Zdaj je ta mit končno dobil tudi uradno potrdilo, in to nič manj in nič več kot od Združenih narodov: na zasedanju Unesca v Nairobiju so sprejeli zahtevek hrvaškega ministrstva za kulturo in tako sta se sinjska viteška igra Alka in tradicionalno lectovo srce iz Hrvaškega Zagorja uradno uvrstila na seznam zaščitene nematerialne svetovne dediščine, s katerim Združeni narodi poleg materialnih dobrin svetovne kulture varujejo tudi nematerialne, kot so jeziki, običaji, glasba, folklora ali tradicionalne obrti. Kot ogrožena svetovna dediščina, ki potrebuje takojšnjo zaščito, pa je bilo na Unescov seznam v Nairobiju uvrščeno tudi tradicionalno dvoglasno petje iz Dalmatinske Zagore, tako imenovano »ojkanje«.

Ker pa so še od prej na tem prestižnem seznamu tudi dubrovniška Festa svetega Vlaha, dvoglasje tesnih intervalov Istre in Hrvaškega primorja, tako imenovana istrska lestvica, pa umetnost izdelovanja tradicionalnih lesenih otroških igrač v Hrvaškem Zagorju, vsakoletni pomladni obhod Kraljice iz Gorjanov, procesija Za križem na otoku Hvaru, vsakoletni pustni sprevod zvončarjev v Kastvu in daleč naokoli znano čipkarstvo s Paga, Hvara in Lepoglave, je pod Unescovo zaščito ta čas kar deset dobrin nematerialne hrvaške dediščine.

Hrvaška je tako, če bi vprašali Unesco – in težko, da obstaja kdo, ki bi bil za to bolj kompetenten od Unesca –, prepričljivo najbogatejša evropska država v nematerialnih kulturnih dobrinah. Celotna stara, materialna Evropa ima petinštirideset zaščitenih nematerialnih dobrin, od katerih jih je okroglo deset – torej skoraj cela četrtina! – iz majhne, a bogate Hrvaške!

Hrvaška je torej največja nematerialnokulturna sila zahodnega sveta: velika Francija ali Španija imata vpisanih vsega skupaj po pet nematerialnih dobrin, velikanska Rusija ubogi dve, Angleži in Američani recimo niti ene, edini državi na vsem planetu, ki imata na Unescovem seznamu več vpisanih nematerialnih dobrin, pa sta azijska zmaja – Kitajska in Japonska.

Hrvaška zato te dni kar žari od ponosa. Ni velika, nima veliko prebivalcev, ni najboljša ne v nogometu ne v košarki ne po številu olimpijskih medalj, nima najvišje gore ali najvišje zgradbe niti v bližnji soseščini, ni najbogatejša z zlatom ali diamanti, nima največjih svetovnih zalog nafte ali plina, ni v svetovnem vrhu niti po bruto družbenem prihodku niti po prihodku na prebivalca, ni največji izvoznik ničesar, ni največji proizvajalec ničesar, prav v ničemer ni največja, prav nasprotno, zato pa je svojo največjo pomanjkljivost – materialno revščino – predstavila kot svojo največjo prednost: nematerialno bogastvo!

In tolažbo za prezadolžene in bankrotirane Hrvate, posvečene materialnim užitkom sodobne družbe: nematerialne dobrine kot edini dokaz, da je nematerialno sploh lahko dobrina.

Skratka, če nimamo prav ničesar, to še ne pomeni, da smo zadnji v posedovanju nečesa, pač pa prvi v neposedovanju ničesar. V matematiki se to imenuje hrvaški paradoks, izvirna hrvaška logična igra, ki bo, zdaj vam je to že jasno, že na naslednjem sestanku vpisana med svetovno nematerialno dediščino.

Sosedje kar pokajo od zavisti: Italijani, ki že stoletja povsem neutemeljeno veljajo za steber svetovne kulture, imajo vsega skupaj dve, kako se že reče, nematerialni dobrini, Madžari eno, Slovenci pa, na primer, niti ene.

Dobro, Slovenci bi lahko za Unescov seznam predlagali svoje nematerialne dobrine – slovensko nogometno ligo, tradicionalni slovenski smisel za humor ali, kaj jaz vem, starodavno slovensko folklorno igro »vojna za neodvisnost« – toda malo verjetno je, da bi karkoli od tega prestalo strogo presojo Unescovih selektorjev. Takole, kot Hrvat, torej kot nekdo, ki se razume na te stvari, vam lahko takoj povem, da ima – ob dobrem marketingu, izkušeni diplomaciji in vztrajnem lobiranju – nekaj možnosti za vpis na seznam svetovne nematerialne dediščine edinole slovensko morje.

Hrvatom je medtem od vsega popisovanja starih plesov, spretnosti, obrti, ljudskih običajev in druge nematerialne dediščine že otrpnila roka. Na čakalni listi za vpis med svetovno nematerialno dediščino je še sedem hrvaških posebnosti, kot so bečarac, slavonska fantovska pesem, medičarstvo severne Hrvaške ali nemo dinarsko kolo, hkrati pa ministrstvo za kulturo že skrbno zbira dokumentacijo za nove predloge. Kot je tradicionalna viteška igra pretepanja tujih turistov v Dalmaciji ali avtohtoni hrvaški običaj neplačevanja ničesar, nikomur, nikjer in nikdar. Popolnoma nejasno je, na primer, kako da kot pristna hrvaška nematerialna dobrina organizaciji Unesco še ni bila predlagana starodavna hrvaška spretnost izdelovanja papirnatega in kovanega denarja: težko, da na celem svetu obstaja bolj nematerialna dobrina, kot je hrvaška »kuna«.

Novica iz Nairobija je tako prišla v zadnjem trenutku, da reši omajano hrvaško samozavest. Končno so Hrvati v nečem najboljši, največji in najmočnejši, in to v tistem, do česar jim je bilo v vsej zgodovini največ: v kulturi. In kar je najboljše od vsega, šteje samo tradicionalna narodna, stara kultura, ni nam treba ustvarjati ničesar novega. Veliko bogastvo imamo pred nosom, samo popisati ga je treba in poslati Združenim narodom.

Za naslednje zasedanje Unesca bodo Hrvati nazadnje predlagali kar celo svojo nenavadno malo državo – posebna, pristna Republika Hrvaška, nematerialna dediščina človeštva.