Roubinijeva Gospodarska kriza, katere soavtor je Stephen Mihm, nekdanji profesor na Harvardu, je v angleščini izšla junija 2010, nekaj mesecev kasneje pa je luč dneva ugledala tudi v slovenščini. V njej nista opisana le potek nastanka zadnje krize in diagnoza sedanje bolezni, za katero boleha svetovni finančni sistem, temveč se avtor problematike kriz loteva od njenih zgodovinskih začetkov s finančnim zlomom v Amsterdamu v začetku 17. stoletja. Večina kriz, ki so odtlej nastajale, je imela svoje vzroke v prekomernem zadolževanju ekonomskih subjektov: borznih vlagateljev, podjetij, posameznikov in tudi držav. Roubini in Mihm kriz nimata za nekakšne slučajne dogodke, temveč za stalnega spremljevalca gospodarskih dogajanj od nastanka kapitalizma dalje.

Avtorja sta brez vsakega dvoma naklonjena tržnemu gospodarstvu in glede tega ne vidita neke druge alternative organiziranja gospodarstva, menita pa, da bi bilo koristno, če bi silovite finančne zlome preprečevali ali vsaj lajšali s pravočasno regulacijo finančnih trgov. Po tej plati je še zlasti Roubini velik pristaš slavnega britanskega ekonomista z začetka 20. stoletja Johna Maynarda Keynesa. Vendar ob tem poudarja, da so gospodarstva po drugi svetovni vojni napotke omenjenega ekonomista zlorabila, kar drugače povedano pomeni, da je bila prekomerna državna poraba prisotna tudi v nekriznih časih. S tem naj bi gospodarski subjekti in finančniki dobili preveč potuhe, saj so vseskozi računali na pomoč države v taki ali drugačni obliki.

Po mnenju Roubinija, ki je idejni snovalec knjige, je neposreden vzrok za nastop zadnje krize odprava večine regulacije v svetovnem finančnem sistemu, s čimer se je deloma začelo v osemdesetih letih, stopnjevalo pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zakonodaja večine razvitih držav je v tem obdobju dovoljevala nastanek tako imenovanih investicijskih bank, ki niso bile podvržene nobenemu nadzoru regulatorjev: na zunaj so sicer delovale kot banke, vendar niso bile nadzorovane kot klasične banke. Odprava tega nadzora je potem povzročila lahkomiselno investiranje finančnih firm, ki za svoje tvegane naložbe niso bile prisiljene vzdrževati denarnih rezerv, kot jih morajo običajne, komercialne banke.

Roubini in Mihm pa za nastanek krize ne krivita zgolj pomanjkljive regulacije finančnega sistema. Pomembno vlogo naj bi igrala denarna politika nekdanjega šefa zveznih rezerv Alana Greenspana, ki je s preveč ohlapno monetarno politiko nizkih obrestnih mer in reševanjem nekaterih velikih finančnih firm pred bankrotom finančnim subjektom dajal napačne signale, po katerih bo centralna banka špekulante v primeru spodletelih naložb že nekako reševala. Poceni krediti in vtis o reševanju so investicijske in tudi komercialne banke razumele kot zeleno luč za posojanje in investiranje brez zavor.

Predmet naložb so bile tokrat nepremičnine ali, natančneje, finančni instrumenti, izvedeni iz ameriških hipotekarnih obveznic. Izdajale so jih klasične in predvsem investicijske banke, natančnega obsega pa zaradi pomanjkljivega nadzora ameriškega finančnega regulatorja ni poznal nihče. Banke so denar, ki so ga dobivale s prodajo teh obveznic, vlagale v nove hipotekarne kredite. Cene nepremičnin so naraščale, zaradi česar se je vse več svetovnega kapitala zlivalo v finančne instrumente, imenovane CDO-ji. Razloga za atraktivnost teh naložb sta bila dva: nepremičnine so se vlagateljem zdele varna investicija, poleg tega pa so bile obresti na hipotekarne obveznice občutno višje od donosov na državne obveznice. Hkrati je veliko vlagateljev, predvsem nereguliranih hedge skladov, te obveznice kupovalo tudi z izposojenim denarjem. Balon je počil, ko so cene nepremičnin nehale rasti in so investitorji v strahu za svoj denar nepremičninske obveznice leta 2007 začeli prodajati. Sprva zlagoma, potem pa se je proces razprodaj v letu 2008 stopnjeval in jeseni istega leta dosegel vrhunec s propadom banke Lehman Brothers.

Toda Roubini pravi, da za zlom niso krive le ameriške banke. Te so sicer storilec, vendar pa so v evropskih in drugih svetovnih državah imele sostorilce, ki so svoja gospodarstva prav tako vzpodbujali s prekomernim zadolževanjem. Avtorja tudi ugotavljata, da tista gospodarstva, ki se niso tako krepko zadolževala, zadnjo krizo relativno dobro prestajajo: tu misli na skandinavske države, Indijo in Kanado.

Posebno velike gospodarske težave v prihodnje Roubini vidi za nekatere vzhodnoevropske države, pri čemer omenja Madžarsko, Ukrajino in Hrvaško. Slovenije sicer eksplicitno ne omenja, vendar je v njegovem pisanju jasno, da je trhlost finančnega sistema v tej regiji glavna šibka točka, ki zavira prehod v stabilno gospodarsko rast. Posledice naj bi po njegovem čutili še precej let, če ne desetletje.

Glavno pozornost knjiga na koncu posveča odnosu med ZDA in Kitajsko. Šibka točka prve naj bi bili prezadolženost in negativna plačilna bilanca, druge pa prevelika odvisnost od izvoza. V kolikor ne bo prišlo do procesa konvergence, to je večjega varčevanja v Ameriki in večje potrošnje na Kitajskem, se nam po Roubiniju ne obeta nič dobrega. Finančni sistem je po njegovem mnenju še prešibak in tveganje za ponovni globalni zlom, podoben tistemu v letu 2008, obstaja.

Kljub temu pa Roubini verjame, da to ni prva izmed možnosti. O tem piše v zadnjih poglavjih, ko dokaj natančno napoveduje gospodarska dogajanja v prihodnjih letih, na različnih koncih sveta. V čem naj bi bila največja vrednost te knjige? Bralcu daje osnovno znanje in razumevanje sedanje gospodarske krize, na podlagi katerih bo dnevne novice v časopisih in drugih medijih znal ovrednotiti v smislu, ali gredo stvari v svetovnem gospodarstvu v pozitivno ali negativno smer. Od tega je namreč precej odvisen odgovor na vprašanje, kam investirati.