V letu 2009 se je na primer povprečna celodnevna gledanost prvega televizijskega programa v primerjavi s preteklimi leti znižala, do negativnega trenda pa je prišlo po letu 2004, ko je Televizija Slovenija dosegala najvišjo gledanost. Upad gledanosti je najbolj opazen v terminu med 19. in 20. uro, ko so na sporedu osrednje informativne oddaje. Po zbranih podatkih je razvidno, da je TV Dnevnik v zadnjih letih izgubil boj z dnevnoinformativno oddajo 24 ur (Pop TV), ki ima tudi dvakrat višjo gledanost, čeprav oddaji največkrat poročata o istih temah v podobnem vrstnem redu in ima javna televizija na voljo bistveno širšo dopisniško mrežo. Kot je znano, je oddaja 24 ur v zadnjih petih letih kar štirikrat prejela viktorja za najboljšo informativno oddajo, medtem ko je za leto 2009 ta naslov znova pripadel nacionalkinim Odmevom z večkrat nagrajenim voditeljem Slavkom Bobovnikom. Odmevi se tudi sicer po gledanosti uvrščajo pred Dnevnik, vendar še vedno za oddajo 24 ur, ki pred televizijskimi sprejemniki združi kar polovico prisotnih gledalcev.

S kakovostjo do gledanosti

Ob tem je treba poudariti, da se je gledanost Televiziji Slovenija za nekaj odstotnih točk znižala tudi v terminu med 17. in 19. uro, medtem ko se je gledanost Kanala A, ki v tem časovnem intervalu ponuja oddajo Svet, povečala. Informativna oddaja na Kanalu A po gledanosti tako večkrat prehiti celo Dnevnik in Odmeve, zanjo pa se odloči okoli trideset odstotkov vseh gledalcev, ki so v času predvajanja oddaje pred televizijskimi sprejemniki.

»Padec gledanosti informativnega programa Televizije Slovenija, zlasti osrednjega Dnevnika, je res opazen, o čemer bi morali že zdavnaj temeljito premisliti, medtem ko bi drugi televizijski program bržčas potreboval boljšo strateško vizijo, čeravno dosega s športom pogosto tudi nadpovprečne rezultate in nagovarja zelo široko občinstvo. Javni servis bi moral odstopati po kakovosti in verodostojnosti. Te vrednote hitro izgubiš in si zaupanje s težavo povrneš. Nespametne poteze se maščujejo. Potrebna bo temeljita prenova,« je jasen bivši ertevejevec in svetovalec evropske radiotelevizijske unije (EBU) Boris Bergant, medtem ko predavatelj z ljubljanske fakultete za družbene vede dr. Marko Milosavljević dodaja: »Težava Televizije Slovenija je, da ne zna popularnih vsebin narediti kakovostnih, kakovostnih pa ne popularnih. Pri razvedrilnem programu so pristali na logiko, da mora razvedrilni program dvigniti gledanost javnemu servisu. To je delno res, vendar mora biti tudi tak program kakovostno narejen. Če tega ne bo počela Radiotelevizija Slovenija, kdo bo potem ustvarjal zabavni program na inovativen, drzen in tvegan način? Komercialne televizije tega zagotovo ne bodo počele, saj morajo biti varne pred oglaševalci in gledalci.«

V zvezi z dilemami, ki se pogosto pojavljajo na slovenski radioteleviziji, ali naj javna RTV hiša bolj sledi načelu gledanosti ali zahtevam po kakovosti njenih programov, Boris Bergant opozarja: »Glavno merilo javnega servisa bi morali biti kakovost in vsestranskost, hkrati z nepristranskostjo in verodostojnostjo. Je pa res, da mora biti vsak, tudi manjšinskim interesom namenjen program tako kakovostno pripravljen, da bo zanimiv tudi za splošno občinstvo. Javni servis, katerega kumulativna gledanost je zanemarljiva, v resnici ni več javni servis, kvečjemu je le še servis majhnih elit ali obrobnih skupin, kar pa ne more biti njegov namen.«

Marko Milosavljević je prepričan, da bi morala Televizija Slovenija kriterij gledanosti upoštevati predvsem pri zabavnih vsebinah in vsebinah, ki niso ključnega pomena za javni servis. A kot kažejo različne analize, vodilni na Televiziji Slovenija tega v preteklih letih očitno niso počeli. Tako razvedrilne oddaje, ki so v zadnjem obdobju iz osrednjega termina izrinile zahtevnejše vsebine, kot tudi športni program, ki zaradi hude konkurence na trgu ponuja vse manj prenosov ekskluzivnih športnih dogodkov, so namreč po letu 2005 izgubili za okoli deset odstotnih točk televizijskega občinstva. Potem ko je leta 2005 in 2006 viktorja za zabavno oddajo dobila oddaja Tistega lepega popoldneva z Ladom Bizovičarjem na čelu, je priljubljeni voditelj ta sloves v naslednjih letih odnesel s seboj na Pop TV, saj je v družbi Jureta Zrneca za oddajo As ti tud not padu?! prejel naslednje tri kipce.

Kam se je izgubil razum

Po mnenju poznavalcev televizijskega trga sta za takšne rezultate krivi predvsem programska shema in produkcija oddaj, ki se je snovalci programa kljub prostorskemu in kadrovskemu potencialu lotevajo na zelo konservativen način. Od večjih pridobitev informativnega programa zadnjih pet let lahko omenimo le pred kratkim zasnovano oddajo Pogledi Slovenije, pri čemer pa gre za kopijo oddaje, ki jo je voditelj Uroš Slak že pripravljal na komercialni televiziji. K temu lahko dodamo še nekatere dokumentarne filme domačih novinarjev, ki pa so na koncu doživeli manj predvajanj kot izdelki zdaj že bivšega direktorja Televizije Slovenija ali pa so bili na sporedu v manj gledanih terminih. »Na Televiziji Slovenija najbolj pogrešam razum. Zlasti odločitve o razmeščanju vsebin po shemi, kar bo pomembno, vsaj dokler se ne bodo ljudje navadili, da si lahko iz obilice programov, tudi novih digitalnih, program sestavljajo kar sami in da v resnici že zdavnaj niso več odvisni od diktiranih časov. Toda osrednji termin bo vselej ostal pomemben in s tem tudi odločitev, kaj sodi vanj. Tukaj se morajo pokazati razlike med različnimi ponudniki, zlasti v kakovosti. Ob pretirani politizaciji me pogosto boli srce, da v ta prostor ne prinašajo več vrhunske kulture, vključno z dokumentarci, in da smo pozabili, da je televizija še vedno najučinkovitejša, če je neposredno vključena v dogajanja. Razen športnih premalo negujemo prenose vseh možnih dogodkov iz tujine, kar je v obratnem sorazmerju s ponudbo in dodatno vrednostjo javnega servisa. Menim, da smo zaradi cenenih zabavnih učinkov zanemarili možnosti izobraževalne funkcije televizije,« je prepričan Bergant.

Kljub obljubam izpred petih let, da bo pod zdajšnjim zakonom program Televizije Slovenija pridobil predvsem pri kulturnih in izobraževalnih vsebinah, se po mnenju naših sogovornikov to ni zgodilo. Med drugim je urbana glasba dobesedno izginila s programa javne televizije. »Intelektualci in kulturniki, ki so podpirali zdajšnji zakon, so pričakovali, da se bo javna televizija bolj posvetila kulturi in drugim zahtevnejšim vsebinam. Sledilo pa je presenečenje, saj so osrednji televizijski čas zasedle zabavne vsebine. Večina zahtevnejših vsebin je trenutno v popolnoma marginaliziranih terminih. Jasno je, da s tem primerne gledanosti ne morejo doseči,« meni Milosavljević, ki na javni televiziji pogreša tudi kinotečne filme. »V zadnjem obdobju te bolj pogosto presenetijo komercialne televizije, ko predvajajo na primer film Most na reki Kwai,« še dodaja.

Usoda javnega servisa odvisna od mladih

Da prihodnost Televizije Slovenija ni ravno rožnata, dokazuje tudi starostna skupina, ki nadpovprečno spremlja prvi in drugi spored javne televizije, saj gre za gledalce nad 50 let, medtem ko pri spremljanju televizijskih programov Pro plusa prevladujejo gledalci, stari od 35 do 44 let, ki jih je okoli 39 odstotkov. Ker so gledalci med 18. in 49. letom starosti najbolj zanimivi za oglaševalce, starejša gledalska publika za vsako televizijsko postajo pomeni tudi omejitev pri možnostih za oglasno trženje programov.

»Stik in pritegnitev mladih generacij je usodnega pomena za usodo javnega servisa. Tu obstaja možnost boljše in bolj inovativne izrabe in povezave novih tehnologij, kjer smo šele na začetku. Usode ne morejo rešiti samo dobri otroški in mladinski programi, s katerimi se lahko Televizija Slovenija nedvomno pohvali, marveč prilagajanje celovite programske ponudbe in zasnove. Starejše generacije pa bodo že po naravi čedalje obširnejši del občinstva,« meni Bergant.

Večina evropskih javnih servisov je našla odgovor na tovrstne trende v tematskih programih, medtem ko je Radiotelevizija Slovenija bližajoči se digitalni preklop, ki bo omogočil ravno razvoj televizijskega programa, dobesedno prespala, saj je v zadnjih letih državljanom ponudila le parlamentarni program, o novih pridobitvah pa za zdaj ni slišati. Kako je bivše vodstvo javnega servisa razumelo ta zgodovinski trenutek, je razvidno tudi iz izjave nekdanjega generalnega direktorja Antona Guzeja, ki je za publikacijo o digitalizaciji sarajevskega Mediacentra izjavil, da bodo lahko gledalci na tretjem programu poleg političnih tem našli tudi dokumentarce, glasbo in filme.

»Javni servis lahko na trgu preživi samo z maksimalnim izkoristkom nove tehnologije. Ta ponuja možnost drugačne ponudbe in še boljšo zadovoljitev specializiranih potreb. Za to pa se bo moral temeljito reorganizirati. Prej ko bo to sposoben, bolj dolgoročna je njegova perspektiva. Javni servis ima na razpolago vsekakor več kot tekmeci,« se televizijskega razvoja zaveda Bergant.

Čeprav se zdi, da je Televizija Slovenija v primerjavi s komercialnimi televizijskimi programi v tem trenutku v brezizhodnem položaju, podoben trend zaznavajo tudi v drugih evropskih državah. Kljub vsemu pa so drugod vsaj informativne oddaje javnih servisov v boljšem položaju. »Situacija je različna. Vendar pa drži, da so informativni programi drugod po večini domena javnih servisov, še posebej v času kriz ali posebnih dogodkov, ko so praviloma nepremagljivi. To je razvidno tudi iz podatkov o gledanosti,« razlaga Boris Bergant in dodaja, da trendi po Evropi glede »sožitja« javnih servisov ter komercialnih ponudnikov radijskih in televizijskih vsebin niso zaskrbljujoči. Javni servisi naj bi bili ponekod kljub ostri konkurenci še uspešnejši, med njimi pa najbolj izstopata bolgarski in češki. Po Bergantovem mnenju so tudi programske zvrsti, ki jih ponujajo slovenski in evropski javni servisi, povsem primerljive. »Žal pa odstopamo po živih prenosih in deloma po izobraževalnih vsebinah, saj imajo mnogi na tem področju že vzpostavljene posebne programe,« dodaja svetovalec evropske radiotelevizijske unije.

Čeprav so mnogi prepričani, da bi se morala Radiotelevizija Slovenija zgledovati predvsem po hrvaški kolegici, pa podatki, ki jih je pred dnevi v svoji prilogi objavil hrvaški časnik Večernji list, kažejo, da tudi hrvaška radiotelevizija izgublja boj s svojimi konkurenti na trgu. V septembru in oktobru je namreč hrvaški Dnevnik dosegal 12,5- oziroma 13,2-odstotno gledanost, medtem ko je bila gledanost dnevnika Nove TV (gre za istega lastnika, korporacijo CME, ki izdajateljsko podpira slovenski program Pop TV) 14,6 oziroma 18,1 odstotka. Zanimivo, da se podobnim rezultatom približuje tudi osrednja informativna oddaja televizijske hiše RTL, pri čemer pa je treba vedeti, da se omenjene oddaje začnejo ob različnih terminih (18.30 RTL, 19.15 Nova TV in 19.30 Dnevnik).

Poslušanost radia brez sprememb

Po dostopnih podatkih poslušanost vseh programov javnega radia v zadnjih petih letih ostaja bolj ali manj na enaki ravni. Nekajodstotni skok je naredil le prvi program, ki z Valom 202, s katerim dosegata v primerjavi s komercialnimi radijskimi postajami tudi največjo ozemeljsko pokritost, velja za tradicionalno najbolj poslušan radijski program v Sloveniji. Tovrstni trendi v evropskem prostoru so sicer prej izjema kot pravilo. Medtem ko je starostna skupina, ki nadpovprečno spremlja prvi program, podobna televizijski, pa se lahko Val 202 pohvali z nekaj mlajšimi poslušalci.

Čeprav je Radio Slovenija v zadnjih letih opozoril nase z nekaterimi inovativnimi pristopi, pa mnogi opozarjajo, da bo moral tudi javni radio izkoristiti sodobno tehnologijo, ki jo prinaša digitalizacija. »Radio Slovenija je starejši brat Televizije Slovenija. Gre za medij z daljšim stažem, ki je manj na udaru in ki ima tradicionalno občinstvo. Javni servis ima na tem področju velikansko prednost pred komercialnimi tekmeci: boljšo in profesionalno človeško ter tehnično infrastrukturo, ki je komercialnim postajam nedosegljiva in je niti ne potrebujejo. Ponudi lahko raznovrstnost zanimivih vsebin, informativnost pa nadgrajuje z velikim številom dopisnikov doma in na tujem, kar mu povečuje kredibilnost. Radio je bil in bo ostal paradni konj javnega servisa, čeprav tudi javni radio potrebuje nenehna prilagajanja in inovacije,« meni Boris Bergant.