Enaindvajseti februar 2003 v Östersundu je bil zgodovinski dan za celoten slovenski biatlon. Z Markom Dolencem sta bila namreč oba na stopničkah. Lansko olimpijsko sezono je rešil marca s petim mestom na Holmenkollnu. Poleti je kot domačin iz Bohinja, četrtič, z novim rekordom proge, zmagal na triatlonu jeklenih. Tradicija kaže, da ima, ko zmaga triatlon jeklenih, vrhunsko sezono.

Imate novega trenerja Tomaša Kosa in novo kopito za puško. Kaj so prinesle spremembe?

Veliko stvari. Zdaj sem sproščen z veliko samozaupanja. Menjava trenerja in drugačen pristop sta pozitivno vplivala name. Z Tomašem dobro sodelujeva. Motiviran sem in prisluhne mi. Predvsem na strelišču sem povsem drug biatlonec. Tarče padajo. Morda nekaj tudi zaradi kopita. Izdelal mi ga je mizar na Češkem. Rezljal ga je glede na moje mere in pripombe. Je pravi specialist za biatlonska kopita, imajo ga Bauer, Gregorinova, Malijeva in številni tuji biatlonci, tudi Poljak Sikora.

Kakšna je cena tega specialnega kopita? Ga je kupila reprezentanca?

Ne. Kupil sem ga sam ali bolj točno - klub TSK Bled. Mizarju sem odštel 530 evrov.

Lani ste po koncu sezone dejali, da boste veliko pozornosti posvetili tudi hitrejšemu streljanju?

To mi nikakor ne gre. Vedno padem v tiste stare čase. No, če bom v 30 sekundah vse opravil, bo kar dobro, če bom le zadel tarče. Na zadnji tekmi za trening na Pokljuki sem sicer zgrešil tri tarče od desetih, trener Kos je videl, da sem znova preveč kompliciral. To moram popraviti. Na treningu res dobro streljam. Zavedam se, da trening in interne tekme ne veljajo nič, če tega ne narediš na tekmi.

Ena od sprememb znotraj reprezentance je tudi nova ekipa serviserjev smuči. Kako se je Anže Globevnik ujel v vlogi Boštjana Lekana?

Dobro. Zaupam mu, saj zna. Dovolj se je naučil v minulih letih ob Lekanu. Menim, da ne bo težav. Zame je tekaško pomembno predvsem to, da sem zdrav. V klanec lahko ritem nabijem do konca, vendar ne umrem. To mi pove dovolj. Snežni pogoji na Pokljuki sicer niso bili idealni, a sem prepričan, da bo nekaj dni zglajene smučine v Östersundu dovolj. Vsak slalomist, ki trenira po luknjah , na zglajenih progah nima težav, nasprotno pač.

Östersund je vaš srečen kraj. Tam ste pred sedmimi leti dosegli edino zmago?

Östersund imam v lepem spominu. A to so stari spomini. Zadnja leta se sezona v Östersundu šele začenja, vsi prihajajo na prvo tekmo zelo motivirani, nabrušeni in predvsem vsi z neko uganko. Predvsem imam to prizorišče v spominu po tem, da že majhna napaka odnese velika pričakovanja. Spomnim se, da smo bili v razmaku na sekunde, ko smo startali zasledovalno tekmo, smo bili od 15. do 45. mesta kot v procesiji. Teren mi je všeč, tudi proga.

S kakšnimi občutki čakate prvo tekmo svetovnega pokala?

Predvsem jo zelo težko čakam. Tako si že dolgo nisem želel začetka sezone, nemara nobene. Razmišljam le o uvrstitvah med najboljših deset. O ničemer drugem. Želim si najboljše sezone do zdaj. To pove vse.