Reaganovo predsednikovanje se je bližalo koncu, a mentaliteta, ki se je razširila pod njegovim vodenjem države, je vztrajala naprej.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA je občutljivost za družbena vprašanja prišla iz mode, postala je nekaj, vredno posmeha. Slaba vest zaradi revščine in vse večjega razslojevanja, krivic na podlagi rasne ali spolne diskriminacije je zapadla pod oznako politične korektnosti in prav politična korektnost, ne nepravičnost, je postala glavni sovražnik. Saj ne, da pohlepa in brezčutnosti prej ne bi bilo, a vendarle v osemdesetih takšnih občutkov ni bilo treba več skrivati. Če si javno povedal, da te ne zanimajo lakota v Afriki ali brezdomci na ulicah ameriških mest, si veljal za pogumnega upornika proti zastareli, politično korektni in, predvsem, dolgočasni liberalni dogmi. Lastni napredek kot osrednje gonilo posameznika je postal popolnoma sprejemljiv in hvalevreden cilj. V Stonovem Wall Streetu je Gordon Gekko predstavljal romantičnega pustolovca kapitalizma. Bil je tako imenovani »napadalec« – vlagatelj, ki razpolaga z dovolj lastnega ali izposojenega denarja, da dobesedno »napade« ciljno podjetje. Sam izraz »corporate raider« ima prizvok pustolovskega, tako kot beseda pirat.
To, da je Gekko na koncu filma propadel, je bilo manj pomembno. Njegova drznost, brezobzirnost in razburljivost kapitalizma, ki jo je film prikazal, so dale navdih celi generaciji mladih, da se je podala v finančni svet Wall Streeta. »Reakcija gledalcev na Gekka je močno presenetila tako Oliverja kot mene,« je nedavno dejal Douglas. »Bil je dobro napisan lik zlobneža in ljudje imajo radi zlobneže, ampak nikoli si ne bi mislila, da bodo mladi diplomiranci poslovnih šol hoteli postati on.« Kakršnekoli že so hibe Wall Streeta iz osemdesetih let, sta film in njegov antijunak vseeno zabeležila utrip svojega časa.
V vrtincu finančne nevihte
Ko prvič vidimo Gordona Gekka na začetku filma Wall Street: Denar nikoli ne spi (Wall Street: Money Never Sleeps), se piše leto 2001, on pa je po osmih letih zapora zaradi trgovanja na podlagi zaupnih informacij in drugih finančnih malverzacij spet na svobodi. Nima denarja, sin se je ubil, žena ga je zapustila (izvemo, da je znorela), hčerka Winnie pa noče imeti nič z njim; naježi se, če samo sliši njegovo ime. Glavnina filma v nadaljevanju se dogaja sedem let pozneje, ko se je ameriška nepremičninska kriza razvila v globalni finančni debakel. Vsaj navidezno reformirani Gekko je napisal knjigo o nevarnosti pohlepa in se po enem od predstavitvenih dogodkov spoprijatelji z mladim in uspešnim brokerjem Jakom (Shia LaBeouf), poštenjakom, ki išče vlagatelje v alternativne vire energije in je zaljubljen v Gekkovo hčerko Winnie (Carey Mulligan), levičarsko blogerko. Gekko v njunem poznanstvu vidi priložnost sprave s hčerko, zato se z njim poveže.
V prizoru promocije knjige Douglas znova pokaže karizmo, ki je pred več kot dvajsetimi leti naredila iz Gekka legendaren filmski lik. Le da je tokrat na drugi strani. V govoru pred očarano, v glavnem mlado publiko, predvidi kolaps finančnega sistema in ponuja zdravo pamet (»Vsakemu, ki je bil pozoren, je jasno, da je špekulacija mati vsega zla.«). Film ustvari močno povezavo ne samo med Gekkom in publiko na promociji, ampak tudi med njim in filmsko publiko.
Jake se hoče maščevati Brettonu Jamesu (Josh Brolin), predsedniku investicijske banke, ki je uničila banko, za katero dela. Ne samo to, Jakovega mentorja je spravil v takšen obup, da je naredil samomor. Gekko mu ponudi pomoč in hkrati z njim manipulira, da bi mu pomagal pobotati se s hčerko, vsi pa se znajdejo v vrtincu finančne nevihte.
Za razliko od svojega predhodnika Denar nikoli ne spi povsem zgreši utrip časa. Filmu, ki naj bi se soočil s sedanjo svetovno finančno krizo, manjka težišče. Gekko, še vedno fascinanten lik, ki ga tudi tokrat brezhibno upodobi Michael Douglas, je postranska figura, mlada ljubimca v središču zgodbe sta bleda, kar zadeva globalno finančno krizo, pa film k njej pristopa površno in le namiguje na njene učinke zunaj zaprtega sveta Wall Streeta. Stonova največja hiba je sentimentalnost, in prav ta pokvari Denar nikoli ne spi. Film se preveč osredotoči na mlačno družinsko dramo, na prizore, ki smo jih videli že ničkolikokrat. Vodi nas do malo verjetnega optimističnega, sentimentalnega preobrata, ki bi ga se sramoval celo Frank Capra in ga je težko vzeti resno.
V sicer odlični igralski ekipi sta problematična prav Shia LaBeouf in Carey Mulligan kot mlada ljubimca, ki naj bi predstavljala načelnost in moralno čistost. Nista kriva le igralca, seveda. Lažje je dramatizirati zlobo kot dobroto, in filmu iz Jaka in Winnie preprosto ne uspe narediti privlačnih likov. V prvem Wall Streetu smo bili priče preobratu, kako mladi pohlepnež v jeguljasti obliki Charlieja Sheena najde svoje boljše instinkte. Pri Jaku in Winnie pa ni konflikta. Od začetka do konca sta preveč dobra in kot takšna dolgočasna. Poleg tega LaBeouf ni dorasel vlogi. Je omejen igralec, ki je uspel z igranjem mladih »pametnjakovičev« v komedijah in akcijskih filmih. Vloga od njega zahteva več, kot zmore, medtem ko je Mulliganova preveč mevžasta in brez karizme, da bi pri gledalcu vzbudila zanimanje. Ko se film loti odnosa med Jakom in Winnie, komaj čakamo, da se vrnemo h gladiatorskemu boju na Wall Streetu. Volkovi Wall Streeta so neprimerno bolj živahna družba kot pa dobra jagnjeta.
Na napačni strani železnih vrat kapitalizma
Denar nikoli ne spi ponuja sicer odličen prizor: sestanek v prostorih centralne banke s predstavniki ameriškega finančnega ministrstva in drugih investicijskih bank, ki Jakovega šefa in mentorja Louisa Zabela (odličen Frank Langella, ki smo ga lani videli v vlogi Richarda Nixona v filmu Frost/Nixon Rona Howarda) po propadu Zabelove investicijske hiše postavijo pred dejstvo. Stonova kamera potuje mimo mrkih obrazov v poltemnem prostoru in izloči Louisa na koncu dolge mize. »Lou, podcenil si stopnjo slabih posojil. Ne moremo več verjeti tvojim finančnim poročilom,« reče ameriški finančni minister. Njegove besede imajo težo smrtne kazni. Ob koncu prizora Louis ostane sam in kamera se v tišini približuje njegovemu prestrašenemu obrazu. Ko bankirji zaprejo vrata za sabo, imamo občutek, da se je Louis znašel na napačni strani železnih vrat kapitalizma.
Škoda, da ni v filmu več takšnih prizorov. Stone nas bombardira z zanj značilno montažo v prizorih kolapsa borz: grafika, razdeljeno platno, odlomki televizijskih dnevnikov, a vse to je bilo že videno v njegovih prejšnjih filmih. V filmu JFK (1991) je režiser uporabil montažo, da bi pokazal, kako se ustvarjajo zgodovinski in medijski miti. V filmu Denar nikoli ne spi pa montaža deluje neorgansko, brez utemeljitve. Sploh v tistem delu filma, ki se ukvarja s finančno krizo, režiser deluje neangažirano, kot da to ni tisto, kar ga zares zanima.
Nazadnje ostanemo z Gordonom Gekkom. Stone je svojega nepozabnega zlobneža vrnil na velika platna, vendar ni z njim naredil nič zanimivega. Nas zares zanima njegov odnos s hčerko? Gekko ostaja legendarna osebnost kulture osemdesetih: demonsko šarmantno utelešenje dobe Reaganovega kapitalizma, dobe, ki je v veliki meri kriva za današnjo krizo. Denar nikoli ne spi pa je preprosto prešibek film, da bi iz Gordona Gekka naredil lik, ki bi si ga v teh kriznih časih zapomnili.