Zakon, sprejet leta 2005, je prvič v sistem javne radiotelevizije vključil romsko skupnost, zdaj se ta odpira še za omenjene manjšinske skupnosti. V zvezi s tem se v delu politične in splošne javnosti pojavljajo kritike in razlage, da pomeni takšna ureditev grožnjo finančni vzdržnosti RTV Slovenija, slovenski nacionalni identiteti in slovenskemu jeziku. Vendar uvedba nove programske obveznosti v strokovnem, pa tudi političnem smislu prinaša ravno nasprotno - pozitiven premik k bolj vključujoči družbi in medijskemu sistemu v Sloveniji.

Opozorila in opomini

Na potrebo po vključevanju narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v sistem manjšinskega varstva, ki vključuje tudi varstvo kulturnih, jezikovnih in komunikacijskih pravic, vlado Republike Slovenije že vrsto let v svojih poročilih opozarjajo različni odbori Sveta Evrope.

Svetovalni odbor Sveta Evrope za nadzor nad uresničevanjem Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin v mnenju iz leta 2005, ki je bilo slovenski vladi posredovano v okviru drugega kroga ocenjevanja uresničevanja konvencije v Sloveniji, navaja, da je »opazil še posebej njihovo (Neslovenci iz nekdanje Jugoslavije je izraz, ki ga uporablja ta dokument Sveta Evrope, op.p.) omejeno prisotnost na javni radioteleviziji«, hkrati pa slovenski vladi priporoča, »da vloži dodatne napore v podporo njihovih kulturnih dejavnosti ter dostopa do medijev in prisotnosti v medijih«.

Aprila letos se je začel tretji krog spremljanja uresničevanja konvencije, v okviru katerega je bila delegacija svetovalnega odbora Sveta Evrope na povabilo vlade od 15. do 18. novembra na obisku v Sloveniji. Med srečanji z različnimi akterji manjšinske politike v Sloveniji je delegacija veliko pozornost namenila določilom novega zakona o RTV Slovenija, ki obravnavajo narodne manjšine. Na njihovo oceno uresničevanja konvencije v Sloveniji bo zagotovo vplivalo tudi to, ali bo ureditev javne radiotelevizije v prihodnje vključevala tudi narodne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije.

Finančna plat

V skladu z evropsko tradicijo je javna radiotelevizija osrednji medij, v katerem se predstavlja in uveljavlja kulturna raznolikost.

Če javna radiotelevizija ne vključuje raznolikih narodnih in etničnih skupnosti v programe in sistem delovanja ne glede na njihovo prisotnost, kulturne potrebe in komunikacijske pravice ter se ne odziva na njihove pobude za vključenost, s tem tako javna radiotelevizija kot država, ki to javno radiotelevizijo regulira, izvajata politiko izključevanja, onemogočata izražanje kulturnih potencialov izključenih skupnosti preko edinega nacionalnega javnega medija in ustvarjata podlago za družbene napetosti.

Programske vsebine javnih radiotelevizij, v katerih se predstavljajo različne družbene skupine in narodne skupnosti, prispevajo k vključenosti, kohezivnosti in družbeni solidarnosti, bogatijo programe ter zrcalijo bogastvo kulturnih potencialov.

Javno radiotelevizijo v največji meri financirajo prebivalci z RTV-prispevkom. V proračunu RTV Slovenija znašajo sredstva iz RTV-prispevka okoli 66 odstotkov prihodkov oziroma 85 milijonov evrov v letu 2009. Skupnosti, ki jih ta zakon prvič vključuje v sistem javne radiotelevizije (na ravni obveze pripravljanja programskih vsebin, ne pa tudi v organe upravljanja), sestavljajo okoli 10 odstotkov prebivalstva in približno v tem obsegu tudi prispevajo v del proračuna RTV Slovenija, ki se oblikuje iz RTV-prispevka.

RTV Slovenija proizvede na treh radijskih in dveh televizijskih nacionalnih programih nekaj milijonov minut programa letno. Ali ni torej tudi z zornega kota finančnega prispevka upravičeno pričakovati, da bo RTV Slovenija namenila vsaj kakšen promil programskega časa vsebinam, ki bodo redno predstavljale položaj in dosežke teh skupnosti?

Zakaj ravno narodne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije?

Pripadniki narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije so tako po številu kot bogastvu kulturnega potenciala in navsezadnje zaradi zgodovinskega konteksta pomemben del slovenske družbe.

Organizirani so v številna kulturna društva in zveze, preko katerih poskušajo izraziti svoje jezikovne in kulturne potenciale ter zagovarjati svoje interese. Od leta 2003 delujejo tudi skozi krovno povezavo, ki se je leta 2006 registrirala kot pravni subjekt z nazivom Zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle SFRJ v Sloveniji. Takšno skupno delovanje in poimenovanje te narodne skupnosti utemeljujejo s tem, da se je njihov status z razpadom nekdanje Jugoslavije spremenil in da ga je treba regulirati v tem kontekstu. Novi zakon o RTV Slovenija upošteva ta skupni zgodovinski kontekst posebnega položaja teh skupnosti v Sloveniji in poimenovanje, ki so ga same izoblikovale, obenem pa tudi poimensko navaja vse narodne skupnosti, na katere se zakonsko določilo nanaša (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi).

Splošno izhodišče za utemeljevanje pravnih rešitev za vključevanje manjšinskih skupnosti narodov iz nekdanje Jugoslavije v javno radiotelevizijo, kar je instrument ohranjanja in uveljavljanja njihove kulturne in jezikovne identitete, lahko najdemo v dokumentu iz časa osamosvajanja Slovenije.

V Izjavi o dobrih namenih, sprejeti v skupščini Republike Slovenije leta 1990 (Uradni list RS, št. 44/1990), je tako navedeno, da »slovenska država zagotavlja italijanski in madžarski narodnosti tudi v samostojni Republiki Sloveniji vse pravice, kakor so določene z ustavo in zakoni ter mednarodnimi akti, ki jih je sklenila in jih priznava SFRJ. Prav tako zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, če to želijo.«

Kot v prispevku za znanstveno revijo Revus pravi dr. Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in nekdanji ustavni sodnik: »Urejanja njihovega položaja ne bi smeli obravnavati kot nekaj, kar ogroža, temveč nasprotno, kot tisto, kar zaokroža proces osamosvojitve Slovenije. Šele z osamosvojitvijo Slovenije so namreč skupine prebivalcev iz drugih republik začele svoje preoblikovanje v manjšinske narodne skupnosti. Zato ureditev njihovega manjšinskega statusa izhaja iz samostojnega položaja Slovenije, nasprotovanje temu pa je mogoče označiti kot neracionalno obremenjenost z nekdanjo ureditvijo.«

Nauk iz zgodovine

Zakon o RTV Slovenija ne predpisuje, kakšen naj bo format programskih vsebin in kako naj se RTV Slovenija organizira pri uresničevanju te programske obveze, zato je govorjenje o številnih novih uredništvih, ki naj bi nastala in s tem obremenila delovanje in poslovanje RTV Slovenija, navadno zavajanje s preračunljivim namenom prikazati programsko vključevanje manjšinskih narodnih skupnosti kot grožnjo javni radioteleviziji, naciji in državi.

Iz zakona res izhaja nova programska obveznost, vendar bo RTV Slovenija po presoji programskega vodstva, odgovornih urednikov, pristojnih uredništev ter v soglasju s svetom izbrala in izoblikovala ustrezen programski format za uresničitev te obveznosti.

»Prvi televizijski Dnevnik je bil v slovenskem jeziku prvič predvajan iz studia TV Ljubljana 15. aprila 1968. Dotlej so slovenski gledalci lahko spremljali poročila, ki so jih za takratno celotno jugoslovansko radiotelevizijsko mrežo pripravljali v Beogradu, v skupni programski shemi pa je bilo 4,1 odstotka novic iz Slovenije,« pravi zapis iz zgodovine RTV Slovenija.

Slovenci so sestavljali okoli 10 odstotkov prebivalstva nekdanje Jugoslavije in dan, ko je bilo Sloveniji omogočeno, da predvaja osrednjo informativno oddajo v okviru jugoslovanskega sistema javne radiotelevizije v slovenskem jeziku, se upravičeno šteje kot velik dosežek v afirmaciji slovenskega jezika in kulture.

Programske vsebine, ki naj bi jih v prihodnje v programsko ponudbo vključevala RTV Slovenija in bi bile namenjene prikazovanju družbenega položaja in kulturnih dosežkov narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, po obsegu in položaju v programski shemi javne radiotelevizije zagotovo ne bi bile niti približno primerljive s pomenom, ki ga ima omenjena dnevnoinformativna oddaja. Je pa primerljivo takratno prizadevanje za ustrezen delež programskih vsebin in afirmacijo slovenskega jezika v širšem sistemu jugoslovanske radiotelevizije, v katerem so dominirali drugi jeziki in programske vsebine, s sedanjim prizadevanjem omenjenih narodnih skupnosti.

Zakaj je torej zdaj, 42 let po tistem prvem TV Dnevniku v slovenskem jeziku znotraj sistema jugoslovanske radiotelevizije, delu politične in splošne javnosti v Sloveniji tako nerazumljiva potreba in želja pripadnikov skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije, ki sestavljajo okoli 10 odstotkov prebivalstva Slovenije in so se v novem zgodovinskem kontekstu v Sloveniji znašli v položaju manjšine, da jim javna radiotelevizija redno namenja programsko pozornost in skozi redne programske vsebine omogoča afirmacijo njihovih jezikov in kulture?