Krščanski božič je namreč podobno kot Na božično noč črpal iz navdihujoče predloge, celo več njih, ki jih je nato pozabil ali zamolčal. To velja tudi za številne pripovedne elemente, ki samemu rojstvu (nativitas) predhodijo, in tiste, ki mu sledijo. V celoti je božič dokaj povprečna (ob)rojstna legenda – pripovedni miks, ki posnema, ponareja, združuje in preigrava že dolgo znane popularne mitološke motive in refrene. Gotovo tudi ni zadnja verzija čudežnega rojstva, saj so najnovejše, ki jih kar na spletu oznanjajo nekatere novejše vere, stare vsega nekaj let.

Deviško spočetje Jezusa, kot imenujemo dogmo, po kateri naj bi bil Jezus spočet brez moškega »semena«, od svetega duha, je predbožični mitološki motiv, ki ga je krščanstvo lahko povzelo po desetinah predlog starega veka. Iz neposredne bližine ali iz daljnih svetov. Bližnja grška Semela (zemeljska mati) z Zeusom, bogom-očetom (nezemeljskim očetom), deviško zaplodi učlovečenega boga Dioniza. Tistega Dioniza, ki (kot kasnejši Jezus ali katoliški sv. Martin) iz vode napravi vino, ki nam (ne le) po Pop Designu »ogreje srce«. V starorimski različici so iste vloge porazdeljene med Jupitra, Semelo in Bakhusa. Daljna indijska Maja sanja o belem slonu, ki ji prodira v telo, in brez moškega deviško spočne bodočega Budo. Še daljnejša mati daoističnega Lao Zija tega spočne s sončnim žarkom.

Sledi brezbolečinski in deviški porod: kakor brez bolečin in ob ohranjenem biološkem devištvu rodi Marija, tako to uspe Maji, ki bodočega Budo rodi iz desnega boka. Obe sta pred tem na nujni in naporni poti iz kraja svojega bivanja. In obe sta materinstvo primorani začeti v preprostem zavetju narave. Podobno kot mati Lao Zija, ki tega rodi izpod pazduhe pod slivovim drevesom. Ker je budizem pet stoletij starejši od krščanstva, je zaradi številnih paralelizmov že ob koncu 19. stoletja med strokovnjaki zaživela teza o možnem vplivu budističnih legend na krščanstvo. Do danes ni zamrla, saj so v poglavitnem očrtani zgodovinski kanali, po katerih bi se bil vpliv lahko izvršil. Nenazadnje v krščanski legendi o Barlamu in Jozafatu razločno prepoznamo Budovo zgodbo. Ne zdi pa se ta teza nepogrešljiva: videti je, da domišljija arhaičnega človeka tudi povsem neodvisno plete podobne vzorce.

Jezus naj bi bil edinec, pravi božična zgodba. Čeprav Matejev evangelij v nadaljevanju navaja njegove štiri brate in sestre (Mt 13, 55), se uveljavi verzija o edinorojenem. Taka je dizajnerska zahteva popularne domišljije, ki napravi edinorojenega tudi bodočega Budo in številne druge osrednje verske osebe. Da bi izjemna oseba svoje izhodišče delila še s kom, ljudska domišljija dopusti le v redkih primerih pobožanstvenj novejših oseb, katerih bratov in sester pač ni mogoče tako lahko zatajiti. Tudi v pesmi Na božično noč je edinost (»sam sem ostal«) sredstvo, ki okrepi poslušalčevo sočutje in identifikacijo.

Evangelisti, ki Jezusa niso osebno poznali (če je ta sploh kdaj živel), v evangelijih niso podali jasnih informacij o tem, kdaj naj bi bil rojen. Pa se je kasnejši rod kristjanov domislil, da bi si bilo najpametneje rojstni dan sposoditi kar pri poganih. Kult nepremagljivega sonca (sol invictus, natalis invicti) se je že lep častilo v času zimskega solsticija. Po vsej verjetnosti tudi rojstni dan popularnega deviško spočetega Mitre. Prestižni datum, ki obeta vračanje sonca, svetlobe, toplote, vegetacije, življenja, so zasedali še številni drugi bogovi sredozemskega bazena. Kar nekaj časa je trajalo, preden je krščanski junak v četrtem stoletju lahko upihnil svečke, ne da bi ga pri tem motili predhodniki, ki jih je posnemal in izpodrinil.

Svojevrstna posebnost takega posnemanja in izpodrivanja je bilo prepričanje številnih krščanskih voditeljev, da so v resnici starejše predkrščanske tradicije tiste, ki – po nareku samega hudiča – posnemajo krščanstvo. Justin iz 2. stoletja – katoliška tradicija ga pozna kot Justina mučenca – je deviško spočetje Bakhusa štel za plagiat biblične resnice. Ne le njega: »Ko slišim, da je bil Perzej spočet deviško, vem, da imam opraviti s ponarejevalsko kačo.« Morda je mučenec tudi zato, ker se je moral za take očitke dodobra namučiti z logiko. Vedoč, da so poganska verstva starejša, je Justin sklenil, da je hudič krščanstvo v poganstvu posnemal vnaprej, z anticipacijo. Znanost že več kot sto let ponuja razlago, ki niti ni obsojajoča, prav blizu pa je razlagi, ki jo v svojo obrambo v pomembno drugačnem času podaja član Pop Designa: »Pesem smo slišali in posneli. Takrat je bila taka praksa povsem v navadi.«

Kaj naj se zgodi, ko je slavno bitje rojeno? Krščanska tradicija tu ni enoglasna. Luka mu nameni družbo preprostih pastirjev. Snobistični Matej doda tri mage (magoi), ki postanejo modri, v kasnejšem izročilu pa kar kralji. Tu so še angeli. Magi in angeli so pripovedni elementi, ki najverjetneje izvirajo iz zoroastrizma, vere, ki je med Judi uživala velik ugled. Zlasti krila, s katerimi se angeli premikajo, so transportna inovacija, ki jo znanost pripisuje domišljiji starejšega zoroastrizma. Nimbus – svetniški sij, ki so ga na upodobitvah božiča detetu in bližnjim slikali srednjeveški slikarji, bi lahko prišel s katerekoli strani neba, vsekakor iz vsaj treh starejših religij. Drugi obrojstni miti so v tem elementu podobno razdvojeni med preprostostjo in statusnimi simboli. Bodočega Budo, ki ga krasi nimbus, v zlato mrežo prestrežejo ugledni angeli velikega Brahme. Koliko bolj skromen je prihod deviško spočetega Sai Babe – brez angelov in zlatih mrež preprosto dahne: Om, Om, Om.

Še preden rojeni otrok shodi, bodi izpostavljen nevarnosti. Če se je ta pravljični element dobro obnesel v starejših legendah, zakaj ga ne bi presadili še v krščansko? Kakor je bil sumerski Sargon Akadski pred ubojem rešen tako, da je bil položen v košaro na reki Evfrat, tako je bil v košari na reki Nil rešen staroegiptovski Horus. Kakor je bil Horus rešen zato, da bi utekel Setu, tako je bil v košaro na reki Nil položen Mojzes, da bi utekel faraonovemu poboju dečkov. Ko je evangelist Matej želel Jezusa prikazati kot novega Mojzesa, ni mogel poseči po motivu košare na reki, saj Jordan – kot zatrjuje moj znanec – ni večji od Gradaščice (ko ta ne poplavlja). Zadovoljil se je s tem, da je Herodu pripisal take namene kot faraonu: poboj dečkov, ki naj prepreči kariero božjemu izvoljencu. Jezusa pa je poslal v beg v Egipt. Tako je tudi poboj nedolžnih otročičev, ki se ga katoliška tradicija spominja 28. decembra, le še en božični plagiat.

Bliža se adventni čas. V čem bodo verniki božiča na boljšem od »izdanih« poslušalcev Pop Designa? V tem, da mnogi še vedno mislijo, da poslušajo originalno vižo? Kdo sploh lahko vrže kamen v Pop Design, če se hkrati ne odpove ponarejenim sestavinam božiča – ali kakšne druge tradicije? Najbrž bi kazalo skleniti: fantje, vi to pesem kar prepevajte, kolikor vam duša da, saj zlo ne mislite. Kdo pa lahko reče, da pesem ravno s svojim prikritim ozadjem vred ni v duhu časa in dogodka?