Voditelj TB je spet imel srečo. Velike zgodbe so mu priletele v naročje, njemu pa je spet vse zletelo iz rok. Če sta mu s stresanjem domislic Ali in Vlado še nekako rešila zgodbo z depešami, je ostal na suhem, ko sta Rado Pezdir in Žiga Turk udrihala po vsem živem in celo po televiziji. Šlo je za tekmovanje, kdo bo bolj duhovito prikazal situacijo v podalpskem hlevu, čeprav je bil zmagovalec znan že prej. To je bil Matej Lahovnik, ki nas je razveselil še z enim skečem. Tokrat nas je primerjal s potniki v letalu, kjer pilota ni za krmilom, ker je na stranišču in bruha, stevardesa je šla, eni kličejo na pomoč boga, drugi pa iščejo rezervna padala, ki jih ni.

Vse kaže, da je res skrajni čas, da se resetira ta burka. Komedija se počasi spreminja v tragedijo. In v tej tragediji aktivno sodelujejo tudi kamere. Kamere, ki niso le ogledalo, temveč akterji. Na primer: ali je res potrebno, da kamere beležijo vsako šalo, ki jo strese Karl Erjavec? Kaj imamo gledalci od tega, če Karl pred sodiščem nalaga o izgubljenem času in denarju ter pri tem obžaluje, da se zapravlja tudi čas novinarjev. Točno tako. Škoda časa. Škoda za beleženje populizmov, ki so postali politična realnost. In če Žiga Turk izjavi, da imamo bankrot stanja v medijih, je to treba razumeti prav v tej smeri: da je vse namenjeno le vtisu. Ne glede na vsebino in posledice.

Torej, ne glede na to, kaj je predsednik vlade Borut Pahor res obljubil ali pa si je le želel obljubiti, je vtis kristalno jasen. Za nekaj minut nastavljanja kameram s prvim vladarjem sveta je pripravljena politika storiti marsikaj. Gre za ultimativno prerivanje v prvi vrsti za prve minute na televizijah in prve strani časopisov. Gre za prepričanje, da se zvezdniški sij lepi na vse, ki so v bližini. Okej, dokler v to verjame nekaj tistih mandeljcev v Big Brotherju, ki so smešni samim sebi in po prihodu ven brez slabe vesti razlagajo, kako so za dober denar igrali opice. Bili so tam zato, da mi verjamemo, kako so bedni in butasti. Bili so plačani za to, da se mi pred ekrani zgražamo in zmajujemo z glavami.

»Ne podcenjujte moje in gledalčeve inteligence,« je na taisti črni torek v Tarči pripomnila voditeljica Lidija Hren. Stavek sicer ni bil namenjen našim politikom, temveč direktorju vzajemne zavarovalnice Dušanu Kidriču. Ne vem sicer, zakaj je bilo spet treba po dobrem letu napadati to zavarovalnico, zagotovo pa je lahka tarča. Namreč, v teh časih pred kamerami ni lahko ubraniti nobene plače in nobenega nakupa službenih avtomobilov. Je pa lahko razjeziti vse gledalce, ki so prepričani, da je vsak z novim avtom ali malo debelejšo denarnico najmanj tajkun, če ne še kaj hujšega. Sicer je bilo v oddaji fino spet slišati argumente Dušana Kebra, čeprav ga taista televizija ni hotela slišati takrat, ko je kot minister iste argumente uporabljal za predlagano zdravstveno reformo.

Nacionalna televizija pač sliši tisto, kar hoče slišati. Enako tudi tisti, ki v novem zakonu o RTV vidijo same grožnje. Grozijo z oranžnim velikim bratom, s kadrovskim cunamijem in krajo premoženja. To se seveda sliši všečno. In proti takšni všečnosti ni obrambe. Noben argument ne zaleže. Če se reče, da je program katastrofalen, se dobi odgovor, da je to stvar okusa. Če se omeni porazna gledanost, se protiargument glasi, da rejtingi pri javni televiziji niso pomembni. Če se spomni na vse zgrešene programske odločitve in flope, nasprotni glas trdi, da je šlo za podtikanja in nagajanje konkurence. Odgovor na dejstvo, da je nekaj ključnih novinarjev in voditeljev odšlo ali pa so bili postavljeni na stranski tir, pa je preprost: šlo je za uravnoteženje. Gre za najbolj zlorabljen in najbolj političen koncept. Na televiziji ni kaj uravnoteževati. Na televiziji je treba delati dober program. Vabiti tja ljudi zato, ker imajo kaj povedati, in ne zato, ker pripadajo določeni politični opciji.

Banana republika smo točno v tem. V tej sprevrženosti argumentov, ki se bodo rolali naslednji teden. Vsak lahko reče, kar mu pade na pamet. Pristali smo v zgodbi, ki ima eno samo ime: farsa. Teden pred referendumom bo najbolje vse izključiti. Nacionalko še posebej. Raje poglejte kakšen živ vklop na Kanalu A. V oddaji Svet nas znajo nasmejati. Evropskega poslanca Iva Vajgla spuščajo v živo s komentarjem o depešah. Nič posebnega. Razen napisa, da je to javljanje v živo iz Borovnice. Banana vas pač…