali na kasnejše nastopanje v prvi ligi. V ta namen bi bilo smotrno, da vlada čim prej izdatno finančno podpre na prvem mestu Študentsko organizacijo, takoj za njo pa še vse podmladke parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank ter vsem tem »požrtvovalnim mladim borcem za naše skupno dobro« ponudi priložnost za napredek.

Le tako se lahko v bližnji prihodnosti upravičeno nadejamo cele nove generacije razsipniških karlov in novih milijarderskih investitorjev v umazan zrak. Če bomo namreč današnjim supertalentiranim mulcem omogočili, da se nemoteno dokazujejo na odprti sceni, bodo že jutri naši združeni javni funkcionarji z evropskega vrha izrinili grške šampione, slovensko javno upravo pa končno popeljali med svetovno elito, kamor ta po svoji nesporni kvaliteti in bogati tradiciji tudi sodi. In takrat nihče med nami ne bo več videl nič čudnega v tem, če nam bo vladala stranka upokojencev s Karlom Erjavcem na čelu in bomo davkoplačevalski denar končno delili po idealnem sistemu 50:50. Pol za penzije, pol za puške.

In če se zdi to kakšnemu paranoiku najpreprostejši recept za novo vojno, naj se nemudoma posvetuje s svojim zdravnikom ali farmacevtom. Še raje pa s potovalnim agentom.