Da je iz šampionskega testa, je dokazal večkrat, s smučanjem v Leviju je to še dodatno potrdil. Prav na Laponskem, v Božičkovi deželi, je nazadnje smučal na slalomski tekmi za svetovni pokal (pred letom dni je bil tretji), nato pa je lanskega decembra doživel enega največjih pretresov v karieri. Tako hudo si je poškodoval koleno, da so sanje o olimpijski kolajni splavale po vodi, še preden se je lahko lotil kovanja žlahtne kovine. Vsa sezona je šla po zlu, zato je zmaga v Leviju, kjer je slavil drugič, za 26-letnega Francoza še toliko bolj pomembna. Sam pravi, da je morda celo najpomembnejša doslej.

"Ta zmaga je nekaj posebnega. Nisem pričakoval prvega mesta, sem si ga pa zaslužil. Počutil sem se precej bolj sproščeno kot na prvi tekmi sezone v Söldnu. Dan je popoln," je po zmagi v Leviju žarel Grange. Ko je stal na odru za najboljše, je bil na robu joka. Verjetno so se mu v misli prikradli spomini na poškodbo ter dolgotrajno in naporno vračanje na bele strmine. "Skozi vse poletje sem trdo treniral. Med okrevanjem sem se naučil, da moram biti bolj potrpežljiv. Po desetih mesecih trdega dela sem se uspešno vrnil, zato so se mi oči orosile. Ta zmaga je najlepša od vseh, ki sem jih dosegel," je dodal. Da si bo ta dan za dolgo zapomnil, je na rahlo zaslutil že večer pred tekmo. Takrat je izvedel, da se bo na progo podal s številko sedem. Za smučarja najvišjega ranga je nenavadno, da si želi imeti na dresu sedmico, pred žrebom najslabšo možno. A zanj je sedmica na prsih kot sedmica na lotu. Grange ne bi imel nič proti, če bi jo imel vedno, kajti pravi, da mu prinaša srečo. Že po prvem teku, ko je vodil, je kazalo na zmago. V drugem je pokazal, da je tudi psihično stabilen. Nekateri tekmovalci imajo tremo, če vodijo "ob polčasu". Grange ne spada med njih. Nasprotno: "Vedno si želim voditi po prvi vožnji. Takšno izhodišče obožujem, saj sem bil doslej vedno uspešen."

Z imenitno predstavo je napovedal boj za mali kristalni globus. Enega že ima v svojih vitrinah, za zmago v sezoni 2008/2009, sezono pred tem je bil drugi. "Ne smem prehitevati dogodkov. Ostati moram z nogami trdno na tleh. Vse je odvisno od kolena, ki me tu in tam še vedno malo boli. Bomo videli, v kakšnem stanju bo na naslednji preizkušnji, ko bom smučal v Beaver Creeku, kjer sem se poškodoval," odgovarja šampion izpod Savojskih Alp, ki še čaka na zlato kolajno na največjih tekmovanjih. Pred tremi leti je bil na svetovnem prvenstvu v Aareju tretji. Za izboljšanje dosežka bo imel priložnost februarja v Garmisch-Partenkirchnu.

Grange se je v svetovni vrh prebil v sezoni 2006/2007, v naslednji pa požel prvo zmago. Da bo smučar, nikoli ni bilo dvoma. Prihaja iz družine, ki je zapisana smučem ter belim strminam, in prihaja iz krajev, kjer otroci ne zahajajo na nogometno ali košarkarsko igrišče, ampak na zasneženi hrib. Jeanova oče in mama sta bila v sedemdesetih letih člana francoske reprezentance, stric je bil direktor smučarskega kluba v domačem Valloieru. Je kdo sploh lahko dvomil, da se bo smučanju zapisal tudi Jean-Baptiste? "Od rojstva naprej sem bil obkrožen s smučanjem, zato je povsem naravno, da sem začel tekmovati v smučarskem klubu iz Valloireja," priznava Grange, ki se nad tem ne pritožuje. Pravi, da v smučanju še vedno neizmerno uživa, pred seboj pa ima številne visoke cilje. Zlato na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu sta namreč mikavna dosežka. Za enkrat so načrti povezani s slalomom, med najboljše pa bi utegnil prodreti tudi v veleslalomu, v katerem je bil pred poškodbo vse boljši.