Vzhičenje, veselje – to je prišlo potem, ko smo izvedeli za rezultat plebiscita. Prej pa se je dogajalo marsikaj: usklajevanje stališč glede samega vprašanja plebiscita in še posebej glede vprašanja kvoruma volilcev, ki je nujen za to, da bo plebiscit imel ne le status legalnosti, temveč tudi legitimnosti. Demos je hotel čim manjši kvorum, tedanja opozicija pa čim večjega. Vmes je bilo velikansko nezaupanje enih in drugih!

Nezaupanje? Še sami se nismo zavedali, za kakšen temeljni premik pri vsej tej stvari gre! Premagati je bilo treba dolgoletni, zgodovinski raz(s)por med Slovenci! V vsakem od nas, dvesto štiridesetih delegatov, je bila na nezavedni ravni nakopičena usedlina stoletnega razdora, ki ga je kot strup vnesla »ločitev duhov«, začeta in spodbujana najprej s strani vatikanske politike in nato nadgrajevana in še poglobljena s strani boljševiškega »razrednega sovraštva« z »razrednim bojem«, kar se je razmahnilo v državljanskem spopadu med drugo svetovno vojno.

Samo skupaj nam je lahko uspelo

Nismo se zavedali globine, usodnosti tega brezna med nami, le personificirali smo političnega nasprotnika in se zaganjali drug v drugega z očitki, nezaupanjem, s paranoičnim strahom in domnevami, »kaj ima druga stran za bregom«. Premagati to nezaupanje, ta razpor, je bilo zgodovinsko dejanje slovenskega naroda! Plebiscit je bil manifestacija te zmage nad zgodovino in samimi seboj, preseganje tega brezna pa se je dogodilo pred njim.

Odločilno vlogo pri tem je imel tedanji predsednik predsedstva republike Slovenije Milan Kučan. Kot moralni arbiter – to pozicijo mu je dajala sama politična funkcija, saj je bil izvoljen na neposrednih volitvah – je skliceval sestanke predsednikov vseh skupščinskih strank in vodij delegatskih skupin ter članov izvršnega sveta. Tam so se lomila kopja, nekajkrat dolgo v noč. Temeljni spor, kot rečeno, je bilo vprašanje kvoruma. Čudno, večje nezaupanje v volilce je bilo na strani Demosa – kakor da ne bi verjeli v legitimnost svoje izvolitve, na katero je Demos šel prav s programom: osamosvojitev!

Toda gledano z druge strani, je bilo to nezaupanje tudi razumljivo: opozicijske stranke (iz prejšnjega režima) so se bale, da bo Demos v primeru, da bo plebiscit dobljen, uveljavil svojo moč in začel vladati z logiko in metodologijo Zmagovalca, ki bi jih spravil v politično podzemlje. Demosove stranke pa so izhajale s »temne strani meseca« prejšnjega režima: po skoraj petdesetih letih vladavine komunizma in njegove ideološke indoktrinacije skorajda nismo verjeli samim sebi, da smo na volitvah zmagali in da smo zdaj odločilni faktor tega zgodovinskega trenutka. Še tik pred glasovanjem o zakonu o plebiscitu so izbruhnili valovi nezaupanja in očitkov – na srečo smo zmogli spravo: zavedanje, da imamo prav zdaj odlično, morda za vso zgodovino naprej edino priložnost, da skupaj naredimo nekaj odločilnega zase.

In samo skupaj smo to tudi lahko naredili! K sreči nam je uspelo nezaupanje premagati, se osvestiti usodnosti zgodovinsko dane priložnosti in začeti verjeti, da smo res vsi na eni ladji, da je od vseh nas odvisno, ali bomo odrinili v skupno prihodnost. In da je od vsakega od nas, prav od vsakega posebej odvisno, ali bomo izpluli iz usidranosti v luko preteklosti ali ne. In potem je bil plebiscitni zakon sprejet skoraj soglasno, z nekaj vzdržanimi glasovi. Izpluli smo! Izpluli smo!

Sama se še spominjam, s kakšnim navdušenjem so ljudje hodili na volišča, s kakšnim upanjem, s kakšnim prepričanjem, da se odločajo zase, za prijaznejšo prihodnost! Bil je enkraten zgodovinski hipec samozaupanja, upanja, pozitivne energije in radosti nad bivanjem!

Po razglasitvi rezultatov plebiscita 26. decembra 1990 je bil v Cankarjevem domu koncert, ki ga je darovala Slovenska filharmonija, pred njegovim začetkom je nekaj besed spregovoril Milan Kučan. Po koncertu je vsak od udeležencev dobil kozarec penine, ki so jo darovali slovenski vinarji. Samo »glažek«, nič več, nobene zakuske ali celo pojedine! In potem se je pred spominsko knjigo raztegnila dolga vrsta prešernih obiskovalcev, ki so hoteli vpisati v zgodovino svoje občutke. Še danes čutim v srcu toplino tistih trenutkov.

Ja, tako je bilo!

Potem pa se je začelo: ne le desetdnevna vojna (ki nas je le še bolj strnila v nacionalni projekt!), pozornost bi usmerila na tisto, kar smo poslej počeli sami s seboj.

Saj je bilo pričakovati, da se usedlina nekdanjih zamer in strahu ne bo kar razblinila čez noč; trpljenje pač zahteva nekakšno nadomestilo, zadoščenje. Vendar so politične težnje po izničenju vsega, kar je bilo dobrega v socializmu (in tega v njegovem zadnjem obdobju ni bilo malo!), izbruh nezaupanja v »predstavnike prejšnjega režima« in pričakovanje, da ne rečem zahteva po »ureditvi računov« presegli – vsaj moja – pričakovanja. Kaj se je dogajalo, je prostodušno opisal metropolit dr. Alojzij Šuštar: večkrat pozivam naše ljudi k spravi, pa mi odgovarjajo, ja, ampak prej bi malo poračunali…

»Poračunanje« in sprava se seveda izključujeta – kar pa seveda ne pomeni, da dejansko osebno odgovorni posamezniki za zlodela zaradi sprave ne bi smeli biti sodno sankcionirani! Vendar prav do tega desnici ni bilo; raje je v politične boje permanentno vnašala očitke in nezaupanje ter si s tem gradila in utrjevala volilno bazo med prizadetimi ljudmi, češ: saj se ni nič spremenilo, saj so še vedno isti na oblasti… Toda poslanec, ki je bil nekoč komunist in oblastnik, izvoljen na volitvah, ko ni bilo možnosti izbire med več strankami, nima enake pozicije v demokratično izvoljenem parlamentu! Kdor je izvoljen na večstrankarskih volitvah, ima toliko legitimnosti, kolikor mu je prisodijo volilci – in vsi izvoljeni imajo načelno enako, enakopravno vlogo in pomen.

Kljub tem novim razdorom in nezaupanjem nam je uspelo udejanjiti osamosvojitev! Potem so se apetiti po »radikalni spremembi« okrepili in Demos je moral razpasti.

Sodstvo je črna luknja današnje Slovenije

Demos je storil vrsto napak; med najpomembnejše štejem zakon o denacionalizaciji. Legitimna in moralna je bila poprava krivic, toda uzakonjena vrnitev premoženja v naravi je predstavljala tretjo gospodarsko katastrofo v prejšnjem stoletju. (Prva je bila, jasno, razrušenje domovine v vojni, druga nacionalizacija »kapitalističnega premoženja«, ki ni le spremenila lastninskih razmerij, temveč uničila nakopičeno znanje in utečeno proizvodnjo, ki bi jo bilo sicer mogoče hitro obnoviti, s tem pa bi bila krajša tudi pot do blaginje prebivalstva). Denacionalizacija je (tudi) porušila že vpeljano »socialistično proizvodnjo«, še huje pa je to, da so premoženje dobili nazaj potomci razlaščencev, ki niso imeli ne znanja ne potrebnega erosa za delo svojih prednikov in so to premoženje prodajali – in ga še zdaj prodajajo – (zemljo, do živega sekajo les in ga, surovega, prodajajo v tujino itd.) za velike avtomobile, vile…

Druga napaka Demosa je bil zakon o lastninjenju – no, morda niti ne toliko sam zakon kot to, da niso bile sprejete nobene sankcije za kupovanje certifikatov (za »bagatelo«!), kar je ustvarilo prvi pogoj za nastanek »tajkunov«. Tretja napaka je bila, da nismo zaokrožili svojega nacionalnega ozemlja (meja s Hrvaško). Naj omenim še izbris velikega števila priseljencev iz drugih republik s seznama stalnih prebivalcev. Res smo bili odprtih rok pri podeljevanju državljanstva Republike Slovenije priseljencem iz drugih republik, toda z izbrisom s seznama stalnega prebivalstva tistih, ki se niso mogli ali hoteli odločiti (ali se preprosto niso znašli!) za prevzem slovenskega državljanstva, smo ustvarili skupino razočaranih in nesrečnih ljudi, ki so nenadoma ostali brez vseh pravic. To ne le da nam ni (bilo) v čast, bilo je nekaj več: bil je politični zločin nad ljudmi, ki so, mnogi že leta ali desetletja, živeli med nami in z nami ustvarjali blaginjo, kakršno smo pač imeli pred osamosvojitvijo. Kakor za mnoge delikte tudi za to doslej še nihče ni odgovarjal! Sodstvo je črna luknja današnje Slovenije!

Potem, po prevzemu oblasti liberalne demokracije oziroma njene (levosredinske) koalicije, pa se je začela druga paradigma, liberalnodemokratska. Ne le da ni popravila napak, storjenih v času Demosa, za kar je bil še čas, vpeljala je novo »logiko«, logiko sodobne različice prvotne akumulacije kapitala.

In kje smo zdaj? Na dan plebiscita je bila sončna nedelja, dvajsetletnica bo na zatemnjeni četrtek. Da le ne bi doživeli še črnega petka!