Decembra 2006 je z namenom objavljanja zaupnih dokumentov zaživela spletna stran Wikileaks.org, ki je pred dnevi z razkritjem dobrega četrt milijona ameriških diplomatskih depeš razburkala politično sceno domala po vsem svetu, med drugim tudi v Sloveniji.

»Naš cilj je spraviti v javnost pomembne novice in informacije. Našim virom, ki so pripravljeni razkriti zaupne podatke, zagotavljamo inovativen, varen in anonimen način, da to storijo. Ena od naših najpomembnejših nalog je objava originalnega materiala skupaj z našimi zgodbami, tako da lahko bralci nedvomno vidijo dokaze o resnici,« pravijo odgovorni pri organizaciji, ki so v kratkem obdobju svojega delovanja pridobili že več kot 1,2 milijona dokumentov o zelo občutljivih političnih in drugih temah.

Assange: Znanstveno novinarstvo

Od njenega rojstva so avtorji spletne strani objavili obsežen katalog tajnih podatkov, od standardov postopkov delovanja v zaporu Guantanamo do vsebine privatnih elektronskih sporočil ameriške predsedniške kandidatke Sarah Palin. V zadnjem času so najbolj odmevali izjemno obsežna sklopa dokumentov o operacijah ameriške vojske v Afganistanu ter podatki iz ameriških diplomatskih depeš. Seznam je osupljiv predvsem zato, ker Wikileaks pravzaprav ne moremo uvrščati med organizacije. Še najbolje bi početje ustvarjalcev spletne strani opisali, če jih imenujemo za medijske upornike. V svojih vrstah nimajo zaposlenih ljudi, ki bi prejemali plačo, nimajo uredništva in tudi ne pisarne. Zapleteno infrastrukturo spletne strani sočasno pomaga vzdrževati na stotine prostovoljcev z vsega sveta. Večina jih ima pri tem manj pomembne vloge, od tri do pet najbolj predanih sodelavcev pa se temu poslanstvu posveča brez prestanka. Identiteta ključnih članov je skrbno prikrita, tudi globlje znotraj lastnega omrežja se predstavljajo zgolj z inicialkami, komunikacija pa je skrbno kodirana, saj se zavedajo, da si mnoge močne institucije želijo ustaviti njihovo početje.

Organizacija in njen glavni predstavnik, Avstralec Julian Assange, ki velja za enega od ustanoviteljev spletne strani, se pri svojem poslanstvu zanašata na kombinacijo dovršenih varnostnih tehnologij, novinarskih principov ter etičnih načel. »Tako kot drugi podobni mediji, ki se ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom, sprejemamo informacije anonimnih virov. V nasprotju s preostalimi zagotavljamo visoko zavarovan anonimen spletni nabiralnik, ki je dodatno zaščiten s kriptografsko tehnologijo, kar našim virom zagotavlja maksimalno zaščito,« poudarjajo odgovorni pri Wikileaksu.

Ko spletna stran pridobi pomembno informacijo, jo najprej predelajo njeni novinarji, ki se prebijejo skozi material, ga pregledajo, analizirajo, preverijo in pripravijo novico, v kateri opišejo tudi družbeno pomembnost objavljenih informacij. Nato hkrati objavijo tudi originalno dokumentacijo, s čimer bralcu omogočijo, da si sam ustvari sliko o zadevi, na katero se nanaša dokumentacija. V bistvu gre za objavo v »surovi« obliki, ki ji dodajo komentar. Assange pravi, da želi s tem vzpostaviti nov standard, tako imenovano znanstveno novinarstvo.

Čeprav obremenjujoče podatke najraje sprejemajo kar preko spleta, potencialnim virom ponujajo tudi možnost, da dokumentacijo dostavijo s poštno pošiljko ali jo ustvarjalcem spletne strani izročijo osebno. »Za podatke nikoli ne prosimo, zagotavljamo pa, da jih bomo objavili na varen način in dobro zaščitili naš vir,« poudarjajo pri Wikileaksu. Obenem zatrjujejo, da razkritij ne cenzurirajo, priznavajo pa, da občasno odstranijo ali z znatno zamudo objavijo nekatere občutljive identifikacijske podrobnosti, ker želijo zaščititi življenja nedolžnih posameznikov.

Zapleten varnostni sistem

Vsebino zaupne dokumentacije Wikileaks hrani na več kot dvajsetih računalniških strežnikih po vsem svetu na stotinah različnih domen, stroške pa krijejo z donacijami in s pomočjo somišljenikov, ki prizadevno skrbijo za tako imenovane mirrorje, natančne kopije spletne strani. Prav zato bi bil vsakršen poskus katerekoli vlade ali podjetja, da bi vsebino izbrisali, po Assangevih besedah praktično misija nemogoče, saj bi za to morali uničiti internet. Vsak dan v anonimni spletni poštni predal prejmejo okoli trideset sklopov dokumentov in pri tem objavijo tiste, ki se jim zdijo kredibilni.

Originalna spletna stran danes gostuje na strežniku švedskega ponudnika spletnih storitev z imenom PRQ.se, ki je namenjen prav preprečevanju tako pravnih pritiskov kot spletnih napadov in hkrati ohranja anonimnost svojih odjemalcev. Zaupni podatki preko omenjenega ponudnika potujejo do Wikileaksovega strežnika v Belgiji, od tam pa v kakšno drugo državo s primerno zakonodajo. Vzdrževanje teh računalnikov opravljajo skrivni inženirji, ki veljajo za najvišje svečenike Wikileaksa. Celo Assange in drugi predstavniki organizacije, ki se pojavljajo v javnosti, nimajo dostopa do določenih delov sistema, s čimer želijo poskrbeti tako za lastno varnost kot za varnost omenjenih inženirjev. Celotno omrežje, vključno z zaupno dokumentacijo, je kriptirano, pošiljanje podatkov poteka preko virtualnih kanalov, ki so strogo zasebni. Za dodatno varnost skrbi na tisoče lažnih podatkov, ki jih po omenjenih kanalih v vsakem trenutku pošiljajo Wikileaksovi računalniki, s čimer zamegljujejo resnične dokumente. Assange priznava, da je sistem na nekaterih točkah še vedno ranljiv, vendar poudarja, da je še vedno mnogo varnejši kot katerokoli bančno omrežje na svetu.