Res je, da je Pahorjeva vlada vajeti države prevzela proti koncu jeseni 2008, ko je virus toksičnih posojil iz ZDA prodrl v Evropo, slovenski izvozni trgi pa so se začeli zapirati. Kljub temu je bila pri reševanju krize že sredi prvega leta njenega mandata podobna mornarju, ki skuša luknje v ladji zamašiti z desetimi prsti.
V senci razpadanja »ideološkega betona«
Ne le da so jo prehitevali izredni dogodki (nizka likvidnost bank, stečaji). Najbolj ji lahko zamerimo »tehnične« težave pri uveljavljanju protikriznih ukrepov (polom prve jamstvene sheme za banke in podjetja), zamude pri njihovem sprejemanju (zakaj je Slovaška tretji paket protikriznih ukrepov sprejela prej kot Slovenija drugega?), disonanco med resorji in nezmožnost nadgradnje ukrepov, ki so bili pretežno zgolj gasilske narave. Pri teh zadnjih izstopa subvencioniranje čakanja na delo in skrajšanega delovnega časa. Čeprav si je vlada z ukrepoma, ki sta zajezila prvi val odpuščanj, kupila nekaj mesecev časa za pripravo na stečaj nekaterih velikih podjetij, so jo »mure« in »preventi« ujeli povsem nepripravljeno. Poleg tega, da je na hitro spisani interventni zakon za Pomurje odprl Pandorino skrinjico zahtev za podobne zakone v drugih regijah, je za njegovo uresničevanje pred kratkim v proračunu celo zmanjkalo denarja.
Za odgovor na vprašanje, zakaj vladi v dveh letih ni uspelo voditi konsistentne protikrizne politike, se moramo vrniti k »izvoru«. Ključni vzrok za to namreč izhaja iz same narave aktualne vlade, dejstva, da v njej sedijo (pod)predsedniki vseh treh koalicijskih strank, ter njene politične in interesne heterogenosti. Če je koalicijo (prosto po Janezu Janši) nekoč skupaj res držal »ideološki beton«, se je ta sesul v prah ob prvem stiku s povolilnim plenom.
Do prvega kratkega stika med dvema ključnima protikriznima ministroma, Francem Križaničem (finance) in Matejem Lahovnikom (gospodarstvo), je tako prišlo že na eni od prvih sej nove vlade konec leta 2008. Razlog je bil v primerjavi s takratnimi dogajanji v državi banalen: nesoglasja pri sestavi novega nadzornega sveta Elesa. Medtem ko je kriza v prvih mesecih leta 2009 že »odpihnila« prve gospodarske bolnike (IUV), banke pa so domala celotnemu gospodarstvu zaprle posojilno pipico, so se v vladi ukvarjali šele z »bojem za interpretacijo« vzrokov za samo krizo in vprašanjem, koliko so zanjo krive sprege »tajkunov« in bank.
Prvi minister tako, drugi drugače
Takrat se je zdelo, da stranke levega trojčka veliko bolj kot reševanje krize zanima kadrovanje v državnih podjetjih. SD je prevzela primat v Petrolu, Hitu in NKBM, Zares (takrat še z Lahovnikom) v energetiki, LDS pa je vodil po prvi etapi boja za NLB. Paradni konji iz drugega vladnega paketa (dodatno zadolževanje za obuditev likvidnosti bank, »oživitev« banke SID, jamstvena shema za podjetja), ki bi morali državo pomagati vleči iz krize, so zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov po sprejetju v februarju 2009 zastali v »blatu«. Slovensko gospodarstvo je tako izgubilo ključne mesece pri pripravi na ponovno odprtje izvoznega okna v Nemčiji v letu 2010. Pri tem ga je ob »mrtvem« povpraševanju na že tako majhnem domačem trgu udarilo tudi dejstvo, da ga država ni mogla spodbuditi z investicijami. Odgovornost za to nosi vlada Janeza Janše, ki je močno zamujala s postopki za pripravo potencialno največje državne naložbe, več milijard evrov vredne gradnje in obnove železnic.
Konec lanskega leta, v katerem je država uradno vstopila v recesijo, je vladna protikrizna politika dokončno postala le skupek (ne)naključnih prebliskov predsednika vlade in njegovih ministrov. Na dan so dokončno udarile nazorske razlike med posameznimi člani vlade, ki so v javnosti z različnimi stališči ustvarjali negotovost.
To je bilo najbolj opazno pri dveh ključnih temah: davkih in javnem sektorju. Zmeda je bila popolna. Medtem ko je Križanič napovedoval uvedbo novih dohodninskih razredov, minister za razvoj Mitja Gaspari pa v izhodni strategiji omenjal dvig DDV, je Lahovnik dodatnim obdavčitvam nasprotoval. S kompromisom, polnjenjem proračuna s prikritimi novimi davki v obliki močno povečanih trošarin in nekaterih dodatkov, je najkrajšo spet potegnilo gospodarstvo. Država mu namreč pobranega ni vrnila prek nekaterih drugih olajšav, ki jih je uvedla po izbruhu krize.
Trikotnik sporov in razlik
Podobno zmedene signale je vlada spuščala v javnost pri varčevanju javnega sektorja. Če je izhodna strategija predvidela letno zmanjšanje števila zaposlenih za odstotek, je Pahor ob neki priložnosti omenil, da lahko država normalno deluje tudi brez polovice javnih uslužbencev. Tudi pri javnem sektorju je vlada zamudila trenutek »izrednih razmer«. Ne le da se za razliko od precejšnjega števila drugih držav ni odločila za obsežnejše nižanje plač in odpuščanja, ampak je po dveh letih žogo na sredini igrišča v pogajanjih s sindikati povsem prepustila slednjim. Tudi na tem področju si je morala Pahorjeva vlada pred pohodom na vrh gore nadeti težak nahrbtnik, ki so ji ga zapustili predhodniki, v obliki plačne reforme in odprave nesorazmerij.
Vladnega boja s krizo niso zaznamovale le zamujene priložnosti, ampak tudi sistemske napake. Ena ključnih težav je sama struktura vlade z nejasno razdeljenimi vlogami in prioritetami. Čeprav je bil eden ključnih ukrepov povezan s pospešitvijo črpanja evropskih sredstev, ta formalno še vedno ne spadajo v pristojnost nobenega od protikriznih resorjev (finance, gospodarstvo, delo, razvoj), ampak pod vladno službo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Protikriznim resorjem, ki so jih vodili ministri na različnih valovnih dolžinah, je Pahor dodal še službo za razvoj z Mitjem Gasparijem na čelu, ki je imela na trenutke vlogo nekakšnega »nadministrstva«, a brez formalne odgovornosti. Politiki ministrstev za gospodarstvo in finance sta bili v dveh letih (z izjemo TEŠ6) izrazito različni in sami po sebi nekonsistentni. Medtem ko je Matej Lahovnik odločno nasprotoval kakršnimkoli »posamičnim« reševanjem »nasedlih« podjetij ali kapitalskih mogotcev, Franc Križanič ni zamudil priložnosti za pisanje zakonov za »izbrance« (Stane Valant, Ivan Zidar). Ministri, ki jih Pahorju bodisi zaradi političnih okoliščin bodisi osebnostnih lastnosti ni uspelo »povezati«, so ves čas bili tudi neusmiljene kadrovske boje. Njihov vrhunec je bil več kot leto dni trajajoč spopad za NLB, ki je ob slabšanju kreditnega portfelja povsem ohromil našo največjo banko.
Na gospodarskem ministrstvu tako v letu in pol, ko ga je vodil Lahovnik, ki je daleč največ energije vložil v omejitev menedžerskih plač, niso oblikovali konkretnejše gospodarske ali nemara celo industrijske politike, ki jo je takoj po prevzemu mandata napovedala dotedanja državna sekretarka Darja Radić. Paradni protikrizni ukrep ministrstva je bila tako 162 milijonov evrov vredna »injekcija« v obliki garancij za posojila in drugih subvencij, ki so jih podjetja v minulih dveh letih prejela od državnega podjetniškega sklada. Gre za znesek, ki presega seštevek vseh denarnih socialnih pomoči, ki jih je država izplačala v zadnjih dvanajstih mesecih.
Nastanek kaste socialno izključenih
Da gre kljub temu za ukrep z močno vprašljivimi učinki, ki bi nujno potreboval nadgradnjo, dokazuje prav primer Pipistrela. Čeprav je ajdovska tovarna ultralahkih letal lani prejela 360.000 evrov garancije za bančne kredite s subvencijo obrestne mere, bo del letal po novem sestavljala čez mejo v Gorici. Slovenija namreč še ni sklenila sporazuma z ZDA, ki bi Pipistrelu in drugim omogočila prodajo teh letal na ameriškem trgu. Precej bolj se je vlada, kljub prvotni Pahorjevi napovedi, da gradbeništva ne bo reševala, potrudila pri pomoči SCT pri črpanju več deset milijonov evrov predujma iz posla v Libiji, za katerega ne želi jamčiti nobena od domačih ali tujih bank. V iskanje poslov za Prevent Global, ki je potonil zaradi spora med zasebnima lastnikoma, pa se je v nekem trenutku vključil celo sam predsednik vlade.
Prav primeri Preventa, Pipistrela in SCT morda najbolje simbolizirajo vladno stihijo pri reševanju Slovenije iz krize. Sporočilo je bilo vsaj v tem primeru jasno: medtem ko je vlada pripravljena za reševanje delovnih mest v panogah z nizko dodano vrednostjo storiti tako rekoč vse in to (kot v primeru Mure) prodati celo kot »zgodbo o uspehu«, je visokotehnološka delovna mesta očitno ne zanimajo.
Država pri politiki pomoči pri nastajanju novih delovnih mest še vedno ni rešila dveh ključnih težav. Prvič, njihove »zastarele« strukture. Državni podjetniški sklad, ki deli denar med podjetja, je na primer letos daleč največ vlog prejel iz predelovalne in trgovinske dejavnosti. In drugič, da se v Sloveniji kljub milijonskim zaposlitvenim subvencijam počasi, a vztrajno oblikuje sloj dolgotrajno brezposelnih, ki bodo to zelo verjetno ostali do upokojitve. Gre za tako imenovane »tehnološke presežke«, osebe starejše generacije z nižjo izobrazbo. Zavod za zaposlovanje je tako oktobra naštel okoli 50.000 brezposelnih, ki so tam prijavljeni več kot leto dni, kar je številka, ki presega število prebivalcev tretjega največjega slovenskega mesta.
Vlada ponudila premalo za preveč denarja
Če torej povzamemo: četudi je vladi z nekaj manevri predvsem v začetku leta 2009 vendarle uspelo preprečiti dokončno sesutje »Slovenije, kot smo jo poznali«, so javnofinančne in gospodarske perspektive države daleč od svetlih. Ne le zaradi vala protekcionizma, ki počasi zajema Evropo, in ponovnega ohlajanja izvoznih trgov, ampak zato, ker je vlada za trenutno cepetanje na mestu porabila absolutno preveč »substance«. Za »oživitev« bank je tako namenila več kot dve milijardi evrov poroštev, kar je enako znesku, ki ga bo morala leta 2014 nameniti zgolj za refinanciranje najetih posojil. Dodatnih javnofinančnih virov po neslavnem propadu popisa nepremičnin ni na vidiku, preobremenjeno gospodarstvo se duši v plačilni nedisciplini.
Še najbolj zaskrbljujoče je, da vlada v zadnjih dveh letih z ničimer ni nakazala, da ima kakršnokoli idejo, kakšna naj bo Slovenija po krizi. V uvedbo nekaterih »reform« (pokojninska in zdravstvena) je ni prisilila vizija, ampak luknje v javnih financah. Bolj kot strategija razvoja, ki bi po napovedih morala slediti izhodni strategiji, sta na obzorju »izgubljeno desetletje« in beg možganov, ki bi lahko postali najpomembnejši slovenski izvozni produkt.
