Športni posel desetletja bo še zanimiva tema. Prav korektno izpeljan prestop pa bo ključen pri smeri, v katero plove celotna slovenska biatlonska barka. Fak je namreč odprl nekaj drugih problemov, ki tarejo zimske lovce.

»Naredili smo odličen posel. Izgubili smo Faka, a bo biatlon pri nas bolj popularen,« se je o poslu prvi dan pohvalil Hrvoje Grubišić, direktor marketinga pri Hrvaški biatlonski zvezi. Kaj konkretno sporazum zajema, ni jasno razkrila nobena stran. »Sporazum predvideva pomoč pri razvoju, uporabi športnih centrov, strokovno pomoč, pomoč pri šolanju kadrov, prenosu znanja za gradnjo centra, če ga bodo gradili, možnost sodelovanja na tekmah v Sloveniji pozimi in poleti,« je Peter Zupan, predsednik Zbora za biatlon, opisal slovenski del posla in posebno zatrdil, da slovenske reprezentance s tem ne bodo oškodovane.

Že zdaj za slovenske biatlonske reprezentance velja strog režim varčevalnih ukrepov. Priprave morajo mladim reprezentantom večinoma sofinancirati klubi. Na tekmah IBU, drugi ravni tekmovanj, naj bi nastopili le v kvoti, ki jo za tekme plačuje IBU. Hkrati so tudi napovedali, da klubom ne bodo sofinancirali stroškov biatlonskih tekem na Rudnem polju. Pogoji za vzgojo domačih tekmovalcev so se to jesen torej poslabšali.

Tudi strokovne pomoči slovenska reprezentanca ne bo mogla ponuditi v razširjenem obsegu. Trije trenerji, zaposleni v biatlonski kvoti športnikov in trenerjev na ministrstvu za obrambo, so formalnost. Uroš Velepec je glavni trener reprezentance. Nekdanji najboljši biatlonec Sašo Grajf z biatlonci ne dela več, kot tudi ne večina nekdanjih najboljših biatloncev. Matej Oblak pa kot trener z biatlonci sploh nikoli ni delal, je pa nepogrešljiv člen administracije s sedežem v Šenčurju. Najprej je bil serviser smuči, potem koordinator reprezentanc, po odhodu Boruta Nunarja pa je napredoval v vodjo biatlonskih reprezentanc.

Tovrstna izmenjava s Hrvati odpade. S hrvaške strani je bilo tudi slišati namero, da naj bi po dogovoru slovenska stran pomagala z vzgojo trenerjev na fakulteti za šport ali na katedri v Zagrebu. Že malo smešna pa je napoved skupnih tekem. Bolj čudi to, da ob pregledu rezultatov poletnih tekmovanj na tekaških rolkah hrvaških klubov, ki so bili dolga leta stalni gostje na poletnih in zimskih tekmah, ni bilo. Tihi bojkot z njihove strani poleti pač ni bil naključen.

Na »uganke« je odgovarjal Peter Zupan, predsednik Zbora za biatlon. Razkril je, da Hrvati ob nedogovoru na Pokljuki ne bi bili več zaželeni na treningu in tekmah oziroma bi zanje veljale komercialne cene. »Ni res, da bodo domači klubi pri izvedbi tekmovanj prikrajšani. Zbor za biatlon bo pokril stroške priprave tekmovališča, merjenje časa in priznanja. Razlika je le v tem, da smo klubom že vnaprej povedali, da bomo najuspešnejše klube nagradili le v primeru, če bo denar. Novo je že to, da smo v zadnjem času pridobili novega sponzorja reprezentanc in bodo varčevalni ukrepi manj rigorozni. Tudi zaradi situacije si kot predsednik zbora ne bi dovolil, da bi namenili 100.000 ali 60.000 evrov za biatlonca, hkrati pa bi uvajali druge ukrepe. Hkrati je jasno, da Slovenska vojska zmanjšuje sredstva namenjena biatlonu. Dva nista več zaposlena (Vasja Rupnik in Peter Dokl, op. a). Še vedno imamo dva trenerja in pet tekmovalcev v njihovi sestavi, a so se zmanjšali osebni dohodki. Manj je tudi druge pomoči; v strelivu, prenočitvah. Matej Oblak je koristen, predvsem koordinira delo, pomaga pri projektu vojaških iger CISM. Sašo Grajf že vsaj dve leti ne dela več v biatlonu. Bomo pa organizirali seminarje za trenerje in serviserje, na katerih bodo Hrvati dobrodošli. Nekateri funkcionarji v Sloveniji zunaj biatlona so morda dali kakšno obljubo hrvaški strani, o kakšnem skupnem servisu, na kar pa vodstvo zbora in trenerji k sreči nismo pristali. Glede dogovora smo hodili po ostrini noža, zdaj upamo na dobro sodelovanje,« se nadeja Zupan.