Ob osrednjem mestnem stadionu se promet bliža kolapsu. Natovi tovornjaki, naloženi z najnovejšimi pošastnimi oklepniki, dušijo že tako gost dopoldanski prometni vrvež. Helikopterji v nizkem letu krožijo nad konvojem. Na drugi strani obcestnega kanala, po katerem se je nekoč stekala bistra voda za namakanje polj, zdaj pa se po njem vali smrdeča brozga odplak, je množično zbirališče odvisnikov.

Makadamska ulica, posejana z redkimi drevesi, je zdaj njegov dom. Svoje borno imetje je Bašir Ahmad spravil pod modro plahto, ki mu čez dan nudi zaščito pred sončnimi žarki. V času sovjetske okupacije se je pri štirinajstih letih pridružil mudžahidom. »Prišli so okupirat našo zemljo. Stvar časti je bilo, da si vzel puško v roko,« s steklenimi očmi pripoveduje danes 38-letni Bašir. Prvič, tako zatrjuje, je drogo okusil prav v mudžahidskih vrstah. Sovjetsko okupacijo je preživel brez večjih prask. Tudi skozi poznejša leta državljanske vojne se je v vrstah šaha Ahmeda Masuda prebil nepoškodovan.

Šest evrov na dan

Skupil jo je šele v bojih s talibani leta 2000. Bitka na Džabal Šaradžu je bila silovita, pripoveduje. Proti talibanom je iz svojega strelskega gnezda, skritega v gorski hišici, izstrelil raketo. Očitno je meril dobro. Tank je zaprasketal v plamenih. Le nekaj trenutkov pozneje so mu vrnili s svojim izstrelkom in zadeli njegov položaj. Del stropa mu je padel na hrbet, šrapneli pa so mu razmesarili nogo. To je bil prelomni trenutek, ko se je dokončno predal omami. Čeprav je poročen in ima dva sinova ter hčerko, ni hotel živeti z družino. Ker je priklenjen na voziček, se okoli hiše, ki stoji na kabulskih gričih, ne bi mogel premikati. Družini noče biti v breme, zatrjuje. Njegovo pojasnilo ne zveni prepričljivo. Denar za preživetje in drogo si služi z majhnim plinskim gorilnikom. Za odvisnike v ulici pripravlja preproste jedi, kar mu prinese tristo afganijev (šest evrov) na dan.

Nedaleč od Baširja 42-letni Navab z nami deli drugačno življenjsko izkušnjo. V omamo so ga pahnile stiske begunskih let v Iranu, kamor se je zatekel pred vladavino talibanov. Z družino se je preselil v Esfahan in denar za preživetje služil s priložnostnimi deli. Njegov dnevni zaslužek je znašal 15.000 iranijev. Tretjina je izpuhtela za droge. Družina nikakor ni živela v izobilju. »Počutil sem se zelo osramočenega, ker jim nisem mogel zagotoviti denarja za dostojno življenje. In tako sem pristal tukaj.«

Po vrnitvi iz Irana so se njihove poti razšle. Družini s svojo zasvojenostjo ni hotel biti v breme. Na vprašanje, koliko otrok ima, s sklonjeno glavo in tihim glasom šepne: »Štiri sinove, eno hčerko.« Tako kot drugi odvisniki v ulici ob stadionu si denar za preživetje in diabolični krog zasvojenosti služi s prekrivanjem streh. Sto afganijev za ves dan garanja. »Odločil sem se, da se domov vrnem šele, ko dobim službo,« pravi.

Skrivnostna plesen

Afganistan je največja proizvajalka drog na svetu. Devetdeset odstotkov opija in heroina izvira z makovih polj pod Hindukušem, večina pristane na evropskem in ameriškem tržišču. Najpogostejše tranzitne poti tečejo po treh lokih. Prva vodi čez Tadžikistan, Uzbekistan, Turkmenistan in Rusijo, od koder pošiljke nadaljujejo pot čez vzhodno Evropo in več tisoč kilometrov dolgo pot končajo v osrčju stare celine. Drugi lok vodi čez Iran, Bližnji vzhod, Turčijo in balkanske države. Dobro organizirane kriminalne tolpe obe tranzitni poti združijo v evropskih pristaniščih, od koder tovor pošljejo v Združene države. Oskrba ZDA poteka še preko tretjega tranzitnega loka – pakistanskih in indijskih pristanišč.

Vodilnega mesta Afganistana med proizvajalkami drog ni ogrozila niti letošnja skrivnostna plesen, ki je napadla nasade maka. Čeprav je proizvodnja opija v primerjavi z lansko upadla za 48 odstotkov, površina nasadov ostaja nespremenjena. V preteklosti so v mednarodnih silah že razmišljali, da bi po vzoru boja proti kolumbijskim narkokartelom poskušali polja uničiti s škropljenjem s herbicidi. Afganistanski predsednik Hamid Karzaj in Združeni narodi so se temu ostro uprli. Najprej je treba zagotoviti trajnostni razvoj in kmete prepričati v pridelavo drugih poljščin. Mednarodne organizacije poskušajo zdaj afganistanske kmete prepričati, da bi se preusmerili v pridelavo dobičkonosnega žafrana.

Za nesrečnike ob stadionu že vrsto let skrbi zdravnik Šazaman Šukrila iz nevladne organizacije Nežat. Njegova pisarna je stara ilovnata hiša, v kateri domuje center za nočno oskrbo odvisnikov. Varno zatočišče svoja vrata petintridesetim okoliškim zasvojencem odpre šele ob štirih popoldne. Do takrat opravlja svoje poslanstvo na bližnjih ulicah še z dvema sodelavcema. S kovčkom, do vrha napolnjenim z zavojčki kondomov, čistimi injekcijskimi iglami, protibolečinskimi tabletami, krekerji za potešitev prve hude lakote in priborom za oskrbo ran, jo trojica mahne na dobro znana zbirališča odvisnikov. Čeprav je ulica ob stadionu v opoldanskem času precej prazna, na delo ne čakajo dolgo: zelo hitro se razširi glas, da so zdravniki spet tu.

Večino pacientov dobro poznajo. »Ali si jedel? Kako je s tvojo nogo?« Šazaman povpraša 32-letnega Šukrilo. Glede hrane se mladenič ne pritožuje, le rana na nogi mu dela težave. Od zadnjega previjanja se mu je ponovno vnela. Medtem ko mu zdravnik z jodom čisti nabreklino, Šukrila spregovori o svoji poti v vode odvisnosti. »Odvisnik sem postal, ko je prišel na oblast Karzajev režim. Od prijateljev sem začel dobivati hašiš, nato sem pristal na heroinu.«

Njegova zgodba je zgodba tisočerih Afganistancev. V stik z drogo je prišel po vrnitvi iz iranskega begunstva, kjer sta z bratom za boren zaslužek garala po gradbiščih, da bi družini pomagala shajati. Podrobnosti o svoji družini noče ali pa ne more izdati. Z obraza mu je razbrati, da od zadnjega odmerka droge ni minilo prav dolgo. Govori zmedeno. Rad bi se vrnil k družini v Bagram, a nima denarja za pot. Kljub temu ga vsak dan napraska dovolj za odmerek praška. »Ko ga uporabim, bolečina izgine. Čisto olajšanje!« pove. Iz precej nepovezanih stavkov nam vendarle uspe izluščiti njegovo življenjsko željo. Rad bi postal avtomehanik.

Zdravnik Šazaman med obravnavo svojega prvega pacienta ta dan ne moralizira. Ko mu previje rano, mu njegov sivobradi sodelavec Hajrudin Zadai v roko potisne zgolj še zavojček krekerjev. »Vsak dan jih poskušam prepričati, naj prekinejo s to odvisnostjo. Droge povzročajo same družbene probleme. Zaradi drog razpadajo družine,« pravi zdravnik Šazaman. Od prvega oskrbovanca nas pot vodi mimo trojice mladih fantov. Čepijo pod drevesom, se hihitajo in zvijajo prvo opijsko cigareto. Fotografirati se ne pustijo. Do pogovora jim je še manj.

Gospod Hajrudin Zadai mi postreže s pojasnilom. »Večinoma se mladi družijo v skupinah. Eden dela in priskrbi denar še za druge, kupljeno drogo pa si razdelijo.« Krog se nato obrne. »Osemnajst let se že ukvarjam z oskrbo odvisnikov. Nič se ni spremenilo. Počasi izgubljam upanje. Mi jih že lahko oskrbimo s hrano, jim zagotovimo zdravila in prenočišča, toda sami morajo sprejeti odločitev, da bodo nehali,« pravi Hajrudin.

Vodja oddelka za zmanjševanje odvisnosti pri afganistanskem ministrstvu za zdravje dr. Abdulah Vardak priznava, da se je število odvisnikov v preteklih letih močno povečalo. Razloge pripisuje travmam z bojišč, cenovni dostopnosti drog ter vrnitvi beguncev iz Irana in Pakistana, kjer so mnogi prvič prišli v stik z mamili. Milijon odvisnikov v Afganistanu po previdnih ocenah vlade za mamila na mesec porabi 30 milijonov dolarjev. Dežela pod Hindukušem tako že dolgo ni več zgolj glavna proizvajalka drog, temveč tudi hvaležno tržišče za lastni pridelek. Vlada tega trenda ne opazuje križem rok.

»Po vsej državi smo povečali število centrov za pomoč odvisnikom na petdeset,« pripoveduje. Ključ do uspeha v prizadevanjih za zmanjšanje števila odvisnikov v Afganistanu vidi v zmanjšanju ponudbe drog, preprečevanju njihove prodaje v tujino in pomoči odvisnikom v Afganistanu. Le napredek na vseh treh področjih bo prinesel spremembe.

Pozabljeni

Med oskrbovanjem odvisnikov se po makadamski ulici mimo stadiona pripelje japonski terenec. Zdravniki povedo, da so to glavni prekupčevalci, ki občasno nadzorujejo teren. Prodajo na drobno opravljajo manjše ribe. Trgovina z drogami je tudi v Afganistanu prava industrija. Združeni narodi ugotavljajo, da je z mamilarskimi tolpami povezana tudi policija. Ali je v trgovino vpleten tudi del mednarodnih sil, še vedno ni dokončno pojasnjeno. V preteklih letih so se večkrat pojavile obtožbe, da naj bi med vojaki, ki so domnevno prišli v Afganistan skrbet za mir in varnost, organizirane skupine tihotapile drogo na vojaških letalih v tujino. Kot ciljni državi naj bi bile največkrat omenjene ZDA in Velika Britanija.

Gospod Hajrudin si beli glavo predvsem zaradi sonarodnjakov, ki sami ne zmorejo poti iz labirinta, in države, ki ukrene le malo: »Policija odvisnike pretepa in jim pobere vse, kar imajo. Vlada ima polna usta pomoči odvisnikom, v ukrepih pa pozablja nanje. V osemnajstih letih sem slišal veliko lepih govorov. Moji lasje so medtem osiveli, koža se je zgubala.«

Med pogovorom s sivobradcem smo z ekipo pristali v stranskih ulicah ob stadionu. V napol porušene stavbe, katerih pročelja skupaj drži le še Alahova volja, se radi zatečejo odvisniki. Medtem ko nas v prvi zgradbi trojica mladeničev na hitro odslovi, da pomoči ne potrebujejo, so v drugi hiši nad obiskom več kot zadovoljni. Štiri fante najdemo pri opoldanskem opijskem zvitku. Ne pustijo se motiti. Izmenično se čez napol porušeno steno prebijajo do zdravnika. Zaudarjajo po urinu in fekalijah. Sosednji prostor, ki ga uporabljajo kot stranišče, čeravno ležijo človeški iztrebki povsod po hiši, je eno samo leglo bakterij.

Šazamanov kovček se začenja naglo prazniti. Tablete, krekerji in majhne plastenke vode gredo v promet kot tople žemljice. Ko že mislimo, da je delo opravljeno, pozove k potrpljenju. V hiši ne živi zgolj oskrbljena četverica. Še ni dobro izgovoril stavka, že začnejo drug za drugim kapljati iz zgornjih nadstropij. V dobri uri se jih pri zdravniški ekipi zvrsti okoli dvajset.

Med njimi je tudi 47-letni Haled. V begunskih letih v Iranu je začel s hašišem, po vrnitvi v domovino je prešel na opij, zdaj občasno uživa heroin. Do zdravnikov ni prišel zaradi tablet, oskrbe ran ali piškotkov. Rad bi se znebil okov opoja. Dokopal se je do spoznanja, da si pri sedmih otrocih s skromnim zaslužkom na bazarju res ne more privoščiti niti enega izgubljenega afganija za droge. Ta čas jih dnevno skozi okno vrže sto. »Ugotovil sem, da brez drog bolje funkcioniram. Misel je čistejša, če ne kadim ali si vbrizgavam,« prizna brez zadržkov. Za Nežatov odvajalni center je že slišal, kaj več pa ne ve. Zdravnik Šazaman mu razloži, kje se mora zglasiti in kako dolgo traja zdravljenje. Morda ne bo prišel takoj na vrsto, ga opozori, toda na seznamu je zabeležen. Haled je eden tistih, zaradi katerih gospod Hajrudin še vedno vztraja, čeprav je nad državnimi prizadevanji za odvisnike že davno obupal. Delo patrulje gre počasi h koncu. Do popoldanskega sprejema gostov v nočno zavetišče je ostalo le še nekaj ur.

Okoli šeste popoldne za zamudnike v Nežatovem zavetišču ni več prostora. Vseh petintrideset ležišč, porazdeljenih na tri sobe, je zapolnjenih. Droge so v centru strogo prepovedane. Če se kdo slučajno pojavi z zavojčkom hašiša ali odmerki heroina, mu jih odvzamejo do jutra. Skrbno jih spravijo pod ključ, tako kot gotovino in mobilnike nočnih gostov. S pogovorom jih poskušajo odvrniti od mamil, a končne odločitve namesto njih ne morejo sprejeti.

Preobilica veselja ali utapljanje žalosti

Na majhnem hišnem dvorišču še zadnji sedejo k večerji: riž, majhen kos ovčetine in zelenjavna polivka. Veliki kosi naana krožijo med zadovoljnimi jedci. Za mnoge je to edini topli obrok ta dan. Jusef Amarahan je po večerji in kratki prhi legel k počitku. Že dva meseca skoraj vsak večer prihaja v nočno zavetišče, čeprav sicer živi z družino. K temu ga je vodila želja, da bi hitreje prišel v center za odvajanje. Dnevna pisarna Nežatovega centra, ki s svojimi programi odvajanja in rehabilitacije deluje od osme zjutraj do tretje popoldne, zanj ni sprejemljiva alternativa. Če bi se odločil za ta program, čez dan ne bi mogel prislužiti denarja za hašiš. Zatrjuje sicer, da želi odnehati, a očitno želja še ni dovolj močna.

Želi si, da bi se lahko z avtobusom pripeljal do dnevnega centra in potem do bazarja. In želi si, da bi bilo več postelj v centru za odvisnike. Mesto mu je v centru sicer uspelo dobiti, toda če manjka pet dni, ga zdravniki odslovijo z besedami, da se očitno ne more kontrolirati, da bi resnično pretrgal vezi z drogo. Sam v takšni reakciji vidi zasebne interese zdravnikov. »Zdi se, da so mnoge postelje že rezervirane za sorodnike osebja.«

Asadula Habibi ga dolgo posluša, ob tej pripombi pa mu prekipi. »Ti zdravniki so nam kot starši,« zavrne Jusefove navedbe. »Dovolj imam teh drog. Potopile so nas. Res pa je, da potrebujemo, če naj ostanemo v centru petnajst dni in se znebimo odvisnosti, denarno pomoč za svoje družine,« pristavlja. Sedemindvajsetletni Šukrula Nazari se strinja. »Tudi sam sem svojcem obljubil, da bom čez dva meseca čist. A ker moram služiti denar za njihovo preživetje, ne morem ostati v centru petnajst dni,« se razgovori.

»Kaj pa je tebe potisnilo v odvisnost od drog?« vprašam.

Odgovor začne s splošnim podukom. »Dva razloga sta, zakaj ljudje zapadejo v odvisnost. Ali gre za preobilico veselja ali utapljanje žalosti.« Njegov motiv je bil slednji. Po končanem študiju in preizkušanju v kikboksu se je zaljubil v sestrično. Poroke med bratranci in sestričnami v islamskem svetu niso redkost. »Njeni starši se s poroko niso strinjali. Mati je bila proti, medtem ko oče ni imel zadržkov.« Nazadnje je obveljala materina in Nazari je izvisel.

»Kako je ime dekletu?« me zanima.

Zdravnik iz nočnega zavetišča, ki prisostvuje pogovoru, namršči obrvi.

»Ime ji je Šafika,« z žalostjo šepne njeno ime.

»Pa veš, kaj se je zgodilo s Šafiko?« Zdravnikove obrvi ostajajo namrščene, a nadaljevanju pogovora ne nasprotuje.

»Zdaj je poročena in ima tri otroke. Ko razmišljam o tem, da bi nehal, mi misli bežijo k njej.«

»Kaj pa, če bi se na novo zaljubil?« Zdravnikove obrvi uplahnejo, njegov pogled razkriva, da deliva isto vedoželjnost.

Šukrula se zatopi v dolg premislek. Mučno tišino že hočem končati s tašakor in pozdravom v slovo, ko vendarle dočakam odgovor. »Morda pa res.«