Da njene plemenite in inteligentne zamisli niso bile kos novim izzivom, se je izkazalo kaj kmalu, natančneje leto dni kasneje, ko je francoski industrialec Henry Fruges slavnemu arhitektu naročil izgradnjo hiš za svoje delavce in njihove družine. Tako je poleg tovarn v Legeju in Pessacu v bližini Bordeauxa nastal stanovanjski kompleks, ki so ga hvalili kot izjemen primerek modernizma. Nova delavska domovanja je ustvaril iz betona; njihova odlika naj bi bila škatlasta zasnova z golimi stenami, ravnimi strehami in velikimi pravokotnimi okni. Toda novi stanovalci so si mestne domove predstavljali nekoliko drugače.

Ponovno odkrita vrednota

Kot pojasnjuje švicarski filozof Alain de Botton v knjigi Arhitektura sreče, delavci niso hoteli, da jih dom po napornem dnevu v tovarni spominja na moderno industrijo. V nekaj letih so Le Corbusierjeve kocke spremenili v nadvse privatne prostore. »Ravnodušni do dela velikega arhitekta so hišam dodali nagnjene strehe, rolete, majhna okna z dvema oknicama, tapete s cvetličnimi vzorci in kmečke lesene ograje,« opisuje de Botton. »Ko so s tem opravili, pa so se lotili namestitve številnih okrasnih fontan in palčkov na svojih vrtovih.«

»Slaba arhitektura je konec koncev tako psihološka kot oblikovna polomija,« pravi filozof. Gre za nagnjenje, ki se v arhitekturi kaže skozi materiale, drugod pa na primer v napačni izbiri življenjskega sopotnika, službe ali neustreznega počitniškega aranžmaja. »Gre za nerazumevanje tega, kdo smo in kaj nas bo zadovoljilo.«

»Če lahko neka soba vpliva na naše počutje, če je naša sreča odvisna od barve sten ali oblike vrat, kaj neki se zgodi z nami v prostorih, ki smo jih prisiljeni gledati in v njih živeti?« se sprašuje de Botton. »Kaj bomo občutili v hiši, ki ima zaporniška okna, zapackane preproge in plastične zavese?«

Takšna in drugačna vprašanja si zastavljajo tudi današnji arhitekti in odgovori nanje so v globalnem svetu vse prej kot enostavni. Konec koncev si, kot je nekoč dejal nemško-ameriški arhitekt Mies van der Rohe, nove arhitekture ne moreš izmisliti vsak ponedeljek zjutraj. Čeravno se arhitektura, kot je povedal Jurij Sadar iz biroja Sadar Vuga, neprestano odziva na spremembe v družbi.

»Proces je obojestranski,« je pojasnil, »saj tudi arhitektura z novimi koncepti spreminja mestne prostore in ustvarja bivalna okolja. Vsekakor pa je vsaka arhitektura grajena za daljši rok trajanja in bolj ko je zasnova odprta in fleksibilna, lažje se prilagaja spremembam.«

In teh je v današnji dobi obilo: predvsem potreba po mobilnosti je postala dominantna stalnica naših življenj, računalniki oziroma nove tehnologije pa so radikalno zaznamovale tudi naša delovna okolja.

»Vedno večja uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije spreminja pomen prostora in prostorske oddaljenosti, ki nista več merljiva v kilometrih, temveč s hitrostjo sprejemanja inovacij in informacij,« je dodala dr. Alenka Fikfak, ki na Fakulteti za arhitekturo med drugim predava tudi o rurizmu in ruralni arhitekturi. »Prostor kot povezovalni element izgublja svojo socialno vlogo, povečuje pa se funkcija sproščanja mobilnosti ljudi, materialnih dobrin in idej, kar pa ogroža obstoj posebnih lokalnih, kulturnih identitet.«

Posledica tega je delovanje sodobnega človeka, osnovano na dveh samostojnih komunikacijskih sistemih, kot jim pravi dr. Fikfakova. »Prvi temelji na povečani mobilnosti človeka, ki se s pomočjo sodobnih transportnih sistemov seli za svojim delom v merilu svetovnih razsežnosti, drugi pa izkorišča razvitost sodobnih telekomunikacijskih sistemov, ki omogočajo kozmopolitsko povezanost v delitvi dela ob sočasni zavezanosti domu. Tako je lahko nekdaj konservativna navezanost človeka na dom in zemljo v tem kontekstu ponovno odkrita vrednota.«

In kateri segmenti arhitekturne produkcije so najbolj odprti za raziskovanje novih modelov bivanja?

»Stanovanjski objekti,« odgovarja Jurij Sadar, »ki ustvarjajo neko lupino za najbolj intimna doživetja posameznika oziroma družine.«

Odprtost, fleksibilnost, individualna atmosfera

Trendi pri snovanju stanovanjskih objektov pa ne temeljijo več zgolj na njihovi funkcionalnosti, kar je bil nekakšen imperativ za gradnjo v polpretekli dobi, trdi gospod Sadar, ampak so odprtost, fleksibilnost ter individualna atmosfera tisti kriteriji, ki določajo sodobna bivališča.

Matija Bevk, ki je s poslovnim partnerjem Vaso Perovićem zasnoval kar nekaj nagrajenih sosesk, med njimi tudi neprofitnih, se s kolegom strinja.

»Sodobna stanovanja so vse bolj odprta in fleksibilna, tako zaradi hitrega načina življenja kot splošnih sprememb v družinski strukturi, ki le redko ustreza hierarhiji klasične družine. Danes so člani družine, otroci in starši, bolj enakopravni, so posamezniki, ki živijo v skupnosti. S tem se spreminja tudi zasnova stanovanj. Mislim, da bodo stanovanja v prihodnosti po eni strani še bolj odprta in še bolj enostavna, po drugi strani pa bodo posamezniki iskali specifičnosti in posebne kvalitete, ki jim bodo omogočale izoblikovanje lastne identitete. Stanovanja bodo tudi zatočišča, posameznikov intimen, lastni ustvarjeni svet. Sodobno stanovanje vidim kot kvaliteten, po možnosti specifičen bivalni prostor, ki ga posameznik nadgradi z zbirko osebnih, njemu ljubih objektov, ki predstavljajo njegov emocionalni svet.«

Bržkone bi s temi besedami lahko opisali tudi dom ekonomistke Ivane, ki si je stanovanje uredila na robu mesta, v enem tistih mladih naselij pod Šmarno goro. Ko se je pred štirimi leti prvič selila na svoje, se ji je zdelo petdeset kvadratov in polovico toliko atrija dovolj za samsko žensko.

»Imela sem možnost, da sem še med gradnjo sodelovala pri ureditvi prostorov, zato se stanovanje bolj ali manj prilega mojim potrebam,« je opisovala. »Čeprav ima nekaj pomanjkljivosti: okna so samo na eni strani in ker je stanovanje obrnjeno na vzhod, hkrati pa je še v pritličju, je tudi nekoliko temnejše. Ampak ker so bili pogoji nakupa zelo ugodni, sem negativne stvari odmislila.«

Pravi, da je bilo do zdaj v novi soseski simpatično živeti. Skrbi, da bo zaradi oddaljenosti doma trpelo njeno družabno življenje, pa so se izkazale za odvečne. »Kvaliteta življenja se mi ni prav nič poslabšala. Zdaj, ko sem noseča in z mano živi še partner, pa se že sprašujem, ali se ne bo treba kmalu spet seliti, denimo v stanovanje, kjer bo spalnica imela vrata.«

A soseska ji je prirasla k srcu: »Všeč mi je, da sem obkrožena z vrstniki, ki imajo podobne probleme. V takšnem okolju se počutim bolj domače, poleg tega imam na voljo vso potrebno infrastrukturo, pa še narava je blizu.«

V službo se vozi včasih dvajset, včasih petinštirideset minut, a ker dela v centru, ji urbanosti ne manjka. »Morda bo zdaj, ko pride otrok, drugače,« razmišlja. »Mesto je super za sprehode, druženja, kafetkanja, urejanje stvari, pa še na tržnico greš lahko. Mogoče mi bo pa nadležno ves dan preživljati v istem okolju, s sebi podobnimi.«

Urbana zatočišča

Da bi živela v uniformirani soseski, kjer so si ljudje podobni po starosti, prihodkih, življenjskih navadah in potrebah, se zdi socialni delavki Katji nepredstavljivo.

»Pri nas doma živimo pod isto streho tri generacije,« je pojasnila. »In sicer v hiši, kjer sem odraščala, na sto dvajsetih kvadratih.« V eni tistih tipskih hiš Savina Severja, ki jih stroka šteje za boljše primere povojne slovenske arhitekture.

»Za nobeno generacijo ni zdravo, da živi sama,« je poudarila gospa Katja. »Družina je naravna enota in vsak ima v posameznem obdobju določeno funkcijo. Prepričana sem, da vsi pridobimo, če živi več generacij skupaj. Ampak v dobi individualizma nihče več ni pripravljen sklepati kompromisov, ki jih skupno življenje nedvomno prinaša.«

Ker se nameravajo v kratkem lotiti prenove enonadstropne hiše z vrtom, bo morala kompromise sklepati tudi njena družina.

»Hči, denimo, si želi garderobo, mož bi rad imel knjižnico oziroma sobo, ki bi bila samo njegova, kjer bi lahko poslušal svojo glasbo in bral knjige.« Ona pa si želi le lepo urejeno kuhinjo in dnevni prostor ter sobo za mamo. Mogoče mini savno, dodatno sobo za goste, zastekljen vrt…

»Prostora ni nikoli dovolj,« se je zasmejala, »čeprav mož, ki je s sestro in starši odraščal v dvosobnem stanovanju, pravi, da se da tudi tam čisto v redu živeti. Ampak pri nas nimamo ne kleti ne podstrešja, kamor bi lahko spravili stvari, nekaj bo treba ukreniti.«

Kaj, bo poskušala dognati s pomočjo arhitekta. Izziv, s katerim se soočajo graditelji običajnih domov, piše v Arhitekturi sreče Alain de Botton, pa se ne razlikuje kaj dosti od tistih, s katerimi so se morali spopasti arhitekti katedrale Chartres ali mošeje Masjid-I Imam v Isfahanu, četudi so njihovi proračuni bližje tistim, ki so bili na voljo slikarjem rimskih katakomb.

»Temeljna cilja sta identifikacija posameznika z njegovim bivalnim okoljem ter zmožnost individualizacije le-tega,« je dodal Sadar. »Cilj je torej, da uporabnik ob končanem projektu reče, to je moj dom, in da ga lahko s časom brez težav prilagaja novim idejam, željam in potrebam.«

Želje in potrebe, povezane z bivalnim prostorom, pa se dandanes bistveno razlikujejo od tistih, ki so jih imeli naši predniki.

Jani Vozelj, lastnik arhitekturnega biroja Spatio, ki se ob zasnovi prostorov ukvarja tudi z notranjo opremo, je izpostavil tri pomembne spremembe.

»Kopalniški prostor je bil v preteklosti majhen in je zadovoljeval samo osnovne potrebe, danes pa je zelo pomemben prostor, saj dan začnemo z uporabo tega prostora in ga tudi končamo. Zato so danes kopalnice precej večje, z veliko svetlobe; so kot nekakšna zatočišča, kraji sproščanja, ponekod imajo tudi funkcijo savne.«

Drug primer je garderoba. »Včasih je imel človek zimsko in letno oblačilo, par ali dva čevljev, medtem ko imajo nove generacije bistveno več oblek, kar terja prostor. Danes so garderobe posebni prostori, ki razbremenijo preostali del stanovanja, mu dajejo neko čistost in urejenost.«

Radikalen premik je zaznati tudi v kuhinji. »Nekoč je bila zgolj prostor za pripravo hrane, nekakšen laboratorij, kjer je gospodinja opravljala svojo funkcijo. Danes pa so kuhinje odprte, saj so postale prostor druženja. Tudi dosti večje so, ker imajo dodatno vlogo tako v smislu komunikacije kot funkcije. Prav tako vhod, ki je bil prej bolj vetrolov ali garderoba, danes pa skušamo z njim že zajeti informacijo, kaj sledi v nadaljevanju prostora, kar pomeni, da ima funkcijo sporočilnosti.«

Vendar se arhitektura ne razvija toliko v tipologijah kot v materialih, je prepričan dr. Luka Skansi, arhitekturni kritik in pedagog. »Danes lahko gradimo z neprecenljivo bogatejšim katalogom materialov ali elementov, kot so jih na primer imeli na razpolago arhitekti v dvajsetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Današnje arhitekture lahko dosežejo – če so dobro projektirane – veliko večje klimatske in ambientalne kvalitete kot prej, tudi gradbene zmogljivosti novih konstrukcijskih sistemov imajo precej večje potenciale za reševanje problemov kot opečni, kamniti ali betonski sistemi iz preteklosti.«

»Naš odnos do stanovanj, do intimnega, družinskega prostora se ni kaj dosti spremenil,« je še pristavil. »Potrebe in pričakovanja ostajajo bolj ali manj enaki, kot so bili nekoč.«