(odmev na zapis v Objektivu, 20. novembra 2010)

Spoštovani! Z zanimanjem smo prebrali mnenje direktorjev manjših, vendar tehnološko razvitih in tržno prodornih podjetij, objavljeno v Dnevnikovi prilogi Objektiv 20. novembra 2010. Sklepamo, da so avtorji kot osnovo za svoje komentarje povzeli nekatere izsledke projekta Tehnološka predvidevanja in slovenske razvojne prioritete, ki ga je izvedel Inštitut za ekonomska raziskovanja.

Z nekaterimi razmišljanji podpisnikov omenjenega javnega pisma se lahko strinjamo, vsekakor pa se nam zdi poenostavljanje rešitev, ki med drugim predlagajo tudi razgradnjo raziskovalnih inštitutov, popolnoma zgrešeno. V zvezi s tem je treba poudariti, da je povzetek omenjenega projekta nepopoln in enostranski, zelo pomanjkljiv je tudi opis trenutnega stanja v EU. Tu mislimo predvsem na površno slikanje položaja v državah novih članicah na primeru Bolgarije. Stanje je namreč precej drugačno. V nekaterih državah na vzhodnem robu Unije so neoliberalni svetovalci izposlovali občutno zmanjšanje državnih inštitutov ter tako prispevali k uničenju velikega dela njihove raziskovalne infrastrukture. Del njihovih podjetij je zaradi tega izgubil svojo raziskovalno in tehnološko bazo, kar je povzročilo njihov propad ali prevzem s strani multinacionalk. Večini teh držav zato še do danes ni uspelo odpraviti posledic omenjenih napak in vprašanje je, kdaj si bodo sploh opomogle.

Na drugi strani večina najrazvitejših članic EU skrbno bdi nad stanjem svojih raziskovalnih inštitucij, jih neposredno ali posredno sofinancira, obenem pa tudi nadzoruje uspešnost njihovega sodelovanja z industrijo in pridobivanje sredstev iz projektov EU. Tukaj mislimo predvsem na VTT in GTK na Finskem, TNO na Nizozemskem, CEA, LCPC, CSTB, BRGM v Franciji, BAM, BGR, inštitute Max-Planck in Fraunhofer v Nemčiji. Podobna situacija je tudi v Švici, ki je v pismu posebej omenjena, saj ETH, EPFL, PSI in EMPA (univerzi in inštituta, ki med seboj tesno sodelujejo) tvorijo osnovno raziskovalno in tehnološko infrastrukturo večine njihovih podjetij oziroma pri njihovem razvoju in raziskavah (RiR) vsaj sodelujejo. Zelo podobno deluje tudi skupina avstrijskih inštitutov za tehnologijo (AIT, prej Arsenal). Pri tem kaže poudariti, da so vsi omenjeni inštituti med najuspešnejšimi partnerji v raziskovalnem prostoru EU oziroma pri povezovanju raziskav, razvoja in tehnologije. Nekateri med njimi so neposredno ali prek skladov v lasti države, pri drugih ima država vsaj kontrolni lastniški delež. Iz naštetega je razvidno, da navedbe v pismu predsedniku vlade ponujajo precej popačeno podobo dejanskega stanja v EU.

Po drugi strani preseneča dejstvo, da podpisniki novembrskega pisma pozabljajo na dejstvo, da je Sloveniji po letu 1991 uspelo ohraniti večji del raziskovalne strukture, zato smo pri evropskih raziskavah tudi najbolj uspešni med novimi članicami. Treba je omeniti, da v veliko primerih javni raziskovalni zavodi nastopamo tudi kot povezovalni člen za vstop in sodelovanje naših podjetij v raziskovalnem prostoru EU. Precej zaslug za to ima tudi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki v sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo tovrstno povezovanje podpira, najpogosteje z uspešnim črpanjem evropskih sredstev (centri odličnosti, kompetenčni centri, gospodarska središča). Omenjene usmeritve obeh ministrstev so natančneje definirane v osnutku Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije (RISS 2011–2020). Samo strategija seveda še ni dovolj, vendar menimo, da so usmeritve pravilne in da se prvi rezultati že kažejo. Zelo pomembno vlogo bodo imela – tako kot doslej – podjetja s svojimi aktivnostmi in delovanjem na različnih področjih. Ugotovimo lahko, da številna med njimi sodelujejo pri projektih, ki jih omogočajo infrastrukturna sredstva, pri čemer tesno sodelujejo z raziskovalnimi inštitucijami. Med njimi so precej aktivna tudi posamezna podjetja avtorjev omenjenega javnega pisma.

Področje, ki ga pismo predsedniku vlade v celoti pozablja, je strokovno in razvojno delo inštitutov, ki ni nujno povezano z industrijo in razvojem novih izdelkov. Večina javnih raziskovalnih zavodov, med njimi tudi spodaj navedeni, je bila ustanovljena tudi za izvajanje vrhunskih strokovnih aktivnosti za državne inštitucije – vrhunska stroka mora biti povezana z raziskavami, v nasprotnem primeru kmalu izgubi stik z razvojem in posledično svojo strokovnost. V obdobju zadnjih desetih let se je s pretirano liberalizacijo tega področja naša vloga pri svetovanju ministrstvom, direkcijam in agencijam bistveno zmanjšala. Posledica tako zasnovanega sistema je bistveno slabši strokovni servis državnim organom na praktično vseh ravneh, kar se neposredno kaže v pomanjkljivi gradnji in vzdrževanju javne prometne, energetske in okoljske infrastrukture, slabo definiranem razvoju kmetijstva in gozdarstva, nepovezanih ciljih infrastrukturnega in okoljskega razvoja ter pomanjkljivo definiranih finančnih in socialnih reformah. Posebej slabo je stanje na področju podzakonskih aktov, ki bi morali podpreti in dopolniti evropske direktive (te predstavljajo le osnovno ogrodje tehnične, okoljske in socialne zakonodaje). Neposredni rezultat vseh teh pomanjkljivosti je neučinkovita poraba javnih sredstev, vključno s prepočasnim črpanjem evropskih sredstev.

Za konec kaže še enkrat poudariti, da ukinitev javnih raziskovalnih zavodov nikakor ne more biti recept za uspešen gospodarski in tehnološki razvoj – prej obratno. Prepričani smo, da je vloga teh institucij lahko ključna za učinkovito doseganje posameznih ciljev. Po vzoru najrazvitejših evropskih držav, ki intenzivno podpirajo delovanje svojih inštitutov, bi tudi slovenski javni raziskovalni zavodi lahko še bolje servisirali velike državne projekte. Za to pa niso dovolj samo prizadevanja MVZT, temveč je potrebno sodelovanje celotne vlade.


doc. dr. Marko Komac, direktor Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS)
prof. dr. Andraž Legat, direktor Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG)
prof. dr. Tamara Lah, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB)
prof. dr. Oto Luthar, predsednik KOsRIS (Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitucij Slovenije), direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (ZRC SAZU)
dr. Boris Majcen, direktor Inštituta za ekonomske raziskave (IER)
dr. Mirko Medved, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS)
doc. dr. Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS)