Takšno "avtonomijo" univerze so na lastni koži občutili sociolog dr. Andrej Fištravec, antropologinja dr. Vesna Vuk Godina (ki ji je pozneje uspelo obdržati službo kot docentki) in doktor strojništva ter prava Jure Marn, ki so ga spodnesli z nepodelitvijo naziva rednega profesorja na strojni fakulteti. Nikomur od naštetih doslej ni uspelo po sodni poti iztožiti svoje pravice, ker se je univerza vselej uspešno branila z argumentom avtonomije. S tega vidika je sodba upravnega sodišča v primeru mag. Zvoneta Krušiča zanimiv (začasni?) preobrat v tozadevni sodni praksi.

Brez ponovne izvolitve in brez pojasnila

Prolog v primeru Krušič korenini v oktobru 2008, ko se je magister pedagogike zapletel v – za laičnega opazovalca nekoliko nerazumljiv – spor v zvezi s svojimi delovnimi obveznostmi na fakulteti. »V preteklosti sem imel zaradi velikega vpisa na izredni študij vedno presežek ur. Del te presežne delovne obremenitve sem zato kolegialno prepustil sodelavki, ki je imela premalo ur predavanj. V šolskem letu 2008/2009 pa so nam povečali obveznosti in ji ur nisem več mogel posoditi.« Krušič se je moral skupaj s predstojnico zglasiti pri tajnici fakultete. Na sestanku sta ga poskušali prepričati, naj kolegici kljub temu preda svoje ure, česar pa ni hotel storiti. Kazen je sledila takoj: predstojnica mu je najavo prečrtala in mu napisala novo – s 115 urami manj.

Pojasnilo univerze se glasi: Vsi delavci na Univerzi v Mariboru – če je to izvedljivo – morajo biti enakomerno obremenjeni in ne more biti nekdo nadobremenjen, drugi pa brez pedagoške obremenitve. Pri delavcu torej ni prišlo do krajšanja ur, temveč do enakomerne obremenitve vsega pedagoškega kadra. Obremenitve posameznih delavcev (torej obveznosti, dela in naloge) določa delavcem delodajalec in si jih delavci ne morejo prosto izbirati.

Čez eno leto, oktobra 2009, je Krušiču poteklo imenovanje v naziv, zato je bilo treba ponovno izpeljati habilitacijski postopek. Za ponovno imenovanje v visokošolskega predavatelja je treba zbrati osem točk, Krušič jih je imel 30,5. Tričlanska komisija je ocenila, da Krušič izpolnjuje vse strokovne, znanstvene in pedagoške pogoje za ponovno imenovanje. »Nekaj dni zatem, ko sem univerzi poslal opomin pred tožbo za povrnitev neplačanih ur, sem 28. septembra dobil dopis, da me senat fakultete na tajnem glasovanju ni izvolil v naziv.« Obrazložitve glasovanja ni bilo. Obvestilo o tem, da mu je prenehala pravica do opravljanja pedagoškega poklica, mu je na fakulteti izročil kar varnostnik. »To ni moglo biti nič drugega kot maščevalno šikaniranje, klasični mobing oziroma bosing,« je prepričan pedagog, »moja predstojnica mi je očitno zavidala, ker sem bil uspešen ter priljubljen pri študentih, in mi je hotela pokazati svojo moč in oblast.«

Ker je ostal brez naziva, ni mogel več opravljati svojega poklica. Odpoved delovnega razmerja zaradi nesposobnosti je dobil dva meseca kasneje. Ko se je zaradi neizvolitve pritožil na Univerzo v Mariboru, ga je pred zagovorom na vhodu pričakal varnostnik. Pojasnilo univerze: varnostnika so naročili zaradi Krušičevih groženj in na predlog pravnega svetovalca univerze.

»Seveda so me skušali prikazati kot zločinca, temu se strokovno reče viktimizacija žrtve. Jaz sem tisti, ki povzroča nestrpnost, napetost, da ogrožam ljudi, sem slišal na zaslišanju. Najbolj grozen pa je bil občutek nemoči.« Univerza je resda opravila interni nadzor o morebitnem mobingu, ki ga je vodil glavni tajnik dr. Boštjan Brumen. Nepravilnosti ni odkril. Na rektoratu je zatem pogorel še s pritožbo na neizvolitev, maja mu je delovno razmerje poteklo.

Spor se je nadaljeval na upravnem sodišču v Ljubljani. V primeru Marn je vrhovno sodišče sprejelo razsodbo, ki daje prav Univerzi v Mariboru. Sodišče je tedaj ocenilo, da mora obrazložitev senata, zakaj kandidat ni bil imenovan v naziv, vsebovati le pojasnilo o izidu volitev, medtem ko vsebinskih razlogov ni treba razkrivati, saj bi bila obrazložitev glasu po mnenju sodišča v nasprotju z načelom svobode volitev.

Krušičevo upanje na uspeh je bilo torej majhno. Toliko večje je bilo zadovoljstvo, ko je senat upravnega sodišča pod predsedovanjem Lilijane Polanec julija letos ugodil njegovi tožbi. Razveljavil je sklep senata pedagoške fakultete in mariborskega rektorja Ivana Rozmana ter postopek vrnil v ponovno odločanje. Univerza se je na sodbo pritožila na vrhovno sodišče, ki pa je ugotovilo, da njena pritožba ni bila dovoljena, in jo je zato zavrglo.

Zloraba tajnega glasovanja

Zakaj je sodba upravnega sodišča tako zanimiva? »Sodišče v bistvu ugotavlja, da gre za zlorabo tajnega glasovanja,« razlaga Krušič. »Ne moreš se sklicevati na avtonomijo, če so subjekti v tem sistemu povsem neavtonomni in so jim kršene ustavne pravice.«

Sodniki so dejansko ugotovili, da ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. V svoji sodbi sodišče poudarja, da bi moral senat fakultete v obrazložitvi navesti dejansko stanje, dokaze in razloge, ki so bili odločilni za presojo. Povedano drugače; senat bi moral napisati vsebinsko in strokovno argumentirano pojasnilo, zakaj je glasoval zoper Krušičevo izvolitev v naziv in zakaj je ocenil, da kandidat ne izpolnjuje pogojev za naziv visokošolskega predavatelja. »Nobenega dvoma ni, da mora biti v obrazložitvi akta senata o neizvolitvi v naziv razvidno, kaj je v razpravi o tožnikovi kandidaturi pretehtalo argumente habilitacijske komisije, ki je podala pozitivna mnenja, tako da je bil izid glasovanja negativen za tožnika. Ti razlogi ne smejo biti v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec dal univerzi pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, in v okviru tega je posebej pomembno, da ne gre za nedopustno diskriminacijo,« piše v sodbi.

Upravno sodišče se pri tem ni strinjalo s sodbo vrhovnega sodišča v zadevi Marn, saj ni videlo pravne podlage za uporabo načela svobodnih volitev pri volitvah v nazive. Poleg tega je ocenilo, da takšna interpretacija posega v ustavne pravice tožnika.

Ne glede na to dikcijo je senat fakultete 30. septembra letos na seji soglasno potrdil lanski sklep, s katerim je zavrnil Krušičevo izvolitev v naziv visokošolskega predavatelja. Dekan je sicer spisal osem strani dolgo obrazložitev, v kateri pa ni nobenega strokovnega vsebinskega pojasnila neizvolitve, kot ga je zahtevalo upravno sodišče. Dekan Samo Fošnarič je zgolj ponovil stališče vrhovnega sodišča v zadevi Marn, da senat ne more in ne sme vsebinsko pojasniti rezultata tajnega glasovanja, ker bi se s tem kršilo načelo tajnosti. Dodal pa je, da je senat v svoji razpravi ocenil, da je Krušičevo delo premalo »strokovno in znanstvenoraziskovalno izraženo, saj temelji predvsem na pedagoškem delu«.

Pojasnilo univerze: Postopki še potekajo, o izdani odločbi senata pedagoške fakultete bo odločal senat univerze, saj je s strani mag. Krušiča vložena pritožba. Senat fakultete je v ponovljenem postopku ravnal v skladu z navodili upravnega sodišča, čeprav le-ta niso v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča.

»S svojim obnašanjem, s svojo paranoidno narcisoidnostjo so odgovorni na univerzi povzročili škodo ne samo meni, temveč celotni univerzi, njenemu akademskemu vzdušju, akademski svobodi in javnemu interesu. Skritost in tajnost sta postali najpomembnejši, ljudje pa so prestrašeni. 'Ne pritožuj se, tiho bodi,' so mi vsi svetovali,« je Krušič sklenil svojo zgodbo. Bi storil kaj drugače, če bi lahko zavrtel uro nazaj? »Ne, ker ne gre samo za moj problem. V igri je javni interes, boriti se je treba proti temu rakavemu tkivu, ki se je razraslo po mariborski univerzi.«