Na polju popularne glasbe je Peter Barbarič aktiven že od konca sedemdesetih let. Do danes se je znašel v številnih vlogah, od menedžerja in direktorja prek glasbenega urednika in organizatorja koncertov do piarovca in producenta. Pred petnajstimi leti je objavil knjigo Okopi slave, v kateri je zaobjel prva štiri desetletja rocka in popa. Zaključno poglavje je posvetil »črncem Evrope«, romskim glasbenikom. S tem si je napisal nadaljnjo usodo. Zadnji dve desetletji se med drugim profesionalno in prijateljsko ukvarja, druži, prereka in dela z romskimi glasbeniki. Pred dvajsetimi leti je pripeljal Ferusa Mustafova v Evropo, danes pelje v tej smeri mlajšo generacijo romskih hiphoperjev.

Do romske glasbe so vas pripeljali rockerji Motorhead, ko ste jim organizirali turnejo po Jugoslaviji v času njenega razpada.

Ni bilo čisto tako. Nanjo sem prvič trčil v vojski, leta 1984 za novo leto. Vsi so šli v mesto, sam sem raje ostal na straži, kot da bi šel v uniformi v Beograd. Bil sem na toplem, pil čaj in na radiu naletel na postajo, ki je predvajala samo srbske pihalne orkestre. Dve leti kasneje sem prinesel iz Beograda na Radio Študent (RŠ) dve veliki plošči, Disciplino kičme in Duvački orkestar Nanija Ajdinovića. Do takrat je bila na RŠ romska glasba avtomatsko trpana v kategorijo »drek«. Esma Redžepova sicer ne, vendar so Muharem Serbezovski, Šaban Bajramović in podobni veljali za »narodnjake«.

Kdaj so se začeli krušiti predsodki do »narodnjakov«?

Prvi preobrat se je zgodil leta 1988 z nastopom Feata Sejdića na Drugi godbi, do ključnega preloma pa je prišlo s prvim koncertom Ferusa Mustafova v Ljubljani maja 1991, prav tako na Drugi godbi. Takrat smo imeli na RŠ oddajo Južnjaška uteha s popularnim »balkan chartom«. To je bil čas, ko se je Slovenija osamosvajala in ko smo bili bombardirani, da smo del srednje Evrope. Nenadoma so zrasle meje in iz frustracij smo pospešeno raziskovali dogajanje na jugu. Seveda smo pretiravali in vse nam je bilo eksotično in zanimivo. Kmalu so se izoblikovali vrednostni kriteriji, vzporedno so se povlekli kriteriji še za druge etno godbe.

Takrat je Goran Bregović izdal ploščo Paradehtika. Je bila ta plošča res tako prelomna, kot navajate v Okopih slave?

To sem napisal pred petnajstimi leti. Bregović je izjemen pragmatik. Ko je slabelo srbsko tržišče, si je odprl trge v Franciji, Grčiji, ZDA, ko ni imel več kam, je šel še na Poljsko. Danes si ne mislim nič dobrega o njegovem delu, sploh ko sem zvedel, da je romske glasbenike plačal z malo več kot drobižem in prodajal tujo glasbo za svojo. Film Dom za obešanje nam je odkril vso to glasbo, šele kasneje smo odkrili, da je avtor večine glasbe Kurtiš Jašarov. Nanj se je obrnil Kusturica, ko je iskal glasbo za film. Ko jo je napisal in posnel, je v projekt vstopil Bregović, ki jo je doaranžiral, dogradil in se podpisal pod njo. Bregović se dejansko obnaša kot romski kralj, ko se podpiše pod komade, ki jih je zgolj prearanžiral.

Kakšen je odnos romskih glasbenikov do avtorstva?

Čeprav rečejo, to je moje, večini avtorstvo ne pomeni veliko. Ne grejo izpolnjevat formularjev in nočejo plačati za prijavo. Nimajo volje za papirologijo. V Makedoniji večina skladb ni zaščitenih. Avtorstvo prijavljajo samo tisti, ki imajo izkušnje z zahodno Evropo, kjer se večina glasbenih poslovnežev zaveda, da je največ denarja v avtorskih pravicah in tantiemah. Producenti in menedžerske ekipe jih prinašajo okrog in kot avtorje podpišejo sebe, recimo menedžerji Taraf de Haëdouks in Kočani Orkestra. Pa tudi založba Asphalt Tango s Fanfare Ciocarlia in Mahalia Rai Bando. Pri Orkestru Kočani je celo prišlo do hudega razkola z agencijo, ko se je razvedelo, kako so si menedžerji pripisali avtorstvo.

Romski glasbeniki štejejo že interpretacijo melodije za avtorsko delo.

Da. Esma Redžepova se podpisuje pod pesmi, ki jih poje, vendar ni avtorica. Njeno veliko uspešnico Čaje Sukarije je napisal legendarni romski klarinetist Medo Čun, ki je bil zaljubljen vanjo in jo je tudi pripeljal k vodji zasedbe Teodosievskemu. Danes ima avtorske pravice za to pesem Esma, ki toži producente filma Borat zaradi napačne uporabe avtorskega dela. Zelo malo Romov pove, kje so slišali melodijo, ki jo preigravajo in interpretirajo. Eden redkih, ki je zmeraj napisal, ali gre za tradicionalno ali lastno delo, je bil trobentač Kočo Agušev. Romi so predvsem interpreti in veliki improvizatorji. Balkan je pač lonec melodij, ki se spajajo, prepletajo in nadgrajujejo, da so na koncu vsi avtorji.

Pred časom mi je Magnifico povedal, da se sam podpiše pod melodijo, ki jo je nadgradil, tako kot to počne Bregović, in da v tem ne vidi ničesar spornega. Ko pa govorim o Bregoviću, imam vedno pred očmi karikaturo iz Džuboksa iz sredine sedemdesetih let, ko je izšla prva plošča skupine Bijelo dugme, na kateri se je podpisal pod rokenrol klasiko. Na njej je bil narisan v šolski klopi, učiteljica pa ga vleče za uho z besedami: »Goran, spet prepisuješ!«

Ste že slišali za anekdoto, kako mu je Johnny Štulić sredi osemdesetih let zaupal, da si želi priti v beli obleki in na belem konju na oder z romskim orkestrom? Čez leta je tako stopil na oder Goran Bregović.

Čisto mogoče. Štulić ima korenine v Sandžaku, tudi ime Azra izvira od tod. Leta 1991 in 1992, ko je že bila vojna na Balkanu, je delal z bolgarskimi trubači miks reggaeja in balkana, zato me ta anekdota ne preseneča.

Zaradi Bregovića in Kusturice danes turisti s fotoaparati in kamerami niso varni in dobrodošli v Šutki…

Ne pozabimo še na film Heroji Šutke. To je čista perverzija. V njem sploh ni Šutke. Iskali so ekscese. Napačna je predstava, da so Romi nepismeni veseljaki, ki se ga zapijajo in kockajo. Šutka je naselje s štirideset tisoč prebivalci, kjer živijo tudi profesorji in ljudje, ki so uspeli v poslu, pa ne s smetmi. Tolikokrat so jih že potegnili za nos, da so postali občutljivi in sumničavi. Tam sem bil s televizijsko ekipo. Ker poznam veliko glasbenikov v Šutki, smo prišli do posnetkov slavja, kjer so igrali moji znanci na zurlah in tapanju. Lahko so jih snemali samo pet minut, družine pa ne. Rekli so, kako bi se počutili, če bi prišli k vam na ohcet v Kranjsko Goro ali Škofjo Loko in začeli snemati vse povprek za romski televizijski program, ker se nam zdi vaše slavje eksotično. Nisem imel pametnega odgovora.

Je bil vstop v romsko skupnost težaven? Je bilo pridobivanje zaupanja dolgotrajen proces?

Ne, bili so drugačni časi in takrat še niso imeli izkušenj s filmarji. V Šutko me je pripeljal Ferus Mustafov po nastopu na Drugi godbi '91 in z reputacijo človeka, ki je odpeljal Ferusa v svet, mi ni bilo težko priti do novih poznanstev, prek katerih sem se stopil z okoljem.

V zadnjih letih, predvsem po prihodu romskih beguncev s Kosova in repatriaciji, je prišlo do radikalnih sprememb. Življenje v Šutki je postalo trše, ostrejše, predvsem pa manj lagodno, predvidljivo, nasploh so prebivalci manj komunikativni. V preteklosti si na vsakem koraku zadeval na radovednost in muslimansko gostoljubje, zdaj se najstniki na cesti ob neromskega sprehajalca dostikrat obregnejo tudi s provokacijo.

Šutka je ločena od Skopja kot Tomačevo od Ljubljane. Vožnja z avtobusom traja slabe pol ure. Večina sploh ne hodi v Skopje, ker nimajo denarja. Predvsem mladi Romi pa albanskega predela na poti do Skopja raje ne prečkajo peš, ker so tam lahko tepeni. Danes je Šutka dobro samoorganizirana. Ima veliko samopostrežno trgovino, tržnico, osnovno šolo, zdravstveni dom. Mesto zase.

Od tod naslov kompilacije Šutka, moje mesto?

Da, »Šutka, moje mesto, tukaj živim in tukaj bom umrl« je najmočnejši refren na kompilaciji. Od začetka projekta je to naslov plošče.

Koliko so vam pri delu z mlajšimi pomagale izkušnje z Mustafovom in drugimi romskimi glasbeniki?

Na mlajše sem prestopil, ker sem bil sit starih. Stara generacija romskih muzikantov je zelo zaprta in te drži zase. Za vse druge pravijo, da so propadli, pokvarjenci ali pa pijanci. Potem sem začel delati s Picikato Brass Bandom. Iskali smo pevko, ker pa je romska skupnost pretežno muslimanska, jo je bilo težko najti. Medtem sem naletel na videoposnetek, na katerem so nastopali z nekom, ki je rapal. Kaj pa raperji? Zatrdili so mi, da niso v stiku. Vendar! Picikato Brass Band je domoval dvajset metrov od glavnega rap studia na Vietnamski, ki mitološko velja za rap ulico v Šutki. Njegov lastnik DJ Kale mi je dal nekaj posnetkov in bil sem navdušen.

Začel sem raziskovati in odkril hordo mulcev, ki se ukvarjajo z rapom. Ko sem naletel na to romsko hip hop sceno, sem mislil, da so v stiku z močno skopsko hip hop sceno, vendar sem med brskanjem po spletu in Myspaceu kmalu ugotovil, da Neromi v Skopju ne vedo nič o njih. Upam, da se bo s to kompilacijo kaj spremenilo. Prvič se je namreč zgodilo, da so na isti plošči romski raperji in makedonski alternativni glasbeniki.

Je dostopnost tehnologije pripomogla k razcvetu hip hopa v Šutki?

Rap ima veliko plusov. Matrice, Cubase in druge računalniške programe se da ilegalno ali pollegalno sneti s spleta. Mlada romska generacija je internetno pismena in si po spletu izmenjuje muziko in komunicira. »Studie« imajo celo doma. Njihova kvaliteta se seveda zelo razlikuje. So pa zelo poceni. Za dvajset, trideset evrov lahko delaš ves dan v studiu in v tem času ti producent posname, zmiksa in tudi prearanžira komad, če je treba. Najboljši komadi na kompilaciji so nastali prav v Šutki, kjer je rap prisoten že od prve polovice devetdesetih let.

Za razcvet rapa v Šutki je bila zelo pomembna repatriacija Romov iz Nemčije, Beneluksa in Francije konec devetdesetih let. Takrat se je v Makedonijo vrnila mularija, ki je odšla na zahod pri treh letih, vrnila pa se je pri petnajstih. Doživeli so šok. Prišli so v njim tuje okolje in rap jim je bil edina alternativa. Danes imamo že novo situacijo, ko takšne kompilacije ne bi mogli več narediti. Večina se jih je z odpravo vizumov razbežala v Belgijo in Nemčijo. Zapirajo se studii, Kale na primer je svoj studio spremenil v trgovino z gradbenim materialom.

V zgodnjih osemdesetih letih ste z najstniškimi Buldogi naredili prve menedžerske korake, z mladimi delate še danes.

Ko sem trčil na raperje v Šutki, sem doživel deja vu. Bil je isti občutek in podobna pozitivna energija kot konec sedemdesetih let pred Medexom in v Riu, kjer sem dihal z mlado slovensko punk sceno, z Buldogi, Lublanskimi psi, Berlinskim zidom. Lanskega oktobra, ko je potekalo vzporedno snemanje za rap kompilacijo po treh studiih, je špricala energija na vse strani. Bilo je veliko entuziazma, idej, zavzetosti in tekmovalnosti.

Takšnega naboja že zelo dolgo nisem doživel. Vse me je spomnilo na dni, ko smo odprli vrata studia RŠ in začeli snemati naše punkovske bende. Tako kot so bili punkovski bendi takrat nekaj časa potisnjeni na stran, so bili tudi hiphoperji v Šutki getoizirani. Za ta projekt je šlo veliko energije in denarja, zame pa je to projekt, ki bi ga dal ob knjigo Okopi slave ter ob Ferusovo prvo ploščo in koncertno cedejko. Ob zadnjem sem imel največ podpore doslej.

V Nišu so letos odkrili spomenik kralju romske glasbe Šabanu Bajramoviću. Postavili so ga na plato, kjer se zbirajo niški skinheadi, kar so domačini označili za provokacijo. Sprožile so se tudi govorice o zlorabi romskega vprašanja, saj da so iz razpisov in fundacij financirani predvsem tisti projekti, ki vključujejo delo z Romi.

Evropa se odkupuje za svoj odnos do Romov. Danes smo v situaciji, ko jih ena roka preganja iz Evrope, druga daje denar za njihovo emancipacijo. Mnogi, ki sodelujemo pri romskih projektih, se redno sprašujemo, ali z njimi ne pomagamo malce tudi sebi, vsekakor pa so najpomembnejši pozitivni rezultati.

Tako me seveda veseli, da tudi romska oddaja Naše poti na našem nacionalnem radiu, ki jo sooblikujem kot glasbeni urednik, nastaja s finančno podporo, saj ji lahko vsi, ki jo soustvarjamo, prav zaradi nje posvetimo več časa in energije. Tudi našega hip hop projekta ne bi bilo, če ne bi za tem stal Fosim, makedonski Open Society Found. Pri tem vprašanju je treba biti pragmatičen. Pomembno je, da podpora daje pozitivne rezultate.

Vprašanje preživetja postaja vedno bolj pereče, kar je po mojem deloma spodbudilo tudi zahtevo po kvotah slovenske glasbe.

Izkušnje na ZKP RTV Slovenija, kjer delam kot piarovec, so mi odprle oči. Verjamem v pozitivnost tržišča, dobro izkušnjo pa imam tudi z radijskimi postajami. Lani je bila najbolje prodajana plošča Iztoka Mlakarja, letos poleti je bila to Lovšinova. Če si faca in delaš relativno dobre zadeve, se ti ni treba bati za prodajo in predvajanje na radiu. Kvote ne bodo rešile tega vprašanja. To je stvar urednikov, in če je urednik človek, ki ima odnos do glasbe in poslušalcev, ni težav. Seveda so radijske postaje, ki so popolnoma neodzivne in ki delajo na računalnik z naloženo glasbo. Tudi tega vprašanja ne bodo rešile kvote. Gre za vprašanje avtorjev, voditeljev, urednikov.

Prav zdaj se dogajajo zanimivi premiki. Povabili so me namreč v komisijo, ki naj bi dajala licence za glasbene redaktorje. Sam imam to srečo v nesreči, da sem delal na RŠ in da zdaj delam na nacionalnem radiu, kjer imajo drugačen odnos do teh vprašanj in kjer delajo radio ljudje, ki jim je glasba všeč, ki z okusom izbirajo glasbo in jo tako širijo ter oblikujejo percepcijo poslušalcev. Verjamem v aktivno vlogo medijev.

Pred petnajstimi leti ste ugotavljali, da glasbeno »world music« sceno držijo pokonci štirje stebri: britanski, francoski, skandinavski in ameriški. Se je v tem času kaj spremenilo?

Kriza se močno pozna. Najlažje je francoskim »etno« poslovnežem, saj jim precej pomaga država, ki podpira festivale, vendar je njena prioriteta etno iz francosko govorečih nekdanjih kolonij. Ob tem da je že lep čas največji interes za balkansko glasbo v Franciji, vendar pa tamkajšnje izdaje ne pridejo do nas. Zanimata jih predvsem romunska romska glasba in vezano na diasporo tudi srbska romska glasba. Gre za sceno okoli romsko-romunskega režiserja Tonyja Gatlifa. V Francijo je emigriralo tudi veliko madžarskih Romov, ki delajo fuzijske zasedbe, na primer izvrstna Erika&Emigrante.

Medtem se v Nemčiji in Angliji ne dogaja nič posebnega. Eden ključnih festivalov Sfinks v Belgiji je še en dokaz krize. Potem ko je zelo rad eksperimentiral in predstavljal neznana imena, zdaj vabi okoliška imena in po treh letih je spet pripeljal Gorana Bregovića. Balkan beat scena s Shantelom na čelu je oživila zanimanje za balkan predvsem med didžeji in obiskovalci diskotek. Berlin ostaja zagret za Balkan, ker je s Kreuzbergom in drugimi multinacionalnimi predeli mesta pač nekaj posebnega.

Zadnji dve leti je opazen upad zanimanja za balkanske godbe. Vedno manj je zanimanja za tovrstne vsebine pri založbah in koncertnih organizatorjih, ki so zelo previdni in vabijo predvidljiva imena, kot so Boban Marković, Mahala Rai Banda... Založba Asphalt Tango je zadnjo ploščo izdala novembra lani, Piranha pa je letos ob Magnificu izdala samo še kompilacijo BalkanBeats. Po mojih virih postaja spet popularen latino.

Glasbeni posel se je skomercializiral in zdi se, da je v njem več posrednikov in agentov kot pa samih glasbenikov.

Imam se za mešanico izvidnika in tistega, ki z novimi glasbenimi valovi rad buri javnost. Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem vzel v roke še mlado skupino ali pa sceno v povojih, ko pa je dobila krila, mi je ušla. Nimam talenta ali pa energije, da bi utrdil sodelovanje, ko stvari končno stečejo. Veliko večji izziv se mi je vrniti nazaj v bazo in spet začeti kopati od začetka.