Dvig konkurenčnosti je po pojasnilih dr. Mraka resna tema tudi na ravni EU. Nedavna sprememba Pakta stabilnosti in rasti omogoča namreč uvedbo določenih postopkov proti posameznim državam, če bo država izgubljala konkurenčnost, medtem ko bo z javnimi financami vse ok.

Gospod Mrak, so kakšne podobnosti med zgodbama Grčije in Irske? Obe sta relativno mladi članici EU, ki sta dobili veliko evropskega denarja, v obeh že več let vladajo iste politične elite. Je Irska vendarle bolj podobna Islandiji, ki jo je uničilo prilivanje in odlivanje špekulativnega kapitala v bankah?

Težko bi se strinjal, da gre za mladi članici EU, saj je Irska vstopila že leta 1973, Grčija pa leta 1981, torej obe pred več kot dvajsetimi leti. Med obema državama, ki sta zašli v krizo, seveda obstajajo določene podobnosti pa tudi razlike. Za obe je značilno, da sta periferni državi evropske monetarne unije, za kateri monetarna politika Evropske centralne banke (ECB) v obdobju visoke gospodarske rasti v letih pred krizo ni bila najbolj primerna. Se pa državi med seboj tudi močno razlikujeta. Problem Grčije je predvsem v izgubi njene mednarodne konkurenčnosti v zadnjem desetletju in torej v vodenju neustreznih makroekonomskih politik. Kriza na Irskem pa je predvsem posledica problemov bančnega sektorja, njegove predimenzioniranosti in velike izpostavljenosti nepremičninskemu trgu, ki se je zrušil. Irska kriza je tako bolj podobna krizi v Islandiji, njen ogromen primanjkljaj v javnih financah pa je zlasti posledica reševanja bank.

Govorimo torej o verižni reakciji. Sesutje trga nepremičnin, ki se je pregreval zaradi velikega dotoka kapitala, je najprej spravilo v težave banke, te pa gospodarstvo in javne finance države.

Pri vsaki krizi lahko govorimo o nekakšni verižni reakciji. Na Irskem javnofinančni problem tako izvira iz bančnega sektorja in njegovega zelo agresivnega poslovanja v »dobrih« letih, pri Grčiji pa je kolaps javnih financ posledica specifičnega razvoja, v katerem je gospodarska rast temeljila predvsem na domačem povpraševanju in velikih prilivih kapitala, ki so državi omogočali financiranje naraščajočih plačilnobilančnih deficitov.

Koliko denarja bo potrebovala Irska in kako naj bi jo druge države financirale?

To se bo natančno vedelo, ko bodo zaključena pogajanja med Irsko in tako imenovanim triom, ki ga sestavljajo Ekonomska komisija, ECB in Mednarodni denarni sklad (MDS). Ocenjuje pa se, da naj bi ta znesek znašal od 80 do 90 milijard evrov. Približno polovico od tega naj bi zagotovile države območja evra v obliki garancij za obveznice, ki naj bi jih izdala novoustanovljena institucija držav območja evra, približno eno tretjino pa MDS.

Predvideni so tudi bilateralni krediti nekaterih držav EU, ki niso v območju evra, zlasti Velike Britanije (okoli 8 milijard evrov) ter Švedske in morda tudi Danske. Za razliko od grškega primera maja letos, ko območje evra ni imelo vzpostavljenega mehanizma za reševanje kriznih situacij, je ta mehanizem danes popolnoma operativen. Je pa ta celoten mehanizem začasen in se izteče poleti leta 2013. To seveda pomeni, da ga bo treba nadomestiti z nečim trajnim, morda z nekakšnim evropskim monetarnim skladom.

Grčija ne izpolnjuje zavez, ki jih je pred meseci dala upnikom pri brzdanju javnih financ. Tudi Irska ne želi pristati na zvišanje podjetniških davkov, ki so najnižji v EU. Lahko res karkoli zamerimo članicam EMU in EU, ki jima ne želijo pomagati?

Način reševanja Grčije in Irske je v osnovi enak. Finančna pomoč je vezana na izvajanje izrazito restriktivnega programa javnofinančne konsolidacije. V primeru Grčije je bil program dogovorjen maja in od tedaj poteka njegova realizacija. Čeprav v njegovem izvajanju prihaja do določenih zamikov, kreditorji za zdaj ocenjujejo, da država v osnovi spoštuje to, k čemur se je obvezala. V kolikor temu ne bi bilo tako, potem Grčiji pred dnevi ne bi bil sproščen nov obrok finančnih sredstev. Je pa res, da do določenih korekcij v dogovoru z upniki prihaja tudi v samem programu. To je mogoče pripisati dejstvu, da je bil program zastavljen nerealno ambiciozno, ali pa tudi temu, da v času oblikovanja programa preprosto niso bile poznane vse razsežnosti krize.

V primeru Irske se program konsolidacije šele začenja oblikovati in njegova končna oblika bo stvar pogajanj. Je pa pri tem treba jasno povedati, da država, ki prosi za finančno pomoč, nima zelo močne pogajalske pozicije. V tem kontekstu ocenjujem, da je tudi vprašanje višine davka na poslovanje podjetij na pogajalski mizi. V kolikor bo Irska pripravljena sprejeti bistveno trše pogoje na drugih področjih v zameno za to, da ta davek ostane nespremenjen, je to seveda mogoče. Paket je vedno treba gledati kot celoto.

Kaj razmere v Grčiji in na Irskem pomenijo za EU kot celoto in kaj za Slovenijo?

Kriza v Grčiji v maju in sedanja kriza na Irskem kažeta na nujnost bistvene spremembe v upravljanju območja evra. Jasno je namreč postalo, da monetarna unija ne more uspešno delovati brez vsaj določene stopnje fiskalne integracije držav članic. Stand-by aranžmaji teh dveh držav na eni strani ter finančni paketi za reševanje držav v težavah na drugi strani tako nedvoumno kažejo, da je konec popolnoma neodvisnih fiskalnih in razvojnih politik držav članic območja evra. Na to jasno kažejo že sprejete spremembe Pakta stabilnosti in rasti. Ta v vsebinskem smislu širi področje nadzora. Medtem ko je bil nadzor doslej omejen na fiskalno področje, še zlasti na javnofinančni primanjkljaj, se zdaj širi tudi na elemente, ki opredeljujejo konkurenčnost držav, ter na plačilnobilančna neravnotežja.

Bistveno se spreminja tudi način sprejemanja odločitev o uvajanju postopkov proti posameznim državam v Svetu ministrov. Proces odločanja bo zdaj bolj avtomatičen in torej pod manjšim političnim vplivom. Seveda bodo te spremembe pomembno vplivale tudi na Slovenijo. V kolikor sami ne bomo oblikovali in izvajali politik, ki bi zagotavljale dolgoročno stabilne javne finance države in primeren nivo mednarodne konkurenčnosti države, bomo pač to morali početi pod nekakšnim zunanjim nadzorom.

Je zaradi težav več članic območja evra možen nastanek novega evra?

Ta alternativa lahko postane bolj realna v situaciji, ko bi najmočnejša država območja evra sama ali v sodelovanju še z nekaterimi ocenila, da vzpostavitev kvalitetne in dolgoročno stabilne institucionalne strukture za upravljanje območja evra ni mogoča. Za zdaj nismo v položaju, da bi bilo tako drastično opcijo mogoče oceniti kot realno, lahko pa nepripravljenost držav članic območja evra za celovito reformo upravljanja območja evra pripelje tudi do tega.

Imajo zgodbe Grčije, Irske, Portugalske in Španije kakšen skupni imenovalec? Gre za države, ki so v zadnjih letih pred krizo doživele velik gospodarski »boom« po zaslugi ene ali dveh dejavnosti. Je to dokaz, da se pri lovljenju najrazvitejših držav EU ne da prehitevati po desni?

Vsaka država ima svoje specifičnosti, tako da je stvari zelo težko posploševati. Je pa res, da skupna monetarna politika in torej enotna politika obrestnih mer centralne banke ni vedno enako primerna za države z različnimi gospodarskimi značilnostmi in v različnih fazah gospodarskega cikla. Za Irsko in še vrsto drugih držav območja evra, vključno s Slovenijo, bi bila tako v času visoke gospodarske rasti v letih pred krizo bolj primerna višja obrestna mera od tiste, ki jo je takrat imela ECB.

V pogojih nizkih obrestnih mer je namreč v teh državah običajno prihajalo do večjega ali manjšega pregrevanja njihovih gospodarstev, saj je bila gospodarska rast generirana predvsem z večanjem domače potrošnje in z ne izvozno usmerjenimi investicijami. Pod pritiskom za višanje plač so države z izjemo Irske izgubljale konkurenčnost, to pa je vodilo v njihova vse večja plačilnobilančna neravnotežja in s tem do njihovih vse večjih potreb po financiranju iz tujine.

Toda pred letom 2008 so nam politiki in ekonomisti za zgled pri konkurenčnosti zaradi nizkih davkov in prožnejše delovne zakonodaje postavljali prav Irsko.

Kot rečeno, Irska se razlikuje od Grčije in Portugalske v tem, da njeni problemi ne izvirajo iz problemov konkurenčnosti in slabega vodenja politike na področju javnih financ. Na obeh teh področjih je Irska vodila dokaj previdno ekonomsko politiko, kar potrjuje tudi dejstvo, da proti njej niso bili sproženi postopki za odpravo presežnega primanjkljaja. Je pa Irska stvar zavozila v bančnem sektorju, in prav reševanje bank je razlog za njen velik javnofinančni primanjkljaj v letošnjem letu in enormno narasel javni dolg ter posledično za njeno krizo.

Kaj pomeni nesprejetje proračuna EU za leto 2011?

Na operativni ravni to pomeni, da bo evropska komisija imela težave pri izvajanju svojih rednih dejavnosti. Do sprejetja proračuna bo pač morala živeti na začasnem financiranju, ki deluje po principu dvanajstin. Na strateški ravni pa je nesprejetje proračuna EU mogoče oceniti kot nekakšno merjenje moči med državami članicami EU in evropskim parlamentom v prenovljenih institucionalnih pogojih, v katerih je ta z lizbonsko pogodbo dobil nove pristojnosti.

Po mojem mnenju ključni razlog za nesprejetje proračuna za prihodnje leto ni v tem, da se instituciji ne bi mogli sporazumeti o obsegu njegovega povečanja, temveč gre predvsem za pozicioniranje enih in drugih pred pogajanji o novi finančni perspektivi EU za obdobje od leta 2014 naprej. V teh pogajanjih evropski parlament želi bistveno večjo vlogo, kot jo je imel doslej. V zameno za sprejetje proračuna za leto 2011 želi zavezo držav članic, da bodo podprle uvedbo novega evropskega davka kot enega od virov za financiranje proračuna EU od leta 2014 naprej.

Verjetno Evropejci še vedno mislimo, da bo Unija denar le dajala, ne pa ga tudi jemala. Seveda, če ga države znajo črpati. Smo na sredini finančne perspektive za obdobje 2007–2013, v kateri ima Slovenija pravico do črpanja več kot štirih milijard evrov kohezijskega denarja, ki pa smo jih v zadnjih treh letih zelo slabo črpali. Smo zamudili zgodovinsko priložnost, da država z evropskim denarjem zgradi ceste in železnice, prestrukturira gospodarstvo, razvije turizem…?

Slovenija si je v pogajanjih za sedanjo finančno perspektivo izborila zelo dober finančni paket. Žal razpoložljivih sredstev, zlasti tistih za kohezijske namene, še vedno ne črpa po dinamiki, ki bi zagotavljala, da bodo vsa razpoložljiva sredstva tudi dejansko izkoriščena. V letih 2007–2009 smo iz bruseljske blagajne črpali po približno 400 milijonov evrov letno, v prvih osmih mesecih letošnjega leta pa se je iz tega naslova v proračun Slovenije nateklo za 326 milijonov evrov sredstev. Čeprav je črpanje vedno največje v zadnjem četrtletju leta, pa na podlagi izkušenj iz prejšnjih let ne verjamem, da bomo do konca leta počrpali za več kot milijardo evrov sredstev, kolikor je načrtovano v državnem proračunu za letos.

Na področju kohezijskih sredstev imamo probleme zlasti s koriščenjem sredstev iz Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada. Slovenija sicer doslej še ni izgubila nobenih sredstev proračuna EU, ki so nam bila odobrena za obdobje 2007–2010, se pa bližamo tudi temu trenutku. Zaradi tako imenovanega pravila n+3 je sredstva, ki so bila odobrena za leto 2007, mogoče koristiti samo še do konca letošnjega leta. V kolikor bomo relativno počasno črpanje kohezijskih sredstev v prvi polovici trajanja sedanje finančne perspektive želeli nadoknaditi v prihodnjem letu, bo zaradi potrebnega nacionalnega sofinanciranja to pomenilo dodaten pritisk na državni proračun.

Proračunski primanjkljaj naj bi prihodnje leto znašal 1,7 milijarde evrov oziroma 4,5 odstotka BDP. To je za 0,4 odstotne točke manj, kot je napovedano v letošnjem letu. Je slovenski proračun dovolj varčevalno naravnan?

Sprejeti proračun za prihodnje leto kaže, da smo leto 2010 v javnofinančnem smislu popolnoma izgubili. Zakaj? Čeprav je bila načrtovana rast BDP za to leto nižja od enega odstotka in je bil posledično znižan tudi načrtovani obseg javnofinančnih prihodkov, je proračun za leto 2010 vztrajal pri razmeroma visokem obsegu financiranja protikriznih ukrepov, sočasno pa so povsem izostali resnejši rezi v nekatere druge velike postavke na odhodkovni strani, vključno s tistimi, ki se nanašajo na plače javnih uslužbencev in z njimi povezanih socialnih transferjev.

Rezultat takšnih odločitev je bilo zadrževanje proračunskega primanjkljaja na ravni okoli petih odstotkov BDP oziroma na približno enaki ravni kot leto poprej. V Programu stabilnosti, ki ga je vlada predložila evropski komisiji in s tem mednarodni finančni javnosti januarja 2010, je vlada takšen koncept argumentirala s tem, da bo to leto izkoristila za pripravo in sprejetje ključnih reform, ki bodo začele polno delovati v prihodnjem letu. V tem kontekstu je vlada za leto 2011 tudi predvidela močno znižanje primanjkljaja, s 5,1 na 3,8 odstotka BDP oziroma za 1,3 odstotne točke.

Dejansko sprejeti proračun za leto 2011 je žal bistveno manj ambiciozen, saj predvideva znižanje primanjkljaja v višini vsega 0,4 odstotne točke, in to kljub približno enakim makroekonomskim projekcijam za leto 2011, kot so veljale za pripravo Programa stabilnosti. To je lahko rezultat bodisi nerealnega planiranja, na osnovi katerega se je pripravljal ta dokument, ali pa dejstva, da vladi preprosto ni uspelo realizirati tistega, kar je v njem zapisala. Oboje pa je žal nekredibilno, še toliko bolj v sedanjih kriznih razmerah. Ima pa proračun tudi nekaj pomembnih pozitivnih elementov, od katerih bi omenil dva: ne predvideva povečanja davkov in temelji na zamrznitvi plač javnih uslužbencev ter z njimi povezanih transferjev.

Vprašanje za deset milijard evrov: kje so rezerve pri odhodkih?

Resni prihranki so možni samo pri velikih izdatkovnih postavkah. Ključna med njimi so seveda plače javnih uslužbencev in transferji. V mnogih državah so letos mase plač ne le zamrznili, temveč znižali. Res je škoda, da ni v Sloveniji do njihove zamrznitve prišlo že lani, saj bi tako danes javnofinančno lažje dihali. Prav financiranje velikega javnofinančnega primanjkljaja v zadnjih dveh letih, ki je bil v pomembnem delu posledica uvedbe in izvajanja plačne reforme, je namreč pomembno prispevalo k povečanju javnega dolga na več kot 40 odstotkov BDP, kar je že na za naše razmere praktično zgornji meji.

Nadalje bi Slovenija morala iskati javnofinančne prihranke tudi na ta način, da bi nekatere dejavnosti, ki jih zdaj opravlja javni sektor, s koncesijami in drugimi instrumenti prenesla na zasebni sektor. Imamo tudi izrazito neracionalno organiziranost na ravni lokalnih skupnosti. V preteklih dveh desetletjih smo naredili veliko neumnost, ker smo dovolili ustanovitev tolikšnega števila občin. Ko je Slovenija postala neodvisna država, smo imeli okoli 60 občin, danes jih imamo več kot dvesto. Eden ključnih razlogov za takšno drobljenje je javnofinančni. Občine imajo namreč zagotovljeno neko normirano potrošnjo, in v kolikor sredstev zanjo ne morejo zagotoviti iz lastnih virov, dobijo razliko iz proračuna.

Če bi javni dolg Slovenije še nekaj let naraščal po podobni dinamiki kot zadnji dve leti, bi nas mednarodni finančni trgi zelo hitro prestavili v skupino problematičnih držav, od tam pa je vrnitev med normalne države zelo naporna in dolgotrajna.

Slovenija je zadržala solidno bonitetno oceno, ki pomeni dostop do mednarodnega finančnega trga po relativno ugodnih pogojih. Bi se lahko ta znižala, ker nismo izpolnili zavez iz Programa stabilnosti?

Pri izdelavi svojih ocen bonitetne agencije ocenjujejo različne ekonomske indikatorje, konsistentnost ekonomskih politik in zunanje okolje države. Javne finance so v tem kontekstu seveda zelo pomembne, vendar so pomembni tudi indikatorji o vitalnosti zasebnega sektorja oziroma o njegovem prispevku h gospodarski rasti ter trendi na področju konkurenčnosti in plačilne bilance. Sloveniji je za zdaj uspelo zadržati visoko boniteto, čeprav je ena od teh agencij v letošnjem letu svojo napoved za našo državo spremenila iz stabilne v negativno.

Gledano v primerjavi z drugimi državami so statični podatki o ekonomskem in javnofinančnem položaju Slovenije še vedno relativno dobri, imamo pa problem v tem, da je dinamika naših javnofinančnih podatkov slaba. Med državami območja evra smo relativno najbolj povečali svoj javni dolg, čeprav resda z zelo nizke izhodiščne ravni. Tudi podatki o gibanjih na področju konkurenčnosti niso najbolj vzpodbudni. In nenazadnje, pomembni deli zasebnega sektorja, na primer gradbeništvo, so še vedno globoko v krizi.

Vse to so elementi, ki bi lahko vodili do določenih korekcij v bonitetni oceni Slovenije. Nedvomno bi k zadržanju dobre bonitetne ocene prispevalo sprejetje takšne pokojninske reforme, ki bo resnično okrepila javnofinančno vzdržnost pokojninskega sistema. Bilo bi zelo slabo, če bi na semaforju predsednika vlade pri alineji o pokojninski reformi sicer zagorela zelena luč, bi pa ta luč označevala bolj ali manj razvodenelo različico sicer solidnega predloga, ki ga je v parlamentarno proceduro poslala vlada.  

Ali vlada Boruta Pahorja sprejema smiselne ukrepe za izhod iz krize? Se strinjate, da je vlada močno povečala javni dolg, a da je država kljub temu obstala na mestu, v popolnem krču?

Medtem ko so bile javne finance v letu 2008 praktično uravnotežene, je bil v zadnjih dveh letih zabeležen primanjkljaj v letni višini med petimi in šestimi odstotki BDP. Od tega sta približno dve tretjini posledica delovanja avtomatičnih stabilizatorjev, to je zmanjšanja prihodkov in povečanja odhodkov, preostalo tretjino pa so prispevali protikrizni ukrepi vlade. V osnovi te ukrepe ocenjujem kot primerne, čeprav bi si v njihovi strukturi želel večji delež ukrepov, ki bi bili usmerjeni v povečevanje produktivnosti.

Drug problem, ki je bil močno opazen v letu 2009, pa je bila počasnost pri operacionalizaciji sprejetih ukrepov. Tako je bilo na primer potrebno več kot pol leta, da so zaživele nekatere od prepotrebnih garancijskih shem. Resnično je škoda, da ta vlada, v kateri je sicer kar nekaj posameznikov s solidnim znanjem ekonomije, ni zmogla moči, da bi najprej oblikovala in nato izvajala konsistentno ekonomsko politiko. Bilo je žal preveč nekoordiniranosti in improvizacije, včasih pa tudi konceptualnih razlik med posameznimi gospodarskimi ministri pri obravnavi nekaterih ključnih vprašanj in problemov. Vlada preprosto nima ene gospodarske linije in to je v sedanjih kriznih razmerah še večji problem, kot bi bil v bolj normalnih pogojih gospodarjenja.

Obstaja kar nekaj linij.

Premier Borut Pahor je sam večkrat izjavil, da sam nima poglobljenega ekonomskega znanja. To samo po sebi ni problem, v kolikor bi ob sebi imel nekoga, ki bi opravljal funkcijo nekakšnega glavnega ekonomista vlade. V času njenega formiranja je bilo razumeti, da bo to vlogo zaupal Mitji Gaspariju, saj je bil celo imenovan za podpredsednika vlade. Žal se je že hitro izkazalo, da mu premier te vloge ni bil pripravljen prepustiti. To so takoj začutili drugi gospodarski ministri in odprta je bila pot za vzpostavljanje več in pogosto slabo koordiniranih linij odločanja.

So glavna težava te vlade nazorske razlike med ključnimi ministri? Finančni minister Franc Križanič je bolj ali manj socialist, nekdanjemu gospodarskemu ministru Mateju Lahovniku so bili bližji liberalnejši pogledi, Mitja Gaspari pa je nekje med njima.
 
Težko bi ocenjeval, ali je to glavna težava, je pa nedvomno ena od pomembnejših. Saga o NLB, ki se vleče že več kot dve leti, je tipičen primer tega, kaj se ne bi smelo dogajati s sistemsko tako pomembno inštitucijo v državni lasti. Spomnimo se najprej zapletov z imenovanjem prve in nato druge uprave ter zvijanja rok ob imenovanju nadzornega sveta in odstopanju njene predsednice. Še bolj so zaskrbljujoče stvari, ki se dogajajo zadnjega pol leta. Že kar nekaj časa je jasno, da ima banka resne probleme s kapitalsko ustreznostjo, javno in povsem nedvoumno pa je na ta problem opozorila mednarodna primerjava, objavljena pred letošnjim poletjem.

Iz takrat objavljenih podatkov je bilo jasno, da je NLB na meji kapitalske ustreznosti, računane po novih pravilih, ter da morajo lastniki reagirati hitro, odločno in usklajeno. Vsega tega žal ni bilo. Nesprejemljivo je, da lastnik toliko časa mečka z odločitvijo o tem, kakšna bo strategija banke. Nadalje je nesprejemljivo, da se lastnik s svojim nadzornim odborom o teh stvareh pogovarja preko medijev. In nesprejemljivo je tudi to, da guverner centralne banke kot nadzornik bančnega sektorja javno opozarja lastnika na čudaštvo pri upravljanju s svojo lastnino.

Bi morala NLB ostati v državnih rokah?

Izkušnje v Sloveniji kažejo, da smo bili pri upravljanju državne lastnine dokaj neuspešni oziroma da je bilo upravljanje te lastnine pogosto povezano s kasnejšimi reševanji, za katera je bilo treba angažirati denar davkoplačevalcev. V tem kontekstu in v kontekstu zaostrenega javnofinančnega položaja Slovenije, ki bo izrazito omejeval njeno finančno sposobnost za sledenje kapitalskim zahtevam banke, ne vidim prepričljivih argumentov za to, da bi NLB ostala v večinski državni lasti.

Mora pa si seveda država s primernim delničarskim sporazumom zagotoviti pomembno vlogo pri odločanju. Država mora vzpostaviti pogoje, v katerih bodo lastniki lahko zagotavljali sveži kapital, ki je nujno potreben za kvalitetno delovanje in razvoj banke. V kolikor je za zagotovitev takšnih pogojev potrebno pridobiti novega solastnika, je to pač treba storiti. Če bo banka v prihodnje odvisna samo ali vsaj pretežno od dokapitalizacij države, ki ima vse bolj omejena sredstva, potem je zelo realno pričakovati, da se bo njena dejavnost vse bolj krčila in banka bo vse bolj postajala nekaj, kar ne bo bistveno drugače od regionalne hranilnice. To pa bi bilo izrazito slabo za slovensko državo.

Vsake toliko časa se omenja možnost, da bi lahko vodenje države prevzela tehnična vlada. Bi bili pripravljeni prevzeti pomembno funkcijo v takšni vladi?

Na hipotetična vprašanja nikoli nisem in tudi zdaj ne bom odgovarjal. Sam sem do koncepta tehnične vlade v Sloveniji dokaj skeptičen, saj bi bilo v kontekstu odločanja o njenem formiranju nujno odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi takšna vlada pomenila oziroma kakšne naj bi bile njene naloge. V nekaterih drugih državah, v Italiji na primer, je do formiranja tehničnih vlad prihajalo v bolj ali manj izrednih razmerah. Naloga tehnične vlade je bila, da izpelje tiste reforme in druge spremembe v državi, za katere politične stranke vedo, da jih je sicer treba izvesti, so pa politično nepopularne in si stranke z njimi ne želijo mazati rok.

Kakšne so gospodarsko-finančne perspektive Slovenije v prihodnjih letih ob visoki brezposelnosti, neustvarjanju delovnih mest, nizki povprečni dodani vrednosti gospodarstva in primanjkljaju tujih investicij? Nas čaka izgubljeno desetletje?
 
Res je, da je v Sloveniji veliko nezaposlenih, vendar pa je naša brezposelnost v primerjavi z državami EU še vedno relativna nizka. Uvrščamo se v tisto tretjino držav EU z najnižjo stopnjo nezaposlenosti. Vsaj tako pomemben kot problem brezposelnosti je problem relativno nizke dodane vrednosti, ki jo v povprečju ustvarja naše gospodarstvo. Gledano statično je Slovenija v primerjavi z višegrajskimi državami še vedno ocenjevana kot najbolj konkurenčna, vendar pa nas po dinamiki nekatere od teh držav, zlasti Češka, Slovaška in tudi Poljska, hitro dohitevajo. Nekoč absolutni primat Slovenije se zmanjšuje, v nekaterih segmentih konkurenčnosti pa so nas posamezne države že prehitele.

Medtem ko nekateri segmenti slovenskega gospodarstva, predvsem tisti izvozno usmerjeni, letos ponovno dosegajo solidne stopnje rasti, pa imamo nekaj drugih segmentov, na primer gradbeništvo, kjer krizi še ni videti konca. Sektor je preprosto predimenzioniran za slovenske potrebe. Gradbeništvo se bo moralo vrniti na raven, ki ga Slovenija lahko prenese, ali pa se bo moralo v bistveno večji meri kot doslej usmeriti na druge trge. Tudi ko bo prišlo do novega vala infrastrukturnih investicij, verjetno z gradnjo železniške infrastrukture, ta po svojem obsegu ne bo tako velik, kot je bil avtocestni program.

Zakaj minister za finance Franc Križanič meni, da se konkurenčnost lahko poveča z uvajanjem dodatnih dveh dohodninskih razredov?

To je vprašanje, na katero mora on odgovoriti. Po mojem mnenju je bil predlog uvajanja dodatnih dohodninskih razredov predvsem fiskalno motiviran, njegova kvaliteta s stališča ministra za finance pa je tudi to, da ga je relativno enostavno uvesti. Je pa bila ministrova argumentacija, da se s tem ukrepom obdavčuje bogate, izrazito demagoška. Dohodninska lestvica, ki jo imamo v Sloveniji, namreč uvršča v najvišji in torej po njegovem mnenju v najbogatejši razred ljudi, ki s svojimi dohodki v drugih državah ne bi segli niti v sredino primerljivih lestvic. K sreči je bil predlog relativno hitro umaknjen, verjetno tudi zato, ker so ugotovili, da bi bil fiskalni učinek takšnega ukrepa zelo majhen. Če bi v Sloveniji dejansko želeli bolj obdavčiti najbogatejši sloj prebivalstva, potem teh ni smiselno iskati v dohodninskih napovedih.

Bo davek na nepremičnine uveden v volilnem letu?

Uvedbo tega davka zelo podpiram in žal mi je, da do njegove uvedbe ne bo prišlo že prihodnje leto, kot je bilo predvideno. To bi bilo dobro ne le z ozko fiskalnega stališča, saj se prihodki od njega ocenjujejo na približno en odstotek BDP, temveč tudi zaradi tega, ker obstaja realna bojazen, da bo zaradi bližajočih se volitev njegova uvedba ponovno odložena.

Si svetovno gospodarstvo v sedanjih razmerah lahko privošči trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko, do katere bi lahko prišlo v primeru potrjenih sumov valutnih manipulacij, ki jih preiskujejo v ZDA?

Po oceni ekonomista Richarda Baldwina, izrečeni na nedavni konferenci v Portorožu, je svet postal tako medsebojno prepleten, da je grožnja s protekcionističnimi ukrepi danes manj realna, kot je bila pred desetletjem ali dvema. Ameriška podjetja so danes tako močno prisotna na Kitajskem in obratno, da bi eventualni protekcionistični ukrepi ene ali druge države močno prizadeli interese njunih lastnih gospodarskih subjektov. Bolj realen je problem tako imenovanih kompetitivnih devalvacij oziroma depreciacij.

Zanimivo je, da je v kontekstu sedanje finančne krize do tega fenomena prišlo šele letos, ko se prvič po daljšem času ponovno govori o valutnih vojnah, in ne lani, ko je bil položaj globalne ekonomije še slabši. Razlog je v tem, da so lani države množično uporabljale javnofinančne vzpodbude kot instrument za omejevanje negativnih učinkov krize. Ker nadaljnja uporaba teh ukrepov zaradi povečevanja javnega dolga ni bila vzdržna, in ker gospodarska rast, generirana v privatnem sektorju, napreduje počasneje, kot je bilo pričakovano, poskušajo države generirati dodatno povpraševanje s povečevanjem izvoza. Ključni instrument ekonomske politike za doseganje tega cilja pa je zmanjševanje vrednosti domače valute. Do globalnega problema seveda pride, če želi večje število držav sočasno s tem instrumentom reševati svoje probleme gospodarske rasti.

Je grožnja valutne vojne le nadaljevanje spora med ZDA in Kitajsko glede nesorazmerij v plačilni bilanci?

V zadnjem desetletju pred izbruhom krize je prišlo do izrazito povečanih plačilnobilančnih neravnotežij v svetu. Tako primanjkljaj ZDA kot presežek Kitajske sta močno narasla. To se je pri slednji odrazilo v enormnem povečanju deviznih rezerv, ki danes znašajo preko 2500 milijard dolarjev in še vedno naraščajo. Glede na to, da imata državi neravnotežje predvsem iz naslova medsebojnih trgovinskih odnosov, je razumljivo, da ZDA od Kitajske zahtevajo, da pusti juan bolj prosto drseti.

V zadnjih letih je Kitajska dejansko vodila politiko uravnavanega drsečega deviznega tečaja svoje valute, pri čemer je bil juan de facto vezan na vrednost dolarja. Eventualna apreciacija juana bi bila s stališča mednarodnih finančnih odnosov nedvomno koristna, saj bi prispevala k zmanjševanju plačilnobilančnih neravnotežij v svetu, vendar pa se ji Kitajci upirajo, saj bi zelo verjetno otežila ali celo onemogočila doseganje njenega ključnega gospodarskega cilja, to pa je visoka gospodarska rast.

Ker Kitajska ni pripravljena apreciirati svoje valute in s tem omogočiti večjega izvoza ZDA in ker okrevanje ameriškega gospodarstva napreduje počasneje, kot je bilo predvideno, je ameriška monetarna oblast sprejela nenavadno odločitev, na osnovi katere je plasirala v obtok ogromne količine dolarjev, s katerimi kupuje državne vrednostne papirje. To naj bi dalo dodaten pospešek gospodarskemu okrevanju, na področju deviznih tečajev pa ta odločitev pomeni zmanjševanje vrednosti dolarja.
 
V MDS so države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) na račun razvitih držav prejele približno pet odstotkov več glasovalnih pravic. Je takšna pridobitev zgolj simbolna?

Ob vstopu v MDS se državi članici izračuna njena kvota, ki je med drugim ključnega pomena za njeno glasovalno pravico. Višina kvote je v osnovi opredeljena z gospodarsko močjo države. Načeloma se relativni odnosi med kvotami in torej tudi med glasovalnimi pravicami držav članic ne spreminjajo. To seveda pomeni, da država, ki je vstopila v MDS z majhno kvoto in torej tudi z majhno glasovalno pravico, ostane v takšnem položaju tudi v primeru, da se je njena teža v svetovnem gospodarstvu relativno močno povečala. Prav to je razlog, da so bile hitro rastoče države, kot so na primer Kitajska, Indija in še nekatere, vse bolj podcenjene v glasovalnem mehanizmu MDS. Pred reformo je imela tako Kitajska manj glasov kot države Beneluksa. S spremembami, dogovorjenimi v okviru G20 pred dnevi, bo tako prišlo do določene prerazpodelitve glasovalnih pravic v MDS, saj se bo delež evropskih držav nekoliko zmanjšal v korist držav BRIC.

Je možno, da evro namesto dolarja kot valuta v prihodnjih letih prevzame primat v mednarodni trgovini?

Zaradi sedanjih težav, ki jih ima evro, je takšen scenarij v najboljšem primeru potisnjen v daljno prihodnost. Bolj realno je pričakovati, da bo v naslednjem desetletju juan postal mednarodna valuta. Govor je tudi o tem, da bi se v prihodnosti po vzoru evra pojavila še kakšna regionalna valuta, morda v Južni Ameriki in v Aziji. Je pa dejstvo, da bodo vsi, ki se bodo lotili uvajanja nove regionalne valute, zelo natančno preučili evropske izkušnje, vključno s temi, s katerimi se sooča evro danes.