Slovenci imamo to srečo, da smo pripuščeni k vsesplošnemu odločanju o najbolj banalnih zadevah, ki si jih politični um lahko izmisli – od umetne oploditve samskih žensk (da ne bi slučajno kakšen otrok potem imel dve mami) do preoblikovanja slovenskih železnic (nekateri volilci so mislili, da gre za predlog, po katerem bi imeli vagoni samo tri kolesa). Doslej smo jih imeli petnajst, obetajo pa se nam še najmanj trije v slabem letu (o zakonu o RTV, malem delu, upokojitvah).

Ker dobri zgledi vlečejo in dober glas seže v deveto vas, so se za referendum odločili tudi – Avstralci. Več kot dvesto let po tem, ko so Američani nagnali Angleže, je britanski kralj Jurij III. moral poiskati novo kolonijo. Pogledal je na globus v spalnici, prislonil prst na ogromno zaplato zemlje v Pacifiku in dejal: »Naredite mi to deželo spet angleško!« Kraljeva beseda je zakon in Angleži so na ta otok naselili cvet svojega imperija (lopove, morilce, prostitutke, žeparje, dezerterje in bankrotirane bančnike). Ker pa so na otoku že 40.000 let živeli tam neki divji staroselci, so jih Angleži nemudoma začeli civilizirati. Uporabljali so jih kot zastonjsko delovno silo, preseljevali gor in dol po državi, iztrebljali, jim odvzemali otroke, češ da ne znajo skrbeti zanje, jim dali vlogo nebodijihtreba državljanov brez državljanskih pravic, ki so bili manj vredni in manj zaščiteni kot kenguruji. Zdaj, po vseh teh letih civiliziranja aboriginov, pa so sklenili, da jih, če že niso hoteli sami izginiti z obličja Zemlje s pomočjo alkohola, mamil, preseljevanja v neprijazna jim okolja in gripe, celo priznajo v ustavi. Ker pa je Avstralija ena lepo urejena demokratična država, so vsevedi politiki odločitev o vpisu aboriginov v ustavo prepustili ljudstvu, ki naj ta grob poseg v najpomembnejšo knjigo neke države odobri na referendumu. Ne moreš priznati obstoja nekega ljudstva kar z vladnim dekretom ali zakonom. Politika je naredila svoje in se je aboriginom opravičila. Kaj pa bi radi več? Zdaj naj Avstralci dve leti globoko razmišljajo, se posvetujejo znotraj družin, s sosedi in prijatelji za šankom, ali ti tetovirani razcapanci, ki še vedno zavračajo facebook, borzne delnice, pop glasbo in jedrske rakete kot temeljne dosežke sodobne družbe in raje mečejo bumerange, žlobudrajo med seboj v nekem čudnem jeziku, pihajo v nekakšne lesene troblje ter čepijo v senci sredi buša in gledajo v prazno, sploh sodijo v ustavo. In kam jih poriniti – v preambulo ali tam nekam na sredino ustave –, da ne bodo užaljeni? Aborigini, seveda. In kaj so: ljudstvo, naravnokulturna dediščina, eksotika, turistična atrakcija, socialni problem...? Ker pa je demokracija nepredvidljiva, se lahko tudi zgodi, da Avstralci ne bodo pripustili staroselcev v knjigo vseh knjig. Doslej so namreč imeli 44 referendumov, pa je predlagateljem uspelo prepričati volilce samo osemkrat. Mogoče bo tokrat bolje. Gre za popravo krivic, za brisanje temnega madeža s svetle avstralske zgodovine. A če bo družba za šankom ugotovila, da aboriginom že ne gre dajati posebnega statusa, in bo glasovala proti, potem, sorči, dragi aborigini, kenguruji so pomembnejši. In volilci v demokraciji imajo vedno prav.

Et tu, Brutus!

Tri tedne sem potrpežljivo čakal, da se oglasi intelektualni cvet slovenske desnice in postavi v bran domovine in mlade nam demokracije, stopi na barikade naše z vseh strani ogrožene samostojnosti in pozove domoljube k vsesplošnemu ljudskemu odporu. Slovenija je namreč dobila zahrbten udarec od tam, od koder ga niti v sanjah ni pričakovala, od nekoga, ki je več kot prijatelj, od nekoga, ki ga, če je verjeti cerkvi, obožuje vsaj 70 odstotkov Slovencev. Verjetno jih je še več, a se bojijo priznati, da ne bi bili žrtve rdečih pogromov. Papež Benedikt, ali PapaRatzi po domače, je ob sprejetju poverilnih pisem naše nove veleposlanice pri Svetem sedežu Maje Marije Lovrenčič Svetek zdaj že davnega 22. oktobra med drugim dejal, in pri tem ni ne zajecljal ne zardel, da je zadovoljen s sprejetjem zakona o izbrisanih, »tistih, ki so izgubili pravico do stalnega prebivanja, zdravstvenega zavarovanja in dela«. Pa še vzpodbudil nas je k nadaljnjim naporom, da bi olajšali trpljenje teh ljudi. Oglasila se je tam neka LDS z žajfasto zahvalo papežu za podporo zakonu, tisti, ki so bili doslej pripravljeni žrtvovati vse, da bi obvarovali deželo pred hordami izbrisanih, celo referendum so obljubljali, pa ne bev ne mev. Da bi Grims skočil in ob glasnem vzklikanju Černača, Janše, Viranta, Jelinčiča in bratov Podobnik zatulil: »Motite se, Sveti oče! Rdečkarji so vas zavedli in našuntali nad slovenski pošten delovni narod!« Nič od tega. Da bi vsaj v odprtem pismu z veliko grafov in tabel Svetemu sedežu orisali, kakšno nevarnost pomeni za katolištvo takšna permisivnost do dvajsettisočglave množice izbrisanih, ki je zdavnaj pokazala hrbet Vatikanu in papežu in večinoma moli k nekemu drugemu bogu. Ali pa s kakšno belo knjigo dokumentirano dokazali, da so za krizo v slovenskem gradbeništvu krivi prav izbrisani, saj gre večinoma za gradbince. Da bi vsaj povedli razjarjene in ogorčene množice pred nunciaturo v Ljubljani, kjer bi z jajci in kamenjem izrazili bes do papeževega nezaslišanega vtikanja v naše notranje zadeve. Ko bi vsaj pripravili maše po deželi s priprošnjo Vsevišnjemu, da bi Svetemu očetu razsvetlil um. Nič od tega. Samo molk, škripanje zob in pestvanje bolečega spoznanja, da jih je še papež izdal. Klinc, pa taki domoljubi.