(prikaz nasprotnih dejstev)

Dušan Caf je v svojem članku "Nekompetentnost Apeka in komunikacijski šum MVZT", ki je bil objavljen v Objektivu v soboto, 27. novembra 2010, nanizal vrsto neresnic in netočnosti v zvezi s postopkom obnove dodelitve radijskih frekvenc za UMTS družbi Tušmobil.Avtor je med drugim zapisal, da je Apek svojo odločitev, da Mobitel in Si.mobil ne moreta biti stranska udeleženca v postopku dodelitve frekvenc Tušmobilu, oprl na "hipotetične posledice" in "domnevno višino odškodnine".

Da to NE DRŽI, bi se avtor lahko prepričal že s preprostim branjem obrazložitve Apekove odločitve, pa se očitno ni. Apek je v postopku, ki ga je ponovil v skladu z napotili upravnega sodišča, moral presojati, ali bi Mobitel in Si.mobil lahko bila zainteresirana in upravičena do frekvenc, ki jih je dobil Tušmobil. Pri tem je upošteval predvsem dejstvo, da oba navedena operaterja s frekvencami za UMTS že razpolagata ter da v svojih vlogah nista navedla prepričljivih razlogov, zakaj bi potrebovala točno te frekvence. Tušmobil je namreč dobil le tretjino frekvenčnega pasu (5 MHz od 15 MHz), kar pomeni, da sta dve tretjini tega frekvenčnega pasu še na voljo. Primerjava z drugimi državami EU pa tudi kaže, da operaterjem, ki so bistveno večji kot oba slovenska operaterja, za pokrivanje bistveno večjega ozemlja, kot je slovensko, zadostuje enaka količina frekvenčnega spektra, kot ga imata oba navedena operaterja.

Avtor svoje zgoraj navedene trditve izpelje iz izjave, ki smo jo zapisali v odzivu na njegov prvotni članek: »Sedanje vodstvo Apeka se strinja, da je bila z brezplačno podelitvijo frekvenc Tušmobilu narejena škoda«, ki izvira iz prepričanja, da frekvence, ki so omejena naravna dobrina in za državo posebnega pomena, ne smejo biti zastonj. Zapisali pa smo tudi, da na trgu ni mogoče vzpostaviti stanja, kot je bilo leta 2008. V odgovoru, ki smo ga podali na prvotni članek Dušana Cafa, smo skušali pokazati širšo sliko in opozoriti predvsem na anomalije, ki jih vsebuje trenutna zakonodaja. Ta v določenih okoliščinah omogoča, da pride do dodelitve frekvenc, ne da bi bilo imetniku zanje treba plačati enkratno nadomestilo. Obnova postopka v takih primerih ter posledični odvzem frekvenc pa lahko vodijo do odškodninskih zahtevkov zoper Apek in državo.

V zvezi s tem avtor tudi popolnoma nestrokovno predlaga Apeku, »da sam oceni potencialno škodo, ki bi jo utrpel Tušmobil z razveljavitvijo ODRF«. Višino odškodnine oceni in prisodi izključno sodišče v pravdnem postopku na podlagi tožbenega zahtevka tožnika, ki mora biti ustrezno podprt s trditvami in dokazi o nastali škodi. Ocena Apeka v tem kontekstu sploh ni in ne more biti relevantna. Lahko pa na tem mestu brez najmanjšega dvoma zapišemo, da so odškodninski zahtevki praviloma bistveno višji, kot pa bi država iztržila za frekvence.

Tina Čuček, APEK