V mnoštvu takih skupnosti doživlja njihova nekdanja umirjena zasebnost v sodobnem času pravo šok terapijo, ki logično izhaja iz zatečenega stanja v svetu sploh: mešani zakoni med različnimi rasnimi pripadniki so sicer tako ali tako že preteklost, pa vendar... ali se s takimi zakoni pojem domovine širi, postaja tako rekoč odveč, zanemarljiv? Ga želimo ohranjati, mu priznavati upravičenost, ki izhaja iz tiste, tudi na umetniški način definirane zasebnosti (tj. domoljubja, domotožja, domačnosti), in to v današnjem globalizacijskem času, ko je pretok mladih (tudi slovenskih) intelektualnih posameznikov povsem nekje drugje kot pa v lastni domovini? Nanjo se morda tak slovenski posameznik dandanes spomni, ko na televizijskem ekranu uzre domovinski reprezentančni dres v svetovni igri najpomembnejše nepomembne stvari na svetu, nogometa. Ali pa takega posameznika sploh še gane dejstvo, da je recimo na Dunaju naprodaj obnovljena vila Grassberger, ki je del pomembne Plečnikove dediščine? Tiste dediščine, zaradi katere so vozila posebna letala iz Ljubljane, ko je bila razstava o arhitektu Jožetu Plečniku pred leti predstavljena v pariškem centru Georgesa Pompidouja? Ali večina slovenskih intelektualcev v domovini, recimo, deli mnenje pisatelja Uroša Zupana, ki je bil izzvan z Airbeletrine, slovenskega spletnega portala, glede nedotakljivosti slovenskih klasikov in je ugotovil, da je večina tistih piscev, ki so bili priznani za vrhunce v slovenski literarni zgodovini, resničnih vrhuncev, ki so kljub arhaičnemu jeziku (predvsem poezija) ohranili nadčasovno veljavnost in lesk; tudi danes, pravi Zupan, ga sicer zanima širni svet, a z isto intenzivnostjo tudi rodna gruda! Toda ali misli intelektualna večina dandanes na ta način? Pa arbitražni sporazum o meji s sosednjo Hrvaško na primer – koliko upravičenih slovenskih volilcev, ki bivajo stalno ali začasno v tujini, se je odzvalo na referendum o njem? Ne prav v odločujočem številu, kot je sporočila uradna statistika.

Vse take in podobne podrobnosti se pletejo po glavi, ko razmišljamo o razmerju, ki ga vzpostavlja razstava Heimat/Domovina v Celovcu (Muzej moderne umetnosti, od 23. septembra do 28. novembra 2010) ob devetdesetletnici ljudskega glasovanja na Koroškem, o razmerju, ki sta ga sodelujoči slovenski umetnici (Petra Varl in Eva Petrič) razpeli v svojem delu, potem ko sta zavestno izšli iz sebi lastnega zasebnega življenjskega konteksta. Družina, domovina, razseljenost, pripadnost domovini, narodu, manjšini, svetu – slovenski umetniki doživljajo to prav gotovo na drugačen način, seveda tisti, ki živijo in delujejo v svoji domovini, kot pa tisti, ki so recimo doživljali leta po 1920 na Koroškem, brez povezave s tedanjo ali sodobno oblikovano etnično domovino, oziroma, če smo konkretni, takratni ali sedanji avstrijski sodobniki.

Je tedaj umetniška govorica, ki je in ostaja kljub skupnemu (žal preveč združujočemu globalizacijskemu) imenovalcu, vendarle različna, kos prefinjeni in hkrati manifestativni deklarativnosti, se pravi temu, kar smo nekoč poimenovali angažiranost brez politizirajoče razsežnosti? Odgovor je da, če je umetnost del tega resničnega sveta in obenem tudi prostor nastajanja novih družbenih in političnih domišljenih scenarijev. Taka sta slovenska prispevka Tadeja Pogačarja in Nike Španove, ki jima je blizu potrošniški svet z uporabnimi predmeti in industrijskimi izdelki; skupina IRWIN sooča resnični fotoposnetek glavnega celovškega trga s spomenikom Marije Terezije in nemškimi napisi na stavbah z istim posnetkom, toda z napisi v slovenščini: groteskna igra se torej v resničnosti nadaljuje.

Avstrijski, se pravi odziv izbrane koroške umetniške enajsterice se prav tako dokazuje v prostorskih instalacijah; tako v kontekstu prej omenjene groteskne igre (Werner Hofmeister, Meina Schellander, Nicole Six Et Paul Petritsch) kot frazema Jaz ne Ti (Ernst Logar); v kontekstu izrazitega družinskega okolja – skozi odziv telesnosti (Cornelius Kolig), skozi groteskno spogledljivo zasebnost (Ina Loitzl) in simboliko (Reimo Wukounig, Josef Dabernig). Instalaciji, ena s politizirano obremenjenostjo (Ines Doujak, Inge Vavra), druga s socialno postplebiscitarno prizadetostjo koroškega življa (Jochen Traar), pa razvijata umetniški odgovor na nastajanje družbenih in političnih domišljenih scenarijev.

Razstava Heimat/Domovina daleč presega osnovno pobudo, umetniški odziv na za Slovence nekdaj tragični dogodek, predvsem po umetniških razsežnostih in njihovih opredelitvah do sodobne družbenopolitične fenomenološke pojavnosti.