Ti pritiski so doživeli dobrodošlo podporo v sklepih Evropskega sodišča, ki je v nekaterih odmevnih primerih, ko so bolniki iz ene države članice iskali zdravstveno pomoč v drugi državi, naložilo matični državi, da jim povrne stroške. Najpogostejša utemeljitev je bila, da je šlo za neupravičeno odlaganje zdravljenja.

Sodbe Evropskega sodišča so med revnejšimi članicami sprožile utemeljeno bojazen, da bo EU predpisala najdaljše dopustne čakalne dobe za posamezne zdravstvene obravnave in da se bo pri tem ravnala po standardih, ki so jih dosegle najbogatejše države. Tako določilo bi sprožilo plaz odhodov bolnikov iz revnejših držav na zdravljenje čez mejo, kar bi zmanjšalo možnosti za državljane, ki bi ostajali doma, ustvarjalo čakalne dobe pri drugih obravnavah in preprečilo kakršno koli načrtovanje zdravstvenega varstva. Najhuje pa bi bilo, da bi se s to navidezno večjo dostopnostjo za nekatere državljane dramatično povečala neenakost med njimi.

Ni težko uganiti, kateri državljani bi možnost zdravljenja v tujini najbolj izkoristili: to bi bili bolj izobraženi in bolje obveščeni državljani, ki obvladajo vsaj en tuji jezik, ki jih ni strah potovati po svetu, ki si lahko plačajo stroške potovanja in bivanja v tujem mestu, ki lahko plačajo razliko med tujo in domačo ceno zdravljenja in ki lahko »založijo« denar za zdravljenje, preden dobijo delno povrnjene stroške od domače zavarovalnice. Z eno besedo: to so državljani, ki si v zdravstvenem sistemu na ta ali oni način že danes znajo izboriti privilegije. In ker bi bil za njihovo zdravljenje potreben denar, pa čeprav po »domači« ceni, je jasno, da se čakalne dobe za druge državljane ne bi niti malo skrajšale.

No, po večkratnem usklajevanju danes direktiva govori samo o zdravstveno utemeljeni čakalni dobi in pristaja na to, da imajo lahko države različne čakalne dobe. Odpravljala naj bi predvsem razlike v dostopnosti, ki nastajajo, kljub temu da je država sprejela nacionalna pravila. Bolniki, ki jih danes nekateri »bolj enaki« sodržavljani preskakujejo v čakalni vrsti, naj bi z direktivo dobili priložnost, da si izborijo enakopravno obravnavo. Seveda se lahko zgodi tudi obratno: vsaj nekateri današnji privilegiranci se utegnejo ob predpostavki, da je tuje boljše, odločiti, da se ne bodo več drenjali v domači vrsti, današnji odrinjenci pa se bodo zdravili doma – z denarjem, ki bo še ostal.

Po predlogu direktive bolniki ne bodo potrebovali odobritve, kadar bo šlo za ambulantno zdravljenje ali ko bo zdravljenje nujno. Tudi bolniki z redkimi oblikami raka in drugimi redkimi boleznimi bodo lažje odšli na zdravljenje v tujino. Za nenujne primere bolnišničnega zdravljenja in za zelo drage primere ambulantnega zdravljenja pa lahko država predpiše, da je potrebna poprejšnja odobritev.

Ni jasno, kako bo sodišče ravnalo v primeru, če bo neka država razglasila absurdno dolge čakalne dobe: na primer pol leta za obsevanje raka ali dve leti za operacijo srca, saj bo s tem dala vedeti, da želi kar najbolj omejiti zdravljenje v tujini. Nesprejemljivo dolga čakalna doba ogroža bolnikovo življenje in upam si trditi, da bo bolnik s tožbo za povračilo stroškov na sodišču uspel. Pa tudi tri leta čakanja na operacijo kolka bi sodišče lahko razglasilo za nesprejemljivo dolgo podaljševanje trpljenja. Seveda si bodo tožbo lahko privoščili samo tisti, ki lahko najamejo advokate, drugi pa se bodo še naprej bali za življenje ali trpeli bolečine.

Kaj bi se zgodilo, če bi direktiva začela veljati takoj, na primer prihodnjo pomlad, ali če do takrat, ko bo začela veljati, ne bomo izboljšali obstoječega stanja?

Po ocenah ministrstva za zdravje čaka na prvi pregled pri specialistu tristo tisoč ljudi. Čakajo dolge mesece, nekateri po leto in več. Mnogi z velikimi skrbmi, saj njihov osebni zdravnik sumi na resno bolezen. Z ustrezno oglaševalsko akcijo zdravnikov onkraj meje in dobro dostopnostjo bi se zlahka zgodilo, da bi se vsaj tretjina čakajočih odločila za obisk tujega zdravnika. To bi stalo domačega plačnika najmanj deset milijonov evrov.

Kaj pa večletno čakanje na ortopedske operacije in življenje v bolečinah? Za razliko od pregledov, ki si jih lahko privoščijo tudi tisti s plitkejšimi žepi, tu ne bo veliko bolnikov, ki bi zmogli plačati razliko med ceno operacije v tujini in pri nas. Ali pač – če se bodo odločili za operacijo v Zagrebu, Pragi ali drugje, kjer je cena nižja kot pri nas. Ponovno vsaj deset milijonov evrov stroškov za domačo zavarovalnico. Odliv denarja v tujino zaradi teh in drugih bolnikov bi še dodatno zmanjšal možnosti za domači zdravstveni sistem in za bolnike, ki bi ostali doma, in pritisk na čezmejno zdravljenje bi se stopnjeval.

Direktiva bo zato koristna samo v primeru, če jo bo država razumela kot vzpodbudo, da skrajša čakalne dobe. Skratka, koristna bo samo v primeru, če je nikoli ne bo treba uporabiti. Prepričan sem, da je čakalne dobe mogoče skrajšati na sprejemljivo trajanje. Če pa bodo še naprej ostale nespremenjeno dolge in bodo torej obstajali razlogi za zdravljenje v tujini, bodo to možnost izkoristili predvsem premožnejši državljani, večina pa bo zato še na slabšem.