Pri tem zamolči, da imajo težave s poznavanjem pravnih postopkov na MVZT, kjer so zagrešili procesne napake, zaradi katerih sta bila sprožena upravni in delovni spor proti vladi RS. Prvega je vlada gladko izgubila in precej dobre možnosti ima, da izgubi še drugega. Stanje stvari v omenjenem delovnem sporu se namreč zdi za odtenek bolj zapleteno, kot ga prikazujejo na MVZT.

Gospa Gerkeš v celoti spregleda opozorila o omajani kredibilnosti Apeka in o odsotnosti temeljnih pogojev za njegovo neodvisno in suvereno delovanje. Kritično stanje v Apeku potrjuje odziv gospe Tine Čuček, ki priznava, da je bila z brezplačno podelitvijo frekvenc Tušmobilu narejena škoda. Apek je s spornimi odločitvami prizadel javni interes in oškodoval državni proračun. Pri podeljevanju radijskih frekvenc lahko že več kot petnajst let spremljamo utečen vzorec zlorab državnih institucij in nedelujočega pravosodnega sistema, zato argumenti gospe Čuček potrjujejo, da je Slovenija le pogojno pravna država. Ob navedbah gospe Čuček se lahko vprašamo, ali so pristojni državni organi začeli postopke ugotavljanja oškodovanja državnega proračuna ter morebitne odškodninske in kazenske odgovornosti vodilnih v Apeku pri podeljevanju radijskih frekvenc.

Apek trdi, da napačne odločitve pri izdaji odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF) Tušmobilu za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS/IMT-2000 ni mogoče popraviti. Po njegovem mnenju bi z razveljavitvijo ODRF nastala še večja finančna škoda, ki jo utemeljuje s hipotetično 120 milijonov evrov težko odškodninsko tožbo, s katero bi Tušmobil domnevno skušal zavarovati svoje pravice. Poglejmo, kako trdni so Apekovi argumenti.

Odločitev, da Mobitel in Si.mobil ne moreta biti stranska udeleženca v postopku dodelitve frekvenc UMTS Tušmobilu, Apek utemeljuje s hipotetičnimi posledicami odločitve in z domnevno višino odškodnine. Pri tem sledi Tušmobilovim stališčem, ne da bi preveril njihovo verodostojnost. Takšna argumentacija Apeka je nestrokovna ter zato zgrešena in ne more biti podlaga za njegovo odločanje, še zlasti ob celovitem poznavanju okoliščin tega in drugih primerov. Sledeč lastni praksi iz drugih razpisov bi Apek moral ugotoviti, da sta Mobitel in Si.mobil lahko stranska udeleženca v postopku, saj sta nosilca ODRF za uporabo tega frekvenčnega pasu. Skladno z veljavno zakonodajo bi sledila objava razpisa za podelitev prostega dela frekvenčnega spektra v 2 GHz pasu. Tušmobil pa pri tem ne bi ostal brez frekvenc, saj bi se zanje lahko potegoval v preglednem in poštenem postopku, v katerem bi imel možnost 5 MHz frekvenčni pas, ki ne omogoča resnega operaterskega delovanja, razširiti na 15 MHz. Če ima Tušmobil v skrbi za svoje uporabnike resne namene z izgradnjo mobilnega radijskega omrežja UMTS v 2 GHz pasu, potem bi moral biti sam zainteresiran za izvedbo razpisa. V tem primeru vprašanje odškodnine sploh ni relevantno.

Na Tušmobilove sporne frekvence lahko pogledamo še z zornega kota izpolnjevanja pogojev iz ODRF. Po neuradnih informacijah Tušmobil ne dosega napovedane razvojne dinamike in pokritosti, kot jo je predstavil v svojem razvojnem planu pred pridobitvijo ODRF. Kaj je v zvezi s tem ukrenil Apek? Je konec lanskega in v letošnjem letu preverjal, kakšno pokritje s signalom UMTS je zagotovil Tušmobil, koliko baznih postaj je postavil in kje? Ne zanimajo me Tušmobilovi podatki, ampak rezultati meritev, ki jih morebiti opravlja Apek. Je torej res, da Tušmobil ne izpolnjuje pogojev iz ODRF o dejanski pokritosti s kakovostnim signalom in napovedi o gostoti prometa? Kakšne regulatorne ukrepe v zvezi s tem je sprejel Apek? Ali izpolnjevanje pogojev redno preverja z vnaprej načrtovanimi merilnimi akcijami? Kako Apek ukrepa v primeru, ko operater dlje časa ne izpolnjuje pogojev iz ODRF, da je torej frekvenčni spekter, ki je naravna in skupna dobrina, za katerega je bil izdan ODRF, neracionalno izkoriščen? V drugih državah regulatorji v takšnih primerih operaterjem frekvence odvzamejo.

Apeku predlagam, da sam oceni potencialno škodo, ki bi jo utrpel Tušmobil z razveljavitvijo ODRF. Pred tem naj se pozanima o možnostih najsodobnejše tehnologije, ki jo v baznih postajah uporablja Tušmobil, ter z njegovo usmeritvijo v izgradnjo omrežja UMTS v 900 MHz frekvenčnem pasu. Nato naj oceni, ali je izgradnja mobilnega radijskega omrežja v 2 GHz frekvenčnem pasu za malega in nerentabilnega operaterja, kot je Tušmobil, ob danostih slovenskega trga sploh ekonomsko smiselna in kakšne so perspektive izgradnje tretjega nacionalnega mobilnega radijskega omrežja UMTS/IMT-2000? Je sploh mogoče pričakovati še tretje (in četrto) samostojno mobilno radijsko omrežje ali pa je Apek pri regulaciji podlegel teorijam liberalnih ekonomistov, ki ne poznajo telekomunikacijske realnosti? Ko bo imel odgovore na ta vprašanja, naj Apek sam oceni potencialno odškodnino, ki bi jo lahko zahteval Tušmobil. Ugotovil bo, da razveljavitev ODRF v nobenem pogledu ne bi ogrozila poslovanja Tušmobila, ki storitve ponuja v drugih frekvenčnih pasovih in z gostovanjem v Mobitelovem omrežju.

Ni jasno, kdo je prepričal Apek, da ima Tušmobil prepričljive argumente za odškodninsko tožbo. In če jih nima, ni jasno, zakaj v.d. direktorja Mihael Krišelj zavaja javnost z objavljanjem takšnih neumnosti. Oškodovanje državnega proračuna zaradi Apekovih spornih odločitev je zagotovo večje od morebitnega nadomestila škode, do katerega Tušmobil sploh ni upravičen – iz preprostega razloga, ker je frekvence dobil brezplačno, medtem ko so jih drugi operaterji drago plačali, in ker (domnevno) ne izpolnjuje pogojev iz ODRF.

Zato naj Apek opravi svojo regulatorno vlogo in s Tušmobilom začne pogovore glede izpolnjevanja zahtev iz ODRF. V kolikor Tušmobil dolgoročno ne namerava graditi mobilnega radijskega omrežja UMTS/IMT-2000, naj frekvence vrne. Če jih ne bi vrnil, bi Apek ob neizpolnjevanju zahtev moral začeti postopek za njihov odvzem, skladno z zakonom o elektronskih komunikacijah. Pri tem se ne bi smel ozirati na grožnje z odškodninsko tožbo ter opozorila pooblaščencev in plemenskih poglavarjev.

Apekova naloga ni skrb za dobrobit lastnikov, ampak za javni interes in upravljanje javnih dobrin ter predvsem za uporabnike, ki si želijo dostopne in kakovostne storitve ter pregledno delovanje operaterjev.