Najbolj glasna sta bila ustavni sodnik Jan Zobec in vrhovni sodnik Marko Šorli, ki med kolegi ni ravno priljubljen. Branko Masleša pravi, da ni pričakoval, da ga bodo tako na trdo pribijali na križ, prav nič mu ni bilo prijetno, a je s podporo kolegov zdržal. Še vedno je tudi predsednik sodnega sveta, a namerava s te funkcije odstopiti.

Na videz je markanten, discipliniran, a zelo zadržan. Pred kamerami ima opazno tremo. Na teden vsaj šestkrat preteče po deset kilometrov na dan in je navdušen šahist. Rad prebira družbeno angažirano literaturo. Je oče dveh sinov, pravnika in diplomanta fakultete za šport, ki piše doktorat. In še podrobnosti za poznavalce: po kitajskem horoskopu je zmaj, po zodiaku pa je rojen v znaku ribe.

Kariero je začel kot tožilec v Sarajevu. Po slabih štirih letih tožilske tlake je prišel v Slovenijo, natančneje v Koper, kjer so ga zaposlili kot sodnika. Tam je, kot pravijo njegovi sodelavci, izstopal po dobrih rešitvah. Kolegi ga opisujejo kot delavnega, praktičnega človeka, ki je sodnik po duši. Pravijo, da je bolj zadržan in redkobeseden. Jan Zobec na drugi strani, ki je Maslešo »grdo namočil« v intervjuju za Reporter, med kolegi sodniki ni pretirano priljubljen. Roko na srce, njegove izjave v Reporterju so za sodnika (in to ustavnega) najmanj moralno sporne.

Dominanten sekretar partije

Zobec in Masleša sta bila sodelavca na koprskem temeljnem in kasneje še na tamkajšnjem višjem sodišču. Delala sta na različnih oddelkih: Masleša na kazenskem, Zobec pa na civilnem. Po Zobčevih besedah je bil Masleša zelo energičen, požrtvovalen in tudi predan sodnik, imel je precejšnjo neformalno moč in je bil zelo dominanten sekretar partije. V tej predanosti je delal tudi kaj, česar ne bi smel, v intervjuju dodaja Zobec. Iz Kopra se je oglasil tudi Janez Brank, nekdanji sodnik na višjem sodišču v Kopru, ki je povedal, da je Masleša nasprotoval osamosvojitvi in prav občudoval JLA. Negativnim odzivom na Masleševo kandidaturo se je pridružil še vrhovni sodnik Rudi Štravs, nekdaj sodnik v Kopru, ki je dodal, da je bil Masleša leta 1984 navdušen nad ustrelitvijo prebežnika na meji, in se s tem pridružil trditvam Jana Zobca.

Ta dogodek je spremljal Maslešo kot negativna popotnica tudi leta 1999, ko v državnem zboru ni bil izvoljen za vrhovnega sodnika, to mu je uspelo šele leto pozneje. Prav tako so se ob omenjeni dogodek spotikali leta 1994, ko je imel težave pri dodelitvi trajnega sodniškega mandata. Takrat ni imel priložnosti, da bi povedal svojo plat zgodbe.

Masleša priznava, da je bil partijski sekretar, vse druge očitke – da je bil na strani JLA in da je bil proti osamosvojitvi – pa zanika. Glede ustrelitve prebežnika je povedal, da je bil na kraju dogodka v vlogi civilnega dežurnega preiskovalnega sodnika skupaj z dežurnim javnim tožilcem. O ogledu je napisal zapisnik, kaj se je dogajalo kasneje, pa ne ve. Kot dežurni preiskovalni sodnik je bil še enkrat na ogledu kraja dogodka v zadevi, v katero je bila vpletena vojaška oseba, tudi takrat je bil z njim dežurni javni tožilec. Bilo je v Postojni, takrat je podčastnik JLA ustrelil policista. In zakaj se ni bolj agresivno odzval na očitke, ki so mu jih nenehno metali v glavo kolegi sodniki? Sodnik mora ohraniti dostojanstvo in zadržanost, je prepričan Masleša. Strasti se bodo prej ali slej pomirile. Tisti, ki obleče sodniško togo, mora biti pošten, predan poklicu in pravičen. Svoje strokovno mnenje mora uveljavljati ne glede na pričakovanja javnosti, poleg tega mora biti avtonomno zgrajena osebnost, je poudaril novi predsednik vrhovnega sodišča.

Izrek smrtne kazni

Eden od očitkov Masleševih nasprotnikov je bil tudi, da je bil zadnji sodnik v Sloveniji, ki je dosodil smrtno kazen, takrat še kot možnost, zapisano v kazenskem zakoniku. Šlo je za razvpitega zločinca Silva Morgana, ki je s sekiro umoril svoje starše in še tri sosede. Masleša je bil takrat predsednik peterice, v kateri sedita dva sodnika in trije porotniki. Eksperta iz Zagreba sta takrat ugotovila, da je bil Silvo Morgan v času dejanja bistveno zmanjšano prišteven, šele kasneje se je izkazalo, da je bil povsem neprišteven, za petkratni umor pa so ga obsodili na 20 let zapora.

Kolobocija z imenovanjem novega predsednika vrhovnega sodišča je trajala kar nekaj časa. Zaradi razmer v pravosodju je to pač zelo nehvaležna funkcija. Ker se Franc Testen za vnovično kandidaturo ni odločil, se je na prvi poziv sodnega sveta za mesto predsednika potegoval vrhovni sodnik Miodrag Đorđević, ki pa ni dobil podpore niti sodnega sveta niti vrhovnih sodnikov, zato je sodni svet poziv ponovil. Đorđević je sicer med kolegi priljubljen in velja za žurerja, a čevlji predsednika vrhovnega sodišča so zanj vendarle preveliki. Na ponovljen javni poziv vrhovnim sodnikom za vložitev kandidatur na mesto predsednika vrhovnega sodišča se je nato prijavil dolgoletni podpredsednik sodišča Marko Šorli, ki pa na občni seji 11. februarja ni dobil podpore vrhovnih sodnikov. Takrat je sodni svet tudi obvestil, da odstopa z mesta podpredsednika vrhovnega sodišča. Za nameček je potem še pogorel v državnem zboru, čeprav ga je za predsednika predlagal minister za pravosodje Aleš Zalar. Zanj je glasovalo 31 poslancev, 40 jih je bilo proti.

Branka Maslešo nedvomno čaka težko delo. Ugled sodstva je na zelo nizki ravni, česar se dobro zaveda. V svoj strateški program je med drugim zapisal, da je pomembna vloga vrhovnega sodišča zagotavljanje enotne sodne prakse. Osrednje mesto v sodnem sistemu pripada sodniku, ki svoje poslanstvo udejanja s sodno prakso, kakovost vsakega posameznega sodnika pa določa vrednost sodstva kot celote. In še nekaj, kar je zelo pomembno za vsa delovna okolja: brez dobrega vzdušja, ki pa ga ni mogoče zapovedati, sodišče ne more dobro delati. Predsednik vrhovnega sodišča obljublja, da se bo zavzemal za spoštovanje človeške in strokovne dignitete kolegov ter dostojnega odnosa do sodelavcev. Dodaja še, da ne bo dovolil vplivanja na neodvisnost sodstva in sodnikov ter da se bo zavzemal za krepitev tistih sodnikovih lastnosti, ki zagotavljajo zakonito, nepristransko in pravično sojenje.