Ko se je pred dnevi poslanec Zmago Jelinčič na sodišču zagovarjal za izrečene besede v oddaji Piramida, je bila njegova obramba preprosta. Če je verjeti časopisnim poročilom, potem gre za tri stvari: prvič, tja so ga pripeljali zato, da dvigne gledanost oddaje. Drugič, vse je bilo že vnaprej zrežirano. In tretjič, na koncu je bila voditeljica Erika Žnidaršič celo razočarana, ker je nastopil premalo agresivno.

Te besede, ne glede na to, ali popolnoma držijo ali ne, odslikavajo stanje duha na teve ekranih in predvsem tistih za njimi. Potreben je konflikt, da se dvigne gledanost, in če se le da, naj bo vse skupaj dobro zrežirano. Torej, televizija naj daje občutek, da sledi spontanemu, v bistvu pa je vse že ena navadna predstava z znanimi manipulatorji v ozadju. Popolnoma legitimno, bi rekli vsi, ki zagovarjajo televizijo kot medij. Saj v bistvu ne gre za nič drugega kot novo konstrukcijo realnosti. Ne le za odsev, temveč novi konstrukt. Čim bolj agresiven, čim bolj žaljiv, čim bolj na robu dovoljenega. To, da se v tem dobro znajde Zmago Jelinčič, ni nič novega. Novo je le to, da mu verno sledijo tudi drugi plejerji na političnih okopih. Politika je postala en sam konflikt. Eno samo obstreljevanje in žaljenje nasprotnikov.

Postajajo vse bolj podobni nogometnim navijačem, ki bi nasprotnika poteptali tako fizično kot verbalno. Ko sem zadnjič enkrat na vrtu lokala poslušal velika fena FK Partizana in NK Maribora, se je vse skupaj na koncu že vrtelo okoli fizičnega spopada. Vmes pa padale težke besede: kdo je večji frajer in faca, kdo ima dražje igralce, kdo ima boljše navijače in kdo se userje v hlače, ko priteče na igrišče. Zadnje debate pred kamerami so bile replike teh enostavnih monologov. Navdušeno dokazovanje, kako je druga stran en sam poden brez znanja in koncepta. Posebej ob najbolj vroči temi zadnjega meseca, Termoelektrarni Šoštanj. To, kar smo gledali v TV Klubu, Pogledih Slovenije in Odmevih, se je spreminjalo v gostilniško pričkanje. Kot tista dva navijača o fuzbalu, zdaj resni državni politiki in lokalni veljaki debatirajo o milijardni investiciji. Nihče nikogar ne posluša, ampak le čaka na priložnost, da ga besedno ubije. Ponavadi že kar med njegovim izvajanjem, kar na koncu rezultira v popolni kakofoniji. Resda mi pred ekrani nič ne razumemo, lahko pa vidimo, da je vroče. Da bo napočil trenutek, ko bodo samo še zavihali rokave in se po gostilniško pometali čez okna.

To je sodobni slovenski koncept televizijskega medija. Televizija kot gostilna. Od nekdaj je vse pri nas plavalo proti oštarijam. Ali v videospotih ali pa Mito Trefalt v Košnikovi gostilni. Očiten slovenski arhetip se zdaj vleče v oddajah Na zdravje, Big Brother, Svet na Kanalu A, TV klubu, Pogledih Slovenije in še kje. Gostilna reprezentira sproščenost in razboritost obenem. Mejmo se fajn, zraven pa si še povejmo vse, kar nam leži na duši. V predreferendumskem času se bo o nacionalki govorilo kar počez. Jasno, vsak ima svoje mnenje in vsakemu gre nekaj na jetra. To demokratično izražanje nezadovoljstva bo na drugi strani sprožilo logične obrambne mehanizme: poglejte, mi skušamo zadovoljiti vse okuse, vse generacije, vse manjšine in veličine, pokriti vse teme in področja in pri tem pač ni univerzalnega recepta. Tu tiči ključna zmota. Tu bi se moral novi zakon resno lotiti novega koncepta te institucije. Ne gre več za pokrivanje vsega, ampak strateško programsko odločitev, kaj je ključno. Ni potrebno, da nacionalka producira sto različnih oddaj, kar pomeni desetkrat več kot oba komercialna programa skupaj, ampak je potrebna jasna odločitev, kam sploh gre sodobna televizijska produkcija.

Če se je včasih le mašilo programske pasove, in to se počne več kot očitno še zdaj, se moramo jutri zavestno odločiti, da so v ospredju vsebine. In to vsebine, ki imajo medijski potencial in jih upravljajo ustvarjalci, ki jih izzivi medija sploh zanimajo. Gostilniškemu klepetanju je treba vzeti domovinsko pravico na nacionalki. Kobajagi uravnoteženje gostov naj pristane na smetišču zgodovine. In v prvi plan naj se postavijo oddaje s presežniki. Kot recimo zadnja Mednarodna obzorja, v katerih je Vlasta Jeseničnik dokumentirala polovico mandata Baracka Obame. Dokumentarec s pomenljivim naslovom Izgubljene ameriške sanje je matrica, ki bi jo morali kreatorji nove nacionalke vzeti zares. Ne le zaradi naslova in vprašanja, kdo bo pri nas televizijsko analiziral izgubo sanj, temveč zaradi vsega, kar je bilo v dokumentarec vloženega. Nisem zagovornik količine, sem pa velik zagovornik dramaturško in vizualno premišljenih oddaj. Kjer ne gre le za hipne učinke konflikta, ampak za učinke uživanja ob gledanju. Jasno, brez gostiln in pretepov. No, to so le pobožne sanje. Vlasta je svojo nagrado že dobila. Na mestu dopisnice jo bo kmalu zamenjal novi televizijec. Demokratično pač…