Dve desetletji sta pretekli od plebiscita, na katerem je demos skoraj soglasno potrdil pravico do lastne suverenosti in s tem tudi de iure podelil vladi mandat, da to suverenost udejanji. Niti dvajset let ni še minilo, ko je od ognjemeta neodvisnosti in fanfar samostojnosti ostalo pogorišče, na katerem tli žerjavica pravne države. Družbena pogodba, ta imanentni temelj prava, je razveljavljena, sodna veja oblasti demoralizirana in razvrednotena. Gospodarstvo, ki se v dvajsetih letih ni zmoglo ali smelo iztrgati dušečemu objemu vsemogočne Države, nadaljuje drsenje v recesijo, dasiravno je večina (svobodne) Evrope iz nje že izšla. Socialna država je podobna programska norma kot ustava nekdanje SFRJ, nemiri in širše družbene napetosti so morda le vprašanje časa.

Rentgenska slika naše nacije in domovine je katastrofalna. Državljani se temu primerno obnašajo; intelektualci so se zazidali v svoje slonokoščene stolpe, kjer se ob zvokih Mozartovega Requiema prepuščajo letargiji, srednji sloj bojkotira volitve in nikomur več ne verjame, proletariat se zateka k stoični vdanosti v usodo, ki je že tako rekoč budistična (pri čemer je posebno sramoten položaj tujih delavcev v gradbeništvu, ki jih slovenska birokracija obravnava s podobno kruto hladnostjo, kot je bila značilna za politiko prisilnega dela v tretjem rajhu).

Svoboden človek, ki razmišlja s svojo glavo, ob vsem tem ne more ostati ravnodušen. Ko potuje po svetu, spoznava druge dežele in se srečuje s tujci, mu postaja jasno, v kako nenormalni, patološki državi živi. Svobodnega človeka, ki ne pusti, da bi mu oligarhi in njihovi mandarini oprali možgane, je takšne države sram. V njej se ne počuti dobro; utesnjujejo ga sodržavljani, ki se utapljajo v tihem nezadovoljstvu, depresiji in alkoholizmu; skrbijo ga nakopičene frustracije in neizživetosti, ki se sproščajo v prometu, samomorih ali ekstremnih športih. Sooča se z dilemo, ali bomo vsi državljani odgovarjali za grehe svojih voditeljev, ki jim je spodletelo tisto, za kar smo jih pooblastili – da namreč odgovorno vodijo državo, spoštujejo dostojanstvo ljudi (brez nekih drugorazrednih tem) in da predvsem delajo v korist vseh nas.

Samovšečni oligarhiji, ki vlada v Sloveniji, je spodletelo.

Apatični ljudje ne protestirajo

Redki trenutki kolektivne evforije in ponosa so v Slovenji omejeni na zmagovite dosežke športnikov, ki so v očeh ljudstva vse tisto, kar politiki niso. Politična elita je – ob pravosodju, terezijanski javni upravi in tajkunskem menedžmentu – med najbolj osovraženimi skupinami na družbeni lestvici.

Protestirati si ne upa nihče, kritiziramo redki. Hladna senca policijske države je padla na idilično slovensko pokrajino. Ljudi je še vedno strah povedati, kaj mislijo.

Oligarhom, ki vladajo Deželi na oblačni strani Alp, takšno stanje duha ustreza. Najlaže je vladati potlačenemu, zasužnjenemu in apatičnemu življu. Jezni so nevarni; stopijo na ulice in zahtevajo odstop režima. Proletariat lahko vdre v tovarne, ki so jih izropali tranzicijski banditi, in obračuna s tatovi v belih ovratnikih. Kolega, ki je po nekaj letih službovanja v tujini prišel nazaj, mi je nedavno zagrenjeno dejal, da mu je žal, ker se je vrnil; pravi, da je v takšnih razmerah, ko je pravna država demontirana in pravosodje lovi majhne ribe – spektakularen je zlasti primer državnega tožilca, ki naj bi ga podkupili preprodajalci kopaliških vstopnic –, velike pa se mirno prehranjujejo dalje, izgubil vso vero v pravo, pravičnost in da bi povsem razumel samopomoč, ko bi državljani »vzeli stvari v svoje roke«.

Nisem prepričan, ali nas res čaka takšna prihodnost, kajti narod, ki se utaplja v depresiji, alkoholizmu in vsesplošni apatiji, je narod poražencev ter nima niti volje niti moči, da bi se spopadel z divjim, vulgarnim kapitalizmom, ki izčrpava naivne in na spremembo gospodarskega sistema povsem nepripravljene ljudi. Država svojim podanikom v dvajsetih letih ni uspela na dom poslati brošure ali priročnika v stilu »Kapitalizem za telebane«, v katerem bi jim razložili osnove novega gospodarskega sistema. Potemtakem ni čudno, če ljudje o kapitalizmu ne vedo kaj prida in se ob vsaki večji krizi z nostalgijo spominjajo samoupravljanja.

A vračanje v zlate čase režima, ki je Slovencem pol stoletja pral možgane, nas ne bo pripeljalo iz krize; nasprotno, vse kaže, da bomo posledice negativne selekcije, na kateri je temeljil socializem, čutili še naslednjih petdeset let. Zlasti zato, ker večji del oblastne oligarhije, ki vodi Slovenijo zadnjih dvajset let, izhaja iz istega vrednostnega sistema. V nasprotnem bi slovensko državo vodili sposobni in svetovljanski ljudje. Vedno verjetnejša se zdi zato teza, da se je partija leta 1990 zgolj »integrirala« v različne stranke; SZDL se je, poenostavljeno povedano, transformirala v parlamentarno demokracijo.

Generacijska sprememba je edina rešitev

Resnica je torej boleča: zakon negativne selekcije je tisti, na katerem temelji naša elita. Če bi ga želeli izkoreniniti, potrebujemo 150 do 200 pripadnikov mlade generacije, ki niso slabiči in poraženci, ki imajo vrhunsko mednarodno izobrazbo, so brez manjvrednostnih kompleksov, hkrati pa je njihov intrinzični vrednostni sistem takšen, da je že per se imun pred popadki totalitarizma, ki vsake toliko izbruhnejo med kozolci. Takšna elita bi morala v naslednjih nekaj letih prevzeti oblast v državi in sprožiti totalno revolucijo znotraj institucij, v okviru pravne države in v mejah demokratičnih standardov.

Novi voditelji ne bi smeli biti starejši od štirideset let, pripadali ne bi nobeni politični stranki. Njihova edina zaveza bi bila, da se bodo po štirih ali največ osmih letih vodenja vlade nepreklicno poslovili od oblasti. V vmesnem času bi morali ponovno vzpostaviti državo, ki nam jo pred očmi uničujejo zombiji negativne selekcije.

Toda to so pobožne želje, skorajda utopija. Mladi, izobraženi in normalni Slovenci nimajo želje, da bi reševali domovino. Najbrž so obupali. Njihova edina želja je, da se čim prej izselijo in pozabijo na državo, ki so jo v propad pognali njihovi očetje. Medgeneracijski konflikt ne bi mogel biti hujši, prihajajoči eksodus bo morda primerljiv s tistim na začetku prejšnjega stoletja (ekonomski) ali celo tistim po prevratu leta 1945, ko so partijski ključavničarji uničili večino urbaniziranega, v sleherni družbi najbolj propulzivnega srednjega sloja.

V obeh primerih so posledice enako strašljive, saj izgubljamo kreativne, ambiciozne in samostojne osebnosti, ki jih zatohla, obskurna domača forma mentis zatira, ker jo ogrožajo. Na drugi strani uspevajo vsi, ki jih na površje naplavi zakon negativne selekcije. Ta ostaja vrhovna paradigma slovenske vaške demokracije. V blagi obliki se formira že v osnovnem in srednjem šolstvu, kasneje se okrepi skozi (državni) visokošolski študij in svoj vrhunec doseže v trenutku, ko bi se morala nova generacija državljanov prvič zaposliti, se vključiti v družbene procese in javno upravo.

Zakon negativne selekcije tega ne dovoljuje, saj temelji na retencijski eliti, ki tvori hermetično zaprt sistem, v katerem ni prostora za svobodomiselne, inovativne in sposobne posameznike. Dolgoročno bo negativna selekcija uničila družbo in državo. Trditev je empirično dokazljiva ne le v ekonomskem, ampak tudi družbenem smislu: sesutje socialističnih gospodarstev konec osemdesetih, ki so vsa brez izjem temeljila na zakonu negativne selekcije, je v nekaj letih za seboj potegnilo tudi družbeno ureditev in politični sistem.

Problem Slovenije, ki ga šele danes prepoznavamo kot izjemno usodnega, je v tem, da se je zakon negativne selekcije tako globoko zažrl v družbeno (pod)zavest, da ga niti demokratizacija ni uspela izkoreniniti. Še huje, zaradi prislovične sprtosti političnih elit obeh svetovnonazorskih prepričanj in anemičnega pravosodnega aparata se je celoten proces tranzicije sprevrgel v nenadzorovano bogatenje posameznikov, ki so izkoristili priložnost in naivnim državljanom pred nosom izropali državo.

Megalomanija in druge norosti

Danes lahko modrujemo, ali je bilo prav ali narobe, ker se je Demos leta 1990 s političnim konsenzom odrekel lustraciji. Za nazaj se ne da spreminjati sveta. Pač pa je še kako smiselno, da na obletnico plebiscita podvomimo v to, ali smo sposobni obdržati državo, ki je očitno nastala v spletu za nas neverjetno ugodnih zgodovinskih okoliščin, predvsem zunanjih, na katere niti nismo imeli vpliva. Celo več, nujno se je vprašati, ali si državo sploh zaslužimo imeti.

Kajti obnašamo se tako, kot da nam je malo mar zanjo, za njeno prihodnost. Zakon negativne selekcije je očitno smrtonosno učinkovit v svojih posledicah, saj rojeva prazne, mrtve državljane, ki s svojo apatijo in prezirom do vsega (boljšega) okoli sebe napajajo retencijsko elito, nedotakljivo v svoji vzvišeni oholosti, za katero pa se skriva en sam velik – nič.

Ko sem letos spomladi pisal esej »Prihaja čas, da gremo v (moralno) opozicijo«, sem mislil, da slabše, kot je, pač ne more biti. Da se bo vladna oligarhija naposled začela ukvarjati z reševanjem ekonomske in socialne prihodnosti Slovenije, da bo varčevalna politika njena prioriteta ipd. Takrat sem sodil med zmerne optimiste, ki so verjeli, da bo vlada gospoda Pahorja prenehala z nemogočo kadrovsko politiko, ki je leta in leta hromila državo in sprožala prikrito zgražanje tudi drugje (kdor lahko kdaj bolj neformalno, ob večernem kozarcu vina kakšno reče s tujimi diplomati v Ljubljani, ve, o čem govorim).

Toda establishment, ki ga vsaj formalno in navzven predstavlja premier Pahor, ni (bil) sposoben spopasti se z gospodarsko krizo in grozečimi socialnimi napetostmi – oblast je zapadla v popolno iluzijo lastne uspešnosti ter izgubila sleherni občutek za spodobnost in zdravo mero.

Vrhunec norosti je TEŠ6, ki postaja fenomen samostojne Slovenije. Razsvetljena oblast bi namesto v premog, ki je poganjal industrijo v 19. stoletju, vlagala v informacijsko tehnologijo, podjetniške inkubatorje, tehnološke parke in ekološko optimizirane energetske projekte.

Richard Branson bi s to vsoto že trikrat financiral misijo na Mars in vzpostavil Virgin Intergalactic, ki bi ga zanesljivo vpisala v zgodovino človeštva. No, tudi nas bo demokratično izvoljena slovenska pamet okoljsko in mentalno katapultirala v zgodovino – in sicer v svet industrijske revolucije pred 150 leti, za to ekskurzijo pa bomo davkoplačevalci odšteli vsaj 1200 milijonov evrov (sic!).

Razlika ne bi mogla biti večja, le oči bi bilo treba odpreti. A lastno neumnost je najtežje priznati...