James in Aleksej
Če se britanski popevkar James Blunt ne bi oglasil v nekem intervjuju, svet nikoli ne bi zvedel, kako je on osebno 11. junija 1999 preprečil izbruh tretje svetovne vojne. Kako se je zgodilo to herojsko dejanje? Lepa sončna sobota je bila, se z nostalgijo spominja Blunt, ko je kolona Natovih tankov, ki jim je poveljeval, drvela proti prištinskemu letališču. Prešerne volje je bil mladi stotnik, pozneje pa znani kitarist in pevec, in si je, kukajoč iz kupole tanka (tako kot poročnik Gruber v svojem »my little tank« iz serije Alo, alo), brundal komade s plošče Nietov Lep dan za smrt. Pa se pred njega postavi dvesto ruskih vojakov, ki so iz Bosne skoraj v spodnjicah prihiteli in prehiteli Angleže, da ja ne bi prištinsko letališče padlo v roke imperialistom. Naperili so svoje puškice nabasane na britanske tanke in bogme resno ogrozili Natovo akcijo osvobajanja Kosova izpod srbskega škornja. Kaj zdaj, mu je švignilo skozi stotniško glavo. Poveljnik Nata, Američan general Clark, je ukazal, naj razsujejo Ruse v prafaktorje. Toda stotnik Blunt je povelje zavrnil. Pred očmi so se mu prikazale strahotne posledice slepega uboganja norega generala. Blunt razsuje Ruse, Moskva znori in vrže atomsko bombo na Bluntovo oklepno četico. Britancem se strga in vržejo atomsko bombo na Čeljabinsk. Rusi z raketami srednjega dosega naredijo Londonu tisto, kar ni uspelo Hitlerju. Ogorčeni Američani nad Rusijo pošljejo sto medcelinskih jedrskih projektilov, Rusi jim vrnejo z dvestotimi projektili... Zemlja se spremeni v jedrsko gobo, na cestah ležijo sežgana trupla otrok in mater, začne se ledena doba, civilizacija izgine... Zato stotnik Blunt ukaže koloni, naj ne strelja na ruske vojake, ki se jim kalašnikovi kar tresejo v rokah, ampak samo obkoli letališče. Rusi, lačni in žejni, ker so v naglici pozabili na konzerve in vodo, pa so se po štirinajstih dneh dolgih nosov in prizadete časti odpravili domov. Tako je stotnik Blunt, tvegajoč vojaško sodišče, rešil svet. A se zgodovinopisje ne sme zadovoljiti zgolj s tem pričevanjem. Zavoljo objektivnosti je treba poseči v ruske vojaške arhive. Tam bi verjetno našli opis te iste zgodbe skozi oči vojaka Alekseja Potemkina iz prej omenjenega Čeljabinska, ki na vlogo stotnika Blunta meče drugačno luč: »Mi prijehali (prišli) na aeroport kak stepska burja. Prijehali i angliski tanki, a mi bili pjervi. Na tanku bil mužik, kotori si je brundal pesnaja Lep dan za umret. Ja njemu skazal 'Idite kurvi imperialističkeje! Mi soldati krasnije (rdeče) armiji!' U nas serdce (srce) kak u leva. On menji skazal, njet, ne pajdu (ne grem). Ja skazal, ja tože (tudi) ne pajdu. Nam general Kutuzov naredil (ukazal) uničtožit (uničiti) angliske tanke s kalašnikovim. Ja videl, da to budjet tretjot svetovna atomnjiji vojná, mnogo mrtviji deti (otroci) i ženščini. Ja skazal generalu Kutuzovu 'Ti durak' (bedak) i angliskem soldatu 'Davaj cigarete'. Mi pokurenjili (pokadili) vmeste (skupaj) cigarete, angliski soldati se pugatji (ustrašili), da mi njim budjet pokurenjili vse cigarete, i pereišli (odšli) na gazon (travnik) okolo aeroporta. Tam oni umrli od skučanošiji (dolgčasa). Tak ja, leitenant (poročnik) rosijske armiji Aleksej Potemkin, spasil vsemirnaja (svetovni) mir! To e edina istorijska pravda (resnica)!« Videli bomo, kaj je prava resnica, ko se oglasijo še drugi vojaki, po možnosti še kakšni kantavtorji. Važno je zadevi priti do dna. Dobro, da smo imeli tedaj tako pametne vojake popevkarje na Kosovu, sicer bi na Zemlji danes živele samo še amebe.
Čokoladni krofi za talibane
Američani, soočeni z morebitno reprizo Vietnama v Afganistanu, so poskušali ugotoviti, kaj za vraga počnejo narobe, da jih Afganistanci ne marajo. Da jih ne sprejemajo kot brate in prijatelje. Ducat strokovnjakov s področja množične psihologije, sociologije, teorije komunikacij in kulinarike je po dolgih in napornih raziskavah ugotovil, da elektrošoki in navidezno utapljanje (waterboarding) ujetih talibanov niso pristop, ki bi ga Afganistanci sprejeli kot darilo zahodne civilizacije in ga ponotranjili kot del lastne zavesti in kulture. Pot do srca in uma Afganistancev vodi preko redizajniranja celostne podobe ameriške soldateske. Strokovnjaki so izbrali ne samo nov pristop zasliševanja domnevnih islamskih skrajnežev, kje so in kaj počnejo njihovi ostali barabinski bratje, ampak tudi kraj nove paradigme. Namesto zloglasnega Bagrama, zapora, kjer so domnevni teroristi na lastni koži preizkusili prav vse, kar so si sodobni Mengeleji izmislili, da bi izpulili resnico, so zgradili novega, v Parvanu. Metode izpraševanja so tu humane, brez tehničnih pripomočkov, kot so kiji, vedra z vodo, samozatezne vrvice, električni kabli in podobno, pravi tamkajšnji poveljnik, polkovnik T. Lepe, čiste, zračne celice, soba za izpraševanje kot sodobna konferenčna dvorana, najnovejša kuhinja, da o zobozdravstveni ambulanti ne govorimo. Najbrž, da talibanom takoj zamenjajo med izpraševanjem izbite zobe. Brez čakalne dobe. Redna zdrava prehrana, knjižnica (najbolj so iskane Tolstojeva Vojna in mir in najnovejši spomini Georgea Busha), teve soba. Hotel s tremi zvezdicami, ne pa zapor za krvoločne teroriste. Menda so zaporniki tako navdušeni, da nočejo ven, če jih po dveh letih spoznajo za nedolžne. Ker so ameriški strokovnjaki modro ugotovili, da gre ljubezen (do Američanov) skozi želodec, osumljenim ponujajo krofke, polnjene s čokolado in orehi. Znanost je namreč ugotovila, ne pa tudi pojasnila zakaj, da so talibani čisto nori nanje, da se jim ne morejo upreti, da so za krofke pripravljeni izdati lastno mater, kaj šele Bin Ladna. Tisti redki, ki jim krofki s čokolado ne teknejo, pa padejo na kolena pred krofki z jabolčno čežano, posuto s cimetom. Zdaj jih bašejo s krofi, talibani pa s polnimi usti izdajajo največje skrivnosti. Tako pravi polkovnik T. Kdo torej pravi, da te vojne ni mogoče dobiti?
