Razkritje zaupne diplomatske korespondence ameriškega zunanjega ministrstva ni toliko problem za diplomacijo kot za politiko, čeprav bodo žrtve tudi med diplomati. Celotna zgodba bo pustila več vrst posledic. Ena bo razumevanje zunanje politike ZDA in njihovih interesov, čeprav ti zaradi njihovega načina komuniciranja večinoma niso skrivnost. Več problemov zna povzročiti v državah, kjer so bile izpostavljene občutljive teme ali posamezni politiki. S stališča javnosti tovrstni dogodek na prvi pogled predstavlja prispevek k demokratizaciji politike, s stališča diplomacije pa žal ne, saj ta deluje na način, kjer končni cilj ni vedno viden, vmesne postaje pa so lahko zavajajoče.

Ko diplomat ostane brez kredita ...

Razkritje depeš je udarec za diplomacijo zato, ker diskretnost predstavlja srž njenega dela, in ta bo v prihodnje na preizkušnji. Ameriško diplomacijo bo v naslednjih mesecih čakalo veliko dela, da pojasni nekatere svoje zaključke in ocene. Razjasnjenjih bo verjetno kar nekaj ravnanj ali dogodkov, ki so bili doslej bolj ali manj plod ugibanj, nekaj pa jih bo enostavno dobilo konkretni dokaz. Uhajanje informacij v zgodovini diplomacije sicer ni novost, je pa sedanji primer po obsežnosti vsekakor izjemen in kot tak zanjo predstavlja izziv, da po najboljših sposobnostih vzpostavi neko novo ravnovesje in zagotovi nadaljnjo relativno varnost v svetu.

Dolgoročno je posledice še prezgodaj napovedovati, saj gre za kompleksen sistem množice držav in bolj ali manj vplivnih posameznih akterjev, ki bi lahko bili na tak ali drugačen način prizadeti. Premislek politike o nadaljnjih korakih bo ključen za trend, ki se bo uveljavil v prihodnje. Ob predpostavki, da navedbe v ameriških poročilih držijo, bo vse skupaj tudi preizkus njene etičnosti. Karkoli bo že prišlo na dan, je ravno iz razloga, da gre za diplomatsko korespondenco, od tega odvisno, ali se bodo napetosti zgladile ali okrepile. Glede na to, da je diplomatski jezik že sam po sebi neke vrsta hoja po robu, je korak čez rob še toliko bolj mogoč, še posebej glede na to, da so posamezni občutljivi zapisi nastali v drugačnih okoliščinah od sedanjih. Če so se te okoliščine zaostrile, je možnost za izbruh konflikta večja.

Razkritje delikatnih vsebin bo neke vrste ogledalo za akterje, ki so v njih omenjeni, vendar bo to še vedno le ameriško ogledalo oziroma še bolj ogledalo, ki ga je postavil posamezni diplomat. Ta pa je tako ali tako vedno izpostavljen možnosti, da bo demantiran s strani svojega nadrejenega, in ima predvsem v kritičnih okoljih vedno pripravljen kovček za odhod. Diplomat pač predstavlja varovalko, ki varuje politiko pred neposrednim konfliktom glavnih akterjev, in če je njegov sicer obvezni kredit porabljen, se mora umakniti in dati prostor novemu.

S tehnološkega vidika širjenje modernih medijev povečuje možnosti, da pride zaupna vsebina v javnost. Izkušnja z Wikileaks bo vplivala na spremembe v diplomatski korespondenci, saj po eni strani predstavlja najbolj radikalen vdor v doslej relativno varno področje, po drugi pa razkritje mnogih neprijetnih podrobnosti, ki aktualno mednarodno politično dogajanje postavlja v realistični okvir.

Idealno gledano naj bi se to, kar zbirajo diplomati, razlikovalo od tistega, kar zbirajo obveščevalci in vojaški atašeji, vendar se njihove vsebine prepletajo. Sicer pa – ko pride do uhajanja informacij, je bolj ali manj vseeno, kdo je njihov avtor. Pisanje diplomatskih depeš je spretnost, ki se pridobi z izobraževanjem, ustrezno prakso in še posebej pri najbolj delikatnih temah z inteligenco in osebnim stilom. Drugi od naštetih razlogov je običajno tisti, zaradi katerega imajo mlajši diplomati vsaj enega nadrejenega, ki pregleda njihov tekst, še posebej ko gre za poročilo o pogovoru. Pomembno je tudi, da so poročila o pogovorih napisana in ne snemana. Na ta način sogovorniku zagotovimo diskretnost in ga v skrajnem primeru ne bomo izsiljevali za njegove besede. Zapisovanje pogovora predstavlja tudi možnost ustreznega načina posredovanja vsebine, še vedno pa bi moral zapisovalec računati na možnost uhajanja vsebine v nepooblaščene roke, zato je njegova glavna kvaliteta v izboru primernega jezika, ki je razumljiv naslovniku, nepooblaščene bralce pa pusti v dvomih.

Stil je pomemben

Za razumevanje vsebin diplomatskega dopisovanja je pomembno poznati razlike v stilu diplomacij posameznih držav. Ker je stil ameriške diplomacije bolj neposreden, je tveganje za posledice ob morebitnem razkritju večje. Kitajski diplomati na primer še vedno največkrat govorijo z enim jezikom na različnih ravneh in sogovorniku praktično sporočajo enako vsebino. Vzroki za to so v političnem sistemu in vrsti odgovornosti, ki izhaja iz njega, obenem pa tudi v težnji k doslednosti, ki ne omogoča veliko improvizacij, ko je osnovno sporočilo enkrat oblikovano. Tudi v primeru EU gre za bolj klasičen diplomatski jezik – po eni strani zaradi tradicije, po drugi pa zaradi možnosti medsebojnega posrednega nadzora med članicami.

S političnega vidika je objava ameriških depeš pravoverno anarhistično dejanje že zaradi preprostega dejstva, da je povzročila določen kaos, ključno pa je vprašanje njegove moralnosti – ali bo človeštvu bolj koristilo ali bolj škodilo in kdo bo v slednjem primeru nosil odgovornost za morebitne tragične posledice. Zunanjepolitični interesi držav do ZDA bodo ostali in komunikacija z njimi se ne bo prekinila, se bo pa spremenila. Pomembno bo tudi dogajanje v kriznih situacijah, kjer so ZDA doslej kljub trendu multipolarizacije v mednarodnih odnosih kot najvplivnejša svetovna sila dosegle svoje cilje tako z močjo kot avtoriteto. Povsem mogoče je, da bo zmanjšana avtoriteta imela negativne posledice na urejanje regionalnih problemov.

Kakšna bo torej prihodnost diplomacije po objavi ameriških depeš? Če odštejemo morebitne paranoike, ki bi lahko imeli probleme s tem, ali sploh še kaj pošiljati po diplomatski korespondenci, bo verjetno večina držav skušala svoje komunikacije še dodatno tehnično zavarovati predvsem v smislu beleženja dostopa do posameznih dokumentov. Večji izziv pa je človeški faktor, ki je bil ključen tudi v primeru Wikileaks. Vedno obstaja možni osebni ali politični razlog, da bo nekdo informacije posredoval v javnost. Glede na to, da potujejo po elektronskih komunikacijskih sredstvih, je lahko tisti, ki to stori, celo nekdo iz tehničnega osebja. Verjetno bodo zunanja ministrstva po državah opravila notranji premislek, kako v bodoče oblikovati diplomatski jezik in zagotoviti dodatno varnost pošiljanja depeš. Moderna tehnična sredstva namreč omogočajo hitro, a tudi tvegano komunikacijo, zato se bo okrepila težnja k bolj sofisticiranemu načinu poročanja. Znane so zgodbe iz preteklosti, ko se je pisalo v šifrah, vendar pa taka vrnitev v preteklost ni več mogoča. Poleg jezikovnih kod današnja tehnologija omogoča tudi elektronsko kodiranje, ki bi se lahko razširilo. Največjo škodo predstavlja možnost, da se bo v depešah pisalo bistveno manj vsebine in da bo komunikacija potekala le »od ust na ušesa«, kot se je to ponekod dogajalo že doslej. Zato bi bilo bolje vse skupaj vzeti kot intelektualni izziv za nov stil pisanja depeš, ki bo uporabljal kvalitetnejšo obliko kodificiranega načina sporočanja. Obenem je izkušnja primerno opozorilo profesionalnim diplomatom in politikom, da svoj način komuniciranja vedno zadržijo na primerni ravni, kar bo »kultiviralo« doslej morda bolj prostodušne pogovore. Vsekakor pa ni mogoče pričakovati, da bo izkušnja z Wikileaks zamajala temelje diplomacije, saj brez nje ni mogoče urejati mednarodnih odnosov.

Marjan Cencen (nekdanji veleposlanik RS na Kitajskem). Tekst predstavlja osebni pogled avtorja.