Ko je pred kakimi stotimi leti postala stalnica v vsakdanu milijonov ljudi, je bila pobudnica številnih novih, revolucionarnih pogruntavščin: denimo žarnice, dvigala, telefona in pisalnega stroja. Novost je bila tudi njihova lokacija; kot navajata avtorja, se jih je večina znašla v velikanskih stolpnicah, ki so bile posledica novih konstrukcijskih tehnik, v soseskah, ki so se po novem imenovale poslovne.

»Danes so se spremenili ekonomski pogoji, družbeni odnosi in dominante tehnologije, ki so poganjale razvoj znanstveno vodene pisarne dvajsetega stoletja,« trdita Ross in Myerson. »Nastaja pisarna enaindvajsetega stoletja, ki terja ponovno ovrednotenje vsega, kar smo doslej razumeli kot tradicionalno arhitekturo, namenjeno delu belih ovratnikov.« In tako kot žarnica, telefon ali pisalni stroj imajo »podoben kataklizmičen učinek na ureditev pisarniških prostorov enaindvajsetega stoletja« tudi internet, e-pošta in še posebej mobilni telefon. In prav ti izumi so radikalno spremenili način dela, ki je v globalnem svetu usmerjen v skupinsko dinamiko, zbiranje in povezovanje znanja ter komunikacijo med mobilnimi in samostojnimi posamezniki.

Košček identitete

Kako pomemben del ekonomije so beli ovratniki, kaže podatek iz knjige Office Space Planning (Načrtovanje pisarn). Kot navajata Alexi Marmot in Joanna Eley, zaseda petdeset milijonov pisarniških delavcev v ZDA eno milijardo kvadratnih metrov, njihov prispevek k ameriški ekonomiji pa se meri v desettisočih milijardah dolarjev. Podobno je tudi v Veliki Britaniji, kjer prostori več kot deset milijonov pisarniških delavcev merijo dvesto milijonov kvadratnih metrov ali dvesto milijard nepremičninskih investicij.

»Pisarn mrgoli,« pravita avtorici. »Na voljo so majhne in velike, stare in nove, v urbanih središčih ali na periferiji, kot posamezne ali mnogoštevilne enote, načrtno grajene ali tiste predelane… V vseh teh prostorih preživijo beli ovratniki večino svojega časa in najdejo vsaj del svoje identitete.«

Delovni prostor po raziskavah Comission for Architecture and the Built Environment (Komisija za arhitekturo in prostor) vpliva tudi na zadovoljstvo ljudi (25 odstotkov), delovni učinek zaposlenega (5 odstotkov) ter delovni učinek skupine (11 odstotkov). Temu je pritrdila tudi analiza kadrovskih služb številnih podjetij, ki je pokazala, da je ureditev delovnih prostorov ključni dejavnik delavčevega ugodja.

»Odličnost delovnega prostora vpliva na večjo storilnost, večjo samozavest zaposlenih, manjšo utrujenost, večjo pripadnost podjetju,« meni Saša Hribernik, vodja arhitekturnega oblikovanja v Gorenje Design Studiu. Kot je poudarila v svojem strokovnem zapisu, je oblikovanje arhitekture eden izmed osnovnih elementov korporacijske identitete, a je istočasno najmanj raziskano. Že res, da obstajajo zakoni in pravilniki, ki odrejajo ustreznost prostorov, kakšna delovna mesta so primerna, tako fizično kot psihološko, koliko kvadratnih metrov pripada enemu delavcu in podobno; toda s tem, kako ustvariti kakovosten prostor, arhitekturno okolje, katerega skupni učinek bodo večja pripadnost podjetju, večja storilnost zaposlenih in večja zanimivost za naročnike oziroma kupce, se ukvarjajo le redki.

A vendarle: odličen delovni prostor je pomemben za vsako podjetje, je prepričana Hribernikova. »Ta trditev je v nasprotju z vsesplošnim razmišljanjem v poslovnem svetu, kjer je edini legitimni cilj povečanje profitov. Vendar se v odličnem delovnem okolju da združiti oba aspekta. Čim boljši je delovni prostor, večja je storilnost in s tem profitabilnost.«

Prav gotovo odličnost delovnega prostora vpliva na večjo samozavest zaposlenih, je poudarila v zborniku Gib, manjšo utrujenost in večjo pripadnost podjetju. Njegovi vplivi segajo torej preko meja fizičnega in posegajo v posameznikovo psihofizično ugodje. »Hkrati narašča 'popularnost podjetja' navzven, večji je interes za zaposlitev v takem podjetju, kar pomeni boljši izbor kadra in manjšo migracijo zaposlenih v druga podjetja.«

S tem se strinjajo tudi pri Novi KBM, ki je nedavno bogatejša za novo ljubljansko poslovalnico na Mestnem trgu. »Povezava med projektantskimi rešitvami in poslovnimi rezultati zagotovo obstaja,« so sporočili. »Sproščeno vzdušje v poslovalnici ter oseben pristop naših zaposlenih sta zagotovo ključna, da se naše stranke pri nas počutijo dobro in se odločijo svoje želje in cilje uresničevati skupaj z nami. Število obiskov v novi poslovalnici to oceno vsekakor več kot potrjuje.«

In čemu je arhitektka Mojca Zavasnik iz arhitekturnega biroja PLAN B pri snovanju posvečala največ pozornosti?

»Temeljna izhodišča so bila prostore približati življenjskemu stilu, odprtost, funkcionalnost ter dobro počutje strank in zaposlenih.«

Kot kaže, so se osredotočili na celotno prostorsko zasnovo, saj so poslovalnico želeli predstaviti kot prijetno izobraževalno in družabno središče. »S sinergijo vseh elementov smo tako želeli ustvariti prostor, ki kar najbolj pozitivno vpliva na naše komitente, kot tudi na zaposlene.«

In ja, s pogovori o dosedanjih izkušnjah so tudi njih vključili v proces načrtovanja, pred odprtjem njihovih novih delovnih kotičkov pa so izpeljali tudi »proces uvajanja v specifiko dela v novi poslovalnici«.

Udobne tovarne intelektualne lastnine

Sodobnih smernic za oblikovanje delovnih prostorov je nešteto, pravijo arhitekti. Toda kakšna naj bi pravzaprav bila sodobna pisarna?

Špela Videčnik (Ofis arhitekti) pravi, da je to fleksibilen prostor, ki ga je mogoče spreminjati glede na potrebe različnih uporabnikov. »Svetloba mora biti človeku prijazna, kljub temu pa omogočati nemoteno delo na računalniškem zaslonu. Prostor mora omogočati dobro fizično komunikacijo med sodelavci, zato so dobrodošle skupne pisarne z oceansko razporeditvijo opreme. Seveda je pomembna tudi estetika, v lepem prostoru se dobro počutimo in delo je lahko kvalitetno. Barve, materiali in obdelave morajo biti estetski in prijazni, elementi in detajli pa funkcionalni. Pomembni so tudi skupni prostori, ki omogočajo neformalne sestanke in druženje zaposlenih in lahko povečajo produktivnost.«

Tina Gregorič (dekleva gregorič arhitekti) čajnim kuhinjam, preddverju ali savnam dodaja še knjižnice in sobe za sprostitev. »V primeru večje delovne skupnosti naj vključuje še športne prostore, namenjene jogi, fitnesu ali košarki, in celo mini vrtec. Če je le mogoče, naj bi poslovni prostor vseboval tudi atrij, balkon ali teraso, torej zunanji odprti prostor.«

V biroju dekleva gregorič naročnikom svetujejo uporabo naravnih materialov, tako za pohištvo kot za tlake in stenske obloge, kot so masiven les, celo surov ali oljen, nelakiran, kot tudi materiale v primarni podobi, na primer beton ali surovo železo. »Spodbujamo tudi smiselno uporabo tkanin, ki kvalitetno uravnavajo svetlobo in akustiko prostora.«

Špela Videčnik je trende zaznala nekoliko drugače. »Gredo v smeri oceanskih pisarn ali prostorov, ki si jih lahko uporabniki delijo. Barve, pohištvo in materiali naj bi ustvarjali prijetno in estetsko okolje, v katerem se uporabniki dobro počutijo. V zadnjem času se uporabljajo svetle barve, interierji so bolj minimalistični, v kombinaciji bele in aluminija. Vendar je lahko tudi interier v temnejših barvah in naravnem lesu prijeten ter eleganten.«

Nadvse pomemben element novodobne pisarne pa je zelenje. »Zelo je zaželen stik z naravo,« je prepričana Saša Hribernik. »Velika okna s pogledom na park, gozd in podobno.« Kadar okolje ne ponuja »zelenega« razgleda, dodaja, pa zelenje vnesemo v sam pisarniški prostor. Legendarni fikus torej ostaja.

»Pisarne morajo biti prostori, kjer se ljudje lahko učijo skupaj, prostor, kjer je lahko 'učeča se organizacija' več kot skupek individuumov v njej,« je sklenila Hribernikova. V teh »tovarnah, kjer se producira intelektualna lastnina«, se po njenem mnenju ustvarja največja presežna vrednost podjetja.

Prav zato morajo biti fleksibilne, hkrati dinamične in umirjene, varne; neformalne, domače. Ampak za to mora imeti oblikovalec-arhitekt intuitivni pogled v prihodnje življenje in družbo. »Ko bomo povezali vsa vedenja, ki vplivajo na delovni proces – antropologijo, psihologijo, anatomijo, fiziologijo, biomehaniko, dizajn, feng shui, arhitekturo, znanje o barvi, obliki, semantiko, bioenergijo in tako dalje –, se bomo lahko približali odličnosti v oblikovanju delovnega okolja, ki bo delavcu služil kot popolna delovna podpora.«

Pa so slovenski investitorji dovzetni za tovrstne namige?

»Predvsem zaradi nastale krize, ko je prodaja nepremičnin slaba, so naročniki čedalje bolj odprti za dobro oblikovanje, kvalitetne materiale, estetske skupne prostore in energijsko varčne objekte,« je prepričana Špela.

Tina je bila do dobrovoljnih financerjev bolj zadržana: »Nekateri si želijo res sodobno, kvalitetno delovno okolje, ki bo spodbujalo vse zaposlene, in zunanjo podobo poslovne stavbe, ki se bo kvalitetno vključevala v prostor ter izkazovala usmeritve podjetja, drugi si želijo poslovno stavbo kot znak – ultimativno tridimenzionalno reklamo, ki pomembno izstopa iz okolja in daje trajno prepoznavnost.«

Nazaj v prihodnost

Pisarne enaindvajsetega stoletja so po mnenju strokovnjakov mesta srečevanja in sobivanja, kreativnega sporazumevanja. Omogočajo vzpostavljanje socialnih mrež, skupinsko delo in postavljajo temelje pisarniškega prostora kot zaščitnega znaka podjetja ter njegove poslovne kulture. In še nekaj se je spremenilo: delo ni več vezano na določeno lokacijo, postaja vse bolj nomadsko.

Nič koliko primerov boste našli, ki prisegajo na »leteče pisarne«, tiste, ki spontano nastajajo v stanovanjskih soseskah, ruralnih okoljih, obcestnih servisih in letališčih. Informacijska tehnologija, ki je znatno predrugačila nas in naš delovni prostor, pa je vsaj v enem pogledu stvari postavila na staro mesto – milijone ljudi je prisilila v delo na domu.

Erica Johnson Debeljak, ki služi denar s pisanjem in prevajanjem, je ena izmed njih. »Če delaš doma, je najtežji del odsotnost kolektiva, socialnih stikov, da ne omenjam fantov, ki raznašajo pošto, ali onih, ki servisirajo računalnike,« je opisala svoje delovno okolje. »V elektronski dobi je pač tako, da lahko svoje delo opravim, ga oddam in zanj dobim plačilo, ne da bi pri tem videla eno samo osebo.« In še največkrat ga opravi kar za kuhinjsko mizo, sedeč na stolu, ki je po vseh merilih za tovrstna opravila skrajno neprimeren.

Zagotovo pa ima takšno delo tudi prednosti. »Glavna prednost je ta, da nimam šefa, fiksnega urnika, da sem neodvisna. Ko se teh reči navadiš, se jim je zelo težko odpovedati. Ampak, jasno, pri tem delu morate biti disciplinirani.«

Tudi Inge Pangos, samozaposlena v kulturi, jezikovna, spletna in kreativna urednica, pravi, da je delo na domu precej bolj samostojno, časovno razpršeno, vezano bolj na elektronsko kot živo komunikacijo s sodelavci oziroma z delodajalci. »Delo doma je nastopilo tiho in prijazno, naenkrat pa si prisvaja vse ure dneva, vse prostore in opremo, vse položaje, stanja in razmerja. Vse bolj si te prilašča tudi zunaj doma. Pravzaprav mutira v delo za s sabo.«