Vrsto let se je praktično ukvarjal z vprašanjem, kako zmanjšati revščino na nerazvitih območjih. »Dojel sem, da sta napor za zmanjšanje revščine in pojav podnebnih sprememb dve plati iste medalje,« pravi Južnoafričan, ki je že pri petnajstih letih postal aktivist in se postavil po robu apartheidu, zaradi česar so ga leta 1989 izgnali v Veliko Britanijo.

Do 10. decembra bo v mehiškem Cancunu pestro. Po ocenah organizatorjev se je na podnebni konferenci, 16. zasedanju pogodbenic okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah, zbralo 15.000 udeležencev z vsega sveta. Pred letom dni na konferenci v Koebenhavnu naslednika kjotskega protokola, ki določa mednarodno zavezujoče omejitve izpustov toplogrednih plinov po letu 2012, niso našli.

Izgubil se je v prevodih različnih interesov in vsesplošnem pomanjkanju politične volje. Prav tako jim ni uspelo skleniti svetovnega podnebnega dogovora, saj se je zapletlo pri vprašanju finančne pomoči za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb v državah v razvoju.

Naidoo ni tipičen zahodnjaški direktor nevladne organizacije, ki lastne politike poziva k ukrepanju. Naidoo je izvršni direktor, ki lahko izusti besedno zvezo »države v razvoju« veliko bolj kredibilno. »Če razviti svet podnebnih sprememb še ne občuti dovolj na svojem pragu, znanost ne dvomi o tem, da jih kmalu bo. Ali bo revnim in bogatim uspelo stopiti skupaj in bodo posledice manj boleče ali pa bomo trpeli vsi. Že danes pa najbolj trpijo prav tisti, ki zgodovinsko gledano niso nič krivi za podnebne spremembe.« Ni ekoterorist, temveč ekooptimist.

V mesecih in tednih pred lanskim podnebnim vrhom v Koebenhavnu na Danskem smo lahko nenehno spremljali vroče razprave in apokaliptična svarila. Tokrat se svetovni mediji ne razburjajo preveč. Kaj se je spremenilo?

Tako mehiška vlada kot Združeni narodi očitno nočejo več vzbujati lažnih pričakovanj. V Koebenhavnu so bila ta zelo velika in zato razočaranje toliko večje. Nekoliko bolj hladno vzdušje je povezano tudi z volitvami v ameriškem kongresu. Zmaga republikancev na kongresnih volitvah 2. novembra pomeni, da bodo ti v Združenih državah Amerike vsaj dve leti onemogočali potrditev ustrezne podnebne zakonodaje.

Dve leti pred vrhom na Danskem smo na Baliju pripravili načrt ukrepov do Koebenhavna. Glavni podnebni pogajalec ZN Yvo de Boer se je zjokal in opozarjal, da si ne moremo več privoščiti odlašanja. Ko nam na Danskem ni uspelo skleniti pravno zavezujočega svetovnega podnebnega dogovora, smo izdali naše otroke, vnuke in pravnuke. Skrbi me, ker za Cancun vsi nekako znižujejo pričakovanja in preusmerjajo pozornost na podnebni vrh, ki bo v Durbanu v Južni Afriki. Ne glede na vse se Greenpeace še vedo zavzema za pošten in pravno zavezujoč dogovor.

Naš glavni cilj v Cancunu je napredek na področju financ. Na Danskem je bilo sklenjeno, da bodo razvite države za prilagajanje podnebnim spremembam v državah v razvoju prihodnja tri leta nemudoma namenile skupaj 30 milijard ameriških dolarjev. Vključno z desetimi milijardami, ki bi morale biti za ta namen zbrane letos. Prizadevamo si, da bo v Cancunu postalo jasno, kaj je s temi sredstvi in kaj bo z razvpitimi 100 milijardami letno, o katerih je bilo lani toliko govora.

Omenili ste de Boera. Ni ravno obupal, a vseeno je po Koebenhavnu po hitrem postopku zapustil ZN in se zaposlil v zasebnem sektorju. Mar ni ravno Koebenhavn politike in odločevalce naučil, da lahko odigrajo igro na političnem parketu, v resnici pa ne ukrenejo ničesar in z isto igro nadaljujejo na naslednjem srečanju?

Nič ne pretiravam, če rečem, da voditelji med sprejemanjem načrtov sanjajo pri belem dnevu. Pravzaprav nas vodijo v krizo epskih razsežnosti. Med pogajanji igrajo politični poker z našim planetom. Vsako leto, mesec, teden in vsak dan, ko stojimo križem rok in ne storimo ničesar, to pomeni večje stroške in hujše posledice. Podnebne spremembe se ne bodo zgodile v nekem trenutku v prihodnosti, ampak se že dogajajo in ljudje zaradi njih umirajo...

... ljudje umirajo zaradi številnih dejavnikov.

Januarja letos je vzhodno obalo Združenih držav Amerike prizadelo hudo snežno neurje. Podnebni skeptiki so skakali od veselja in vpili, da se Zemlja ne segreva, pač pa ohlaja. Problem je v tem, da podnebna znanost ves čas opozarja na takšna divja nihanja vremenskih pojavov in razlike v temperaturah. Letošnje leto je bilo najtoplejše v zgodovini. Kar 19 držav je zabeležilo najvišje povprečne temperature. Poplavljalo je v Pakistanu. Goreli so ruski gozdovi. Na Kitajskem so se trgali blatni plazovi. Sušni predeli sveta še nikoli niso bili tako suhi... Avstralija ima resne težave s sušami, v Kanadi pa so za olimpijske igre dovažali sneg v Vancouver. Naj nadaljujem?

Politiki očitno živijo v zanikanju. Če je kdo dvomil, da se podnebne spremembe dogajajo, naj se spomni zadnjih dvanajst mesecev.

Splošen vtis je, da so se ljudje nevladnih okoljskih organizacij, kot so Greenpeace in ostale, precej naveličali. Zdi se, kot da ne razumete, da smo v recesiji in da življenje kljub požarom v Rusiji vsaj v Sloveniji normalno teče naprej, če se zamaje razmerje dolar-evro-juan, pa se svet takoj ustavi.

Se strinjam in razumem. Veliko lažje je prek medijev opozoriti na zatiranje nekega ljudstva kot pa pokazati slike ledenikov, od katerih bodo kmalu ponekod ostali le še drobni jezički. Mučenje ljudi je očitno na prvi pogled, podnebne spremembe pa temeljijo na znanstvenih podatkih, ki jih ljudem težko predstavimo. Kaj pa naj si človek misli, ko mu že stopetdesetič ponovimo, da gostota prašnih delcev na milijon ne sme presegati vrednosti 350? Moj brat, ki je profesor na univerzi, se je v Južni Afriki boril proti apartheidu. Večkrat me opozori, da okoljski aktivisti govorimo jezik, ki ga ljudje v resnici ne razumejo. Dvajset odstotkov do leta 2020, stopinje, odstotki in podobne fraze...

Zakaj potem toliko ljudi tako hitro verjame podnebnim skeptikom?

Pred kratkim smo predstavili, kdo financira raziskave, ki želijo dokazati, da se podnebne spremembe ne dogajajo in da je vse skupaj laž. Gre za dobro organizirano mrežo velikih podjetij, ki trgujejo s fosilnimi gorivi, »raziskave« pa nastajajo v inštitutih, ki so jih pravzaprav ustanovila sama in njihovi predstavniki sedijo v upravnih odborih. V Združenih državah Amerike ena največjih naftnih korporacij, Koch Industries, nameni neverjetne vsote za financiranje takšnih raziskav. Žepi teh ljudi so res globoki. Fosilna industrija ima najmočnejše lobiste, največ denarja in najboljše politične zveze. Koch Industries podpira seveda republikance.

Kaj pa Climategate? Letos največja zgodba, ki je ukradla soj žarometov med podnebnim vrhom, je denimo afera Wikileaks.

Medvladni odbor ZN za podnebne spremembe (IPCC) je znanstveno telo, ki pa ga sestavljajo ljudje. Seveda se včasih v podrobnostih zmotijo. Vse, kar so podnebni skeptiki lani poskušali predstaviti kot zgodbo o prevari, je zgolj majhen detajl veliko večje zgodbe o srhljivih posledicah. Veliko podnebnih vplivov je odbor v svojih modelih tudi podcenil, pa nihče ne kaže s prstom na IPCC in vpije, kako so si lahko kaj takega privoščili. Razumete?

Vseeno se pojavljajo posamezniki, ki se postavijo po robu stotinam znanstvenikov iz IPCC, napišejo knjigo s pomočjo Wikipedije in razglasijo edino resnico: Zemlja se ne segreva, temveč ohlaja, vsi zeleni po svetu, še najbolj pa Greenpeace, pa so del zarote, s katero bi radi denarne tokove preusmerili v »zelene tehnologije« in zaslužili kupe denarja. Tako se govori.

Ali mislite, da kdo res želi poslušati scenarije o koncu sveta? Ljudje radi poslušajo dobre novice. Na nas je, ali bomo govorili o položaju, kakršen pač je, čeprav bomo šli marsikomu na živce. Zgodovina nas bo namreč sodila brez milosti. Prihajam iz Afrike in vam lahko v neskončnost naštevam primere podnebnih sprememb, ki se dogajajo v tem trenutku. Vojno v Darfurju neti pomanjkanje vode, da ne govorim, kaj se obeta v državah ob Nilu, ki se ne morejo dogovoriti, kako naj si ga razdelijo.

Večina podnebnih sprememb se dogaja v državah v razvoju, ki so revne in brez ustaljenih političnih sistemov, a na koncu ljudem v teh državah preostane zgolj, da se obrnejo k bogatejšim in razvitejšim bratom in sestram ter jih prosijo za pomoč. Če razviti svet sprememb še ne občuti dovolj na svojem pragu, znanost ne dvomi o tem, da jih kmalu bo. Ali bo revnim in bogatim uspelo stopiti skupaj in bodo posledice manj boleče ali pa bomo trpeli vsi. Že danes pa najbolj trpijo prav tisti, ki zgodovinsko gledano niso nič krivi za podnebne spremembe.

Ali res verjamete, da se bo svet streznil? Da bodo ljudje obrnili življenjski slog na glavo in politike pozvali, naj ukrepajo, ne glede na vse? Mar ne pričakujete nemogoče?

Seveda je to izziv, ampak kaj naj prebivalci držav v razvoju rečejo prebivalcem v razvitih državah? Storite to zaradi sebe, ne zaradi nas. Če se Indija, Kitajska in Brazilija ne bodo usmerile v nizkoogljični razvoj, ne vem, kaj nam preostane. Že če bodo izvedeni ukrepi, h katerim so se države že zavezale, da jih bodo uresničile, bo globalna temperatura narasla za štiri stopinje Celzija. Tudi če nam uspe povišanje globalne povprečne temperature omejiti na dve stopinji Celzija, kar je znanstveno postavljena meja, nad katero naj bi se začele dogajati nepredvidene podnebne spremembe, bo še vedno prizadetih veliko držav. Kaj šele ob povišanju temperature za štiri stopinje.

Ali ni utopično pričakovati od politikov, ki imajo nekajletni mandat, da bodo vso energijo vložili v desetletja trajajoče programe ukrepov?

To je bistven problem. Spremeniti bi morali politični sistem, politiki pa morajo postati pravi vodje in ljudem povedati, kaj je treba storiti, ne glede na to, kako neprijetno bo. Nevladne okoljske organizacije in seveda tudi Greenpeace velikokrat obtožijo, da napovedujejo konec sveta in da zganjajo ekoterorizem.

Mahatma Gandi je poslušal podobne opazke, ko se je uprl britanskemu kolonializmu, da ne govorim o Nelsonu Mandeli in Martinu Luthru Kingu. Danes jim zgodovina pritrjuje, svet pa jih slavi. Gandi je dejal: »Najprej te ignorirajo, nato te zasmehujejo, se borijo proti tebi, in potem zmagaš.« Seveda si želimo, da bi se vsi strinjali z nami, a je to nemogoče. Že pred desetletji smo nasprotovali jedrskim poskusom in danes je jasno, da si jih nihče ne želi. Greenpeace je vedno nekako dvajset let pred časom. Nekdo mora biti. (smeh)

Ampak danes je veliko različnih kriz na svetu. Katera naj pride torej prva na vrsto?

V kratkem času so se združile kriza revščine, kriza cen hrane in goriv, finančno-gospodarska kriza in podnebna kriza. To je popoln kotel za katastrofo. Najprej moramo razumeti, v kakšnem odnosu so te krize med seboj, in se odzvati tako, da bomo reševali vse hkrati. Potrebujemo takšne politične voditelje, ki bodo to sposobni doumeti in stopiti skupaj. V svetu mednarodnih odnosov še nisem srečal politika, ki bi trdil, da podnebne spremembe niso problem. Tudi kitajski, indijski in afriški voditelji razumejo resnost položaja.

Mislite, da se v prihodnjih letih obetajo »zelene« revolucije? V političnem smislu.

Pravzaprav so se že začele. Vedno več ljudi se bori proti krčenju pragozdov, ki so pljuča našega planeta. Vedno več ljudi se zavzema za oceane, ki zaradi nasičenosti z ogljikovim dioksidom postajajo vse bolj kisli. Zakisovanje oceanov vpliva na življenje milijonov ljudi, ki se prehranjujejo in preživljajo z ribištvom.

Na Kitajskem so po vlaganjih v obnovljive vire energije v prvem četrtletju letošnjega leta prehiteli vse države na svetu. Pozabite na tekmovanje v oboroževanju ali potovanju v vesolje, edina dirka, ki danes zares šteje, je »zelena« dirka. In Kitajska trenutno v njej zmaguje. Kitajska je postala vodilna država po obsegu zelenih tehnologij, namerava pa uvesti tudi plačevanje izpustov ogljikovega dioksida.

V Sloveniji se zgledujemo bolj po Združenih državah Amerike, ki so naša prijateljica in zaveznica. V Cancunu je tudi slovenska delegacija, ki se pod okriljem EU zavzema za plemenite podnebne cilje, doma pa slovenska vlada načrtuje novi blok termoelektrarne na premog in drugi blok jedrske elektrarne. Vi kot zunanji opazovalec lahko razumete to shizofrenijo? Kdaj pomislite, da bi kar obupali zaradi takšnih držav, kot je naša?

Ne, sploh ne. V vsej tej črnini so vsaj bele lise optimizma. Kitajska denimo vsako uro zgradi novo vetrno turbino, Slovenija pa se je po našem mnenju odločila za katastrofalen koncept poti v prihodnost.

Kakorkoli obrnete, je lignit v okoljskem smislu ena najslabših vrst premoga. Ne vem, kako vaši politiki sploh lahko resno govorijo o okoljskih ciljih, če želi država v Šoštanju zgraditi termoelektrarno na lignit. Slovenija bi morala začeti vlagati v obnovljive vire energije, a to tako, da bi ta vlaganja ustvarjala delovna mesta. Verjemite, to je mogoče. Če upoštevamo tudi dejstvo, da večina obstoječih stavb ni energetsko učinkovita, je priložnosti za nova delovna mesta še več.

Kaj pa jedrska elektrarna?

Kar se tiče Krškega, naj navedem osnovne štiri razloge, zakaj je Greenpeace odločno proti. Jedrska energija je predraga, prenevarna in bo v okoljskem smislu državi prinesla premalo, in še to prepozno.

Stroški gradnje jedrske elektrarne so večji od stroškov vzpostavljanja obnovljivih virov energije, kot so vetrne elektrarne, majhne vodne elektrarne, geotermalna energija, sončni sprejemniki in biomasa.

Noben direktor jedrske elektrarne ne more pogledati državljanom v oči in jim zagotoviti, da ima zares varno rešitev za skladiščenje jedrskih odpadkov. Primeri v Nemčiji kažejo, da lahko reševanje problema neustrezno skladiščenih jedrskih odpadkov stane tudi milijardo evrov. Hkrati problem jedrskih odpadkov neupravičeno prenašamo na naslednje generacije. Samo zato, ker se v zadnjih dvajsetih letih ni zgodila nesreča po vzoru Černobila, še ne pomeni, da se ne bo nikoli več kaj pripetilo.

V Greenpeaceu nam je vsem jasno, da ljudje potrebujejo spodobna delovna mesta. Poglejte primer Nemčije. Jedrski sektor zaposluje okoli 30.000 ljudi, sektor obnovljivih virov energije pa že približno 380.000.

Predani smo cilju, da 1,6 milijarde ljudi na svetu, ki nimajo niti ene žarnice in so večinoma brez virov energije, dobi dostop do energije. Večina jih živi na ruralnih območjih, kjer ni mogoče postaviti velikih jedrskih ali elektrarn na premog. Tam je treba zagotoviti razpršene vire energije, ki so lokalno dostopni.

V indijski zvezni državi Bihar, ki je območje z izjemno visoko stopnjo revščine in enim najnižjih bruto domačih proizvodov, so letos potekale volitve. V Indiji je to velika zgodba, saj je z velikansko prednostjo zmagala opcija, ki se je že pred časom lotila brezvladja, začela preganjati korupcijo in urejati državo. Greenpeace je dvajset dni potoval po državi in pred volitvami skupaj z lokalnimi nevladnimi organizacijami predstavljal obnovljive vire energije. Politiki so se zavezali, da bodo storili vse, kar se da, pa ne samo glede obnovljivih virov energije samih, pač pa tudi njihove razpršenosti. Problem oskrbe z energijo ni samo to, da je energijo težko proizvajati, še težje jo je distribuirati. V obstoječih konvencionalnih sistemih proizvodnje in distribucije izgubimo namreč okoli 40 odstotkov energije.

Kaj pričakujete od Cancuna?

Povedal sem že, da bi radi dogovor, ki bo vključeval denar. Vlade po svetu morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da globalna povprečna temperatura ne bo narasla za več kot dve stopinji Celzija. Ob tem morajo razmisliti o posledicah, ki jih prinaša že povišanje temperature za stopinjo in pol in sploh niso zanemarljive.

Trenutne zaveze k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov niso dovolj. Če se jih bodo držali, bo temperatura, kot rečeno, narasla za štiri stopinje Celzija. Ustanoviti morajo dolgoročni denarni sklad za države v razvoju, da se bodo lahko prilagajale in blažile podnebne spremembe.

Če bo rezultat pogovorov v Cancunu podoben »dosežkom« iz Koebenhavna, se bodo stvari na vseh naštetih področjih za malenkost pomaknile naprej. To, kar svet v tem trenutku potrebuje, prav gotovo niso majhni premiki, pač pa odločni koraki v smeri ukrepov, ki jih zahteva znanost