Morda igra zadnjo sezono v dresu videmskega kluba. In morda se mu bo v prihodnjem letu spremenilo tudi profesionalno življenje. Zasebno se bo, kajti januarja bosta z dekletom dobila sina. "Upajmo, da ne bo vratar," se je pošalil, ko se je v eni svojih priljubljenih kavarn v Vidmu vil vonj po okusni italijanski kavi.

V Vidmu ste vrsto let. Ste se naučili uživati v italijanskem načinu življenja?

Sem, že davno. Dobrih stvari se hitro navadiš, težje se slabih. Všeč mi je italijanska kultura, sploh na severu. Najlepši del dneva je zajtrk, ko si privoščim tudi dobro kavo. Kulinarika je odlična. Vino, pršut in siri so pomemben del italijanske kulture.

Ker ste ubranili prvi strel z enajstih metrov v tej sezoni v serie A, vam je neko podjetje obljubilo toliko steklenic vina, kolikor tehtate. Ste 88 buteljk že dobili?

Ne. Dobil sem obvestilo po elektronski pošti, da mi jih podarjajo. Moral bi oditi na Sicilijo in jih tam prevzeti, za kar pa še nisem imel časa. Bomo videli, ali bom našel čas za odhod na Sicilijo ali mi jih bodo poslali. Bom pa to zagotovo zalil. (Smeh.)

Boste vse sami porabili?

Zase jih bom obdržal kakšnih dvajset. Druge bom razdelil ljudem v Udineseju, slovenskim reprezentantom in prijateljem.

Ko smo ravno pri enajstmetrovkah: večkrat ste dejali, da specialistov za branjenje enajstmetrovk ni.

Ostajam pri tem, da specialistov ni. Obstajajo določeni elementi, ki jih vratar z leti izpili in jih preštudira. To lahko vratarju pomaga, specialistov pa vseeno ni. So le boljši in slabši. In tisti, ki dlje časa čakajo napadalca od drugih. Ti imajo največ možnosti za obrambo.

Kako pomembna je študija strelov, ki ji v Italiji posvečate precej pozornosti?

Pred treningi se včasih poglobimo v strele tekmecev. Vsak vratar naredi svojo študijo najbolj nevarnih tekmecev, na katere se začnemo pripravljati že v sredo. Ne glede na to, koliko se pripravljaš, nikoli ne moreš vedeti, v katero smer bo šla žoga, ker je nogomet nepredvidljiva igra. Nikoli se ne smeš vreči, preden napadalec strelja. Najhuje je videti vratarja, ko se vrže v eno smer, žoga pa gre v drugo. Vratar se pripravlja na vso ekipo. Ampak lahko se pripravljaš, kolikor želiš, vedno se lahko zgodi marsikaj. Moraš pa nujno vedeti, kako se napadalci gibajo, s katerih položajev streljajo in podobno. To morajo vedeti tudi branilci.

V enem od intervjujev ste dejali: "Vratarji smo posebna kasta. Kdor ni bil vratar, nas ne more popolnoma razumeti. To je najbolj vidno pri novinarjih, ki včasih nimajo pojma o vratarskem delu." V čem ste vratarji tako posebni?

Še vedno tako mislim. Zakaj smo posebni, pa ne znam razložiti. Tisti, ki je bil vratar, bo razumel, kaj sem mislil s tem. Morali bi trenirati, odigrati kakšno tekmo, biti nekaj časa v ekipi, da bi razumeli, za kaj gre. Ne gre samo za trening, ampak tudi za dogajanje v glavi, kajti vratar je na igrišču praktično sam.

Morda je prav v tem, da je vratar izrazit individualist v ekipi, bistvo. Ste vratarji samotarji?

Ko začenjaš igrati nogomet, se ne odločiš, da boš vratar. Takrat gre le za igro. Ko treniraš dlje, ugotoviš, ali si za vratarski poklic. Tako ni nujno, da si samotar že na začetku. Lahko postaneš pozneje, ko se razvijaš. Vratarji smo posebni, a ne bi rekel, da smo vsi samotarji.

Vi ste samotar?

Težko bi rekel. V nekaterih primerih sem. Morda bi vam več lahko povedal kdo, ki me dobro pozna... Pogosto sam s seboj rešujem stvari in o tem nikomur nič ne govorim.

Ob opazovanju vedenja nogometašev na igrišču in zunaj njega se pri vas še posebno izrazito zdi, da zunanje dejavnike, ki bi lahko bili moteči, povsem izklopite. Se tudi v tem kaže tisti del vašega značaja, ki bi ga lahko označili za samotarskega?

Mogoče. Vaša domneva bo kar držala. Ko si na igrišču, moraš biti osredotočen na igro. Igrišče ti da samozavest in koncentracijo. Včasih je težko. Marsikdo si predstavlja, da je naš poklic lahek. Da nogometaši vozijo dobre avtomobile, se pojavljajo na televiziji in malo igrajo nogomet. Kdor ni bil nogometaš, ne more vedeti, kakšno je naše življenje v resnici. Ni vse tako lahko, kot si marsikdo misli. Naš poklic ni ravno najlažji. Ga pa ne bi z nobenim zamenjal. Dobro je, da nikoli ne veš, kaj te čaka. Monotonosti ni.

Ker lahko po porazu že čez nekaj dni popraviš spodrsljaj na novi tekmi?

V Italiji so vsi navdušeni, ko zmagaš. Če izgubiš, pa vse umre. Resda je podobno povsod po svetu, a je v Italiji to še posebno izrazito. Zelo je pomembno, kakšno miselnost imaš in kako se prilagodiš na državo, v kateri igraš. Svoj značaj moraš pokazati, ko izgubljaš.

Kako izrazit je pritisk v Vidmu v primerjavi z večjimi italijanskimi mesti?

Pritisk si naredi vsak nogometaš sam. Ne govorim o določeni tekmi ali sezoni, ampak o tem, kaj želi vsak posameznik doseči v karieri. Vsak mora oceniti, česa je zmožen. Ne sme se zadovoljiti s povprečjem, kar je značilno za Slovence. Sicer je pa v večjih ekipah večji pritisk.

Slovenska reprezentanca je uspešna ravno zato, ker je presegla miselnost povprečnega Slovenca, mar ne?

V sodobnem nogometu so uspešni naslednji tipi reprezentanc: ekipe z vrhunsko kakovostjo, dobro klapo in tiste, ki so lačne uspeha. Naša ima zadnji dve lastnosti. Smo lačni uspeha, ker niti en igralec ni v vrhunskem klubu z vrhunsko pogodbo. Nismo drugorazredni, ampak nismo še na najvišji ravni. Smo toliko inteligentni, da se tega zavedamo. Poudaril bi še nekaj. Po svetovnem prvenstvu so bili vsi zadovoljni. To je povprečje, o katerem govorim. Sprašujem se, zakaj sta se reprezentanci, kot sta ZDA in Slovaška, uvrstili v osmino finala? Prepričan sem, da nista boljši od nas. Ljudje so rekli, da smo igrali dobro, se prikazali v lepi luči… Sam ne razmišljam na tak način. Najtežje se mi je bilo sprijazniti s tem samozadovoljstvom. Nismo še rekli zadnje besede. Imamo večje sposobnosti, kot kažejo rezultati. Imamo veliko prostora za napredek. Zdaj vsi govorijo o 15. mestu na lestvici FIFA. Nič ne rečem, 15. mesto je v redu. Ampak zakaj ne bi šli še višje? Podobno kot so se Hrvati in Srbi uvrstili med deset najboljših, se lahko tudi mi.

Imajo vsi reprezentanti tako izrazito zmagovalno miselnost kot vi?

Mislim, da večina razmišlja v tej smeri. Prav zaradi tega sem optimist. Me pa moti, da se v Sloveniji vseskozi govori, kdo lahko igra za reprezentanco, kdo ne in da bi morali igrati mladi. Ljudje se morajo nečesa zavedati: za reprezentanco mora ne glede na leta igrati tisti, ki je dober. Smo mlada reprezentanca. Naša generacija lahko igra skupaj ta kvalifikacijski ciklus in še dva. Super je, da mladi prodirajo. A vsi se morajo vzpenjati stopnico za stopnico, ne morejo jih preskakovati. Spomnite se, kako je bilo, ko smo bili mi na začetku poti. Pri Branku Oblaku smo dve leti sedeli na klopi, nato se je s prihodom Matjaža Keka formirala reprezentanca. Takrat so bili težki časi. Zdaj se vse zdi lepo, nihče pa se ne spomni, kje smo se vozili pred tremi ali štirimi leti, kako smo prihajali na tekme in da nismo sestavili dveh podaj.

Torej v ekipi ne moreš biti vodja kot talent z 20 ali 22 leti, ampak moraš prej prestati tudi kaj težkega?

Moraš imeti značajske lastnosti, primerne za vodilno vlogo v ekipi, v karieri pa si jih izoblikuješ. Glede let ni pravila. Nekateri so pri 20 letih enaki kot pri 30. To moraš imeti v sebi, z leti pa se da to še nadgraditi. Kdor je vodja na igrišču, je tudi zunaj igrišča. To je vedno povezano.

V slovenski reprezentanci je hierarhija že dolgo postavljena. Znano je, kdo ste trije ali štirje liderji v ekipi.

Liderji nikoli ne morejo biti trije ali štirje, ampak eden ali dva. V naši reprezentanci se vsi čutijo pomembne. Zagotovo mora nekdo včasih prevzeti odgovornost in komu kaj reči. Ve se, kdo lahko kaj reče. Vsi ne morejo govoriti. Ampak bistveno je, da smo vsi pomembni, in ne toliko, kdo je lider. Pomembno je, da so kritike dobronamerne. Če obstaja medsebojno spoštovanje, lahko drug drugemu povemo svoje mnenje in ni pomembno, kdo je vodja.

Nogometaši radi poudarjate svetost slačilnice. Morda je eden pomembnejših dosežkov, da ste slačilnico ohranili sveto, medtem ko je prejšnja generacija ni.

Slačilnice, kakršno imamo v reprezentanci, nisem videl nikjer, pa sem igral v precejšnjem številu klubov.

Z veseljem bi vsaj za pet minut pogledali skozi ključavnico, da bi videli, kaj je tako posebnega v slačilnici slovenske reprezentance…

V petih minutah ne bi veliko izvedeli. Morda se je kdo bal, da se bomo med dolgim skupnim bivanjem v Južnoafriški republiki skregali, kar se v klubih pogosto zgodi. V zadnjih desetih dnevih priprav se že začenjajo prijemati za vratove in podobno. Pri nas pa v 23 dnevih ni bilo niti enega incidenta. Na treningu lahko dobiš udarec, saj gremo na polno. Ampak si po koncu vadbe podamo roke in se tako vse konča. Včasih je dobro, da se na treningu dva malo primeta, ker se tako stopnjuje napetost pred tekmo. Pri nas se je vedno vse začelo in končalo na igrišču. V slačilnico smo se vedno vrnili kot prijatelji.

Selektor Kek je po svetovnem prvenstvu dejal, da je bilo veliko energije vložene v to, da ne bi prišlo do trenj.

Trenja so včasih lahko dobra. Če hočeš dobro ekipo, moraš včasih kaj požreti. Na koncu nas vse ekipa pelje naprej.

Pravijo, da je največja umetnost potlačiti 23 egov v dobro ekipe.

Če je 23 ljudi prijateljev zunaj igrišča, ni težav. To je bistvo naše reprezentance.

Naslednjo kvalifikacijsko tekmo bo Slovenija odigrala proti Italiji. Je italijanska reprezentanca v krizi?

Ne. Dogaja se jim menjava generacij. Mi smo to naredili pred tremi leti, Italijani, Čehi in Romuni pa gredo skozi to zdaj. Zaradi tega ne bo nič lažje. Italijani so nogometna nacija. Nogomet je tukaj kruh in meso.

Ste občutili, da vas v Italiji zaradi uspeha reprezentance cenijo bolj kot prej? Menda vam je za uvrstitev na SP čestital tudi Gianuligi Buffon…

Ko smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, smo proslavljali še dva dni. V petek zjutraj sem prišel na trening, v nedeljo pa že igral v Torinu proti Juventusu. Pred tekmo se nogometaši, ki se večkrat srečamo, malo pogovorimo. Ko ti čestita nekdo, ki je večji od tebe, dobiš dodatno zadovoljstvo. Ni čestital le meni, ampak vsej reprezentanci. Ob takšnih uspehih izbrano vrsto spozna velik krog ljudi. Zagotovo nas bolj poznajo in spoštujejo.

Udinese je sezono začel slabo, nato pa veliko bolje nadaljeval.

Smo čudna ekipa. Bilo nas je devet na svetovnem prvenstvu, zato smo se pozneje priključili pripravam. To se je moralo nekje poznati. Ko smo ujeli ritem, smo začeli igrati naš značilni nogomet. Počasi spet prikazujemo nogomet, v katerem uživamo tako mi kot navijači.

Udinese je dolga leta stalnica v italijanskem nogometu. Kako mu takšen status uspe ohraniti?

Vsa leta imajo isto politiko. Hočejo za čim manj kupiti in za čim več prodati ter biti pod samim vrhom. Hočejo delati nogometaše in jih prodajati.

Tudi vi ste šli po tej poti. Zdi se, da ste povsem blizu cilja.

Upam, da prihaja tudi moj čas za menjavo kluba.

Dejali ste, da želite prestopiti v enega od 15 najboljših klubov v Evropi.

To je moja ideja. Je pa tudi res, da ko si dolgo časa v določenem okolju, potrebuješ novo motivacijo za menjavo kluba. Še vedno želim prestopiti v enega od 15 največjih klubov v Evropi. Bomo videli, kako bom funkcioniral v prihodnje. Upam, da bom imel možnost iti korak naprej v svoji nogometni karieri.

V mlajših letih niste bili vedno v golu. Drži anekdota, da so imeli v Domžalah pred eno od tekem v slovenski ligi za vas pripravljen dres, da bi igrali v polju?

Igrali smo proti Ljubljani. Veliko igralcev je bilo poškodovanih in kaznovanih, zato me je trener vratarjev Filip Filipovski vprašal, ali sem pripravljen igrati. Naredili so mi dres za igralca v polju z mojo številko 22. Predvideno je bilo, da bom igral libera, če ne bo dovolj igralcev. Naposled je na položaju libera igral Željko Mitrakovič, jaz pa sem branil. V Domžalah sem bil takrat kot tretji vratar posojen Zagorju, zato sem na treningih pogosto igral kot zadnji mož obrambe.