Kljub najavam prometnega kolapsa je pred brezskrbno urejeno Areno mirno. Trume najstnic se sramežljivo hihitajo, slovenski obiskovalci jedo sendviče, nekaj parov se pod roko sprehaja naokoli, tukaj je tudi moška gejevska populacija, ki si vzajemno naklonjenost izkazuje bolj odprto kot ponavadi. Hrvaški novinarji in fotografi pa z lupo iščejo ekstravagantno našemljene oboževalce, ki bi jih lahko vključili v časopisno družabno kroniko. Večina čakajočih se še odpravi v sijoči nakupovalni center Arena, ki stoji tik ob dvorani in so ga premišljeno odprli prav na dan koncerta.
Pevec kičaste glam rock predskupine Semi Precious Weapons v raztrganih hlačnih nogavicah in visokih petah približno petdesetkrat krikne, da je njegova naloga, da to pof… publiko pripravi, da bo pof… vlažna in vzburjena za prihod Lady pof… Gaga, in nekajkrat potegne iz steklenice pof… penino. Otroci se podijo naokoli in mahajo z baloni, na katerih so natisnjene različne blagovne znamke, matere rahlo zazibajo z boki. Čas za klasična novinarska vprašanja. Zakaj ste tukaj? Kaj pričakujete? Kaj vas na njej privlači? »Spektakel, žur, šov, spektakel, žur, šov, meso in carrera očala...« Med predvidljivimi odgovori je nekaj takšnih, ki namigujejo, da ima Gaga tudi resnejše občinstvo. Mlad moški z ženo: »Kaj me je pri njej pritegnilo? Hm… imaginarni penis.« Ana, 26-letnica, ki je na koncert pripeljala mlajšo sestro: »V današnjem svetu, ko toliko ljudi živi v pomanjkanju, ona zažiga bankovce! Roga se, provocira in vse postavlja pod vprašaj, jaz pa mislim, da bi vse na svetu, razen človekovih pravic, morali postaviti pod vprašaj!« Zasavca Mičo in Andrej sta v črnih metalskih oblekah videti, kot bi pristala na napačnem planetu: »Prišla sva, ker je virtuozinja pop glasbe, vse odigra, napiše in odpoje sama, poleg tega pa ima s svojimi videospoti in koreografijami nekaj za povedati – zadnjič je barbiki odgriznila glavo!«
Končno. Deset tisoč glasov ponori in začne se prerivanje v prve vrste. Starejši ameriški par ironično pokomentira: »Lej ga, lej ga, prva hrvaška vstaja.«
Iz lepotice v zver
Štiriindvajsetletna Stefani Joanne Angelina Germanotta je v dveh letih, odkar se kot Lady Gaga giblje na pop sceni, dobesedno pometla vse pred sabo. Seštevek je znan: pobrala je največ nagrad, prodala največ albumov, imela največ hitov na prvih mestih lestvic, zrušila spletni rekord z eno milijardo ogledov svojih videospotov na spletni strani YouTube in od Madonne samozavestno prevzela naslov nove pop revolucionarke. S prvima dvema singloma – Just dance in Poker face – se je sicer predstavila kot mlada dama z erotiziranim, a še vedno konvencionalnim pop videzom: pomanjkljiva oblačila, usnje in urejena pričeska.
Sedemminutni Paparazzi jo odpelje na drugačna pota. Videospot, ki se začne kot parodija sentimentalnih žajfnic, se kmalu sprevrže v srhljivko – ljubimec jo vrže čez balkon, naokoli mrgoli nasilno umorjenih, a obenem morbidno fetišiziranih deklet, telo zvezdnice je poškodovano in trpinčeno, z otrplimi gibi pleše z berglami in v bolniškem stolu na kolesih, na koncu še zastrupi svojega moškega. V Bad Romance nadaljuje s svojo novo podobo – pošast: telesa so androgina, deformirana in v temnih prizorih z nejasno določenimi spolnimi atributi skoraj nečloveška. Kaj pa se zgodi, ko jo nasilno oblečejo in poženščijo ter predajo moškemu? Gaga ga sežge na postkoitalni postelji. V istem spotu uvede tudi značilne gibe z rokami, ki oponašajo kremplje pošasti. Sledi desetminutni Telephone, ki ga je posnela z Beyonce. Nadene si masko iz kadečih se cigaret in parodira temeljne točke ameriške identitete: zastavo, kokakolo, varnostne kamere, kinematografijo iz sedemdesetih let, okrepčevalnice s hitro prehrano, zapore, referira na legendarnega Tarantinovega Kill Billa in s svojo ljubico, še enkrat, pokonča moškega. Alejandro, ki so ga razglasili za gejevsko himno, je spet nekaj novega: sijajen preplet militaristične ikonografije z gejevskim kičem, ki mu doda še katoliške simbole, požre rožni venec in se v modrcu z našitimi brzostrelkami poda v orgije.
Lady Gaga neumorno gradi tudi na javni podobi, pusti krožiti govorice o svojem dvoumnem spolu, truma ekstravagantnih modnih oblikovalcev pa jo zalaga s kostumi, enim bolj norim od drugega, čevlji s predimenzionirami petami, naglavnimi inštalacijami in surovimi zrezki, ki jih obleče namesto bikinija. Njena glasba se sicer ne odmika od lahkotnega dance popa in banalnih besedil, a ta predstavlja le del celostnega glasbeno-uprizoritvenega-video-modnega projekta, za katerim stojijo desetine (stotine?) sodelavcev in ustvarjalcev, številni med njimi združeni tudi v organizaciji Haus of Gaga.
Hrvaški lulčki, Jezus in Michael
Zavesa se dvigne. Postapokaliptična scena, grafiti, rešetke, svetleči se napisi kot sexy ugly, BDSM-kostumi, gruča plesalcev vseh barv, napol naga mišičasta telesa, lesketanje potu, konstanten ritem, skok, gib, objem, luči, reflektorji, še več teles, giba, krika, Gaga se vrže v občinstvo, ena od obiskovalk ji poda slovensko zastavo, v katero se nevednica ovije in že nekaj trenutkov zatem vzklika svojo prvo naučeno hrvaško besedo: »Nocoj je moja religija – Hrvatska«!
»Ko sem hodila v šolo, so me nadlegovale zlobne punce in sem se počutila kot spaka. Vem, da se danes stvari niso veliko spremenile, in zato pojem za vse tiste, ki niso bili priljubljeni, ki so jim govorili, da niso dovolj dobri, pametni, suhi, lepi, da ne pojejo dovolj dobro – vi ste moje zvezde! Bodite to, kar ste, mala čudovišta, rada vas imam!« vrešči svečenica samouresničitve. Na videozaslonih se v krasno zrežiranem melodramatičnem trenutku prikaže obraz objokane najstnice.
Gaga se je izgubila na poti na Ples pošasti – to je pripoved, ki glasbene komade povezuje v muzikalu podobno uprizoritveno celoto. Scena se trikrat do štirikrat zamenja, Gago napada ogromna pošastna riba z robotskimi lovkami, ki jo ubije s smrtonosnimi iskrami iz modrčka in hlačk, nato je domina, pa pošast v rdeči štirikotni obleki, seksi nuna z belimi križci na golih bradavicah, namaže se s krvjo, simulira masturbacijo, penetracijo, seks po pasje, občinstvo seznani s tem, da o njej govorijo, da ima penis, in ga pozove, naj tudi samo pokaže svoje hrvaške lulčke. Na videozaslonih v ozadju, najmočnejšem delu integralnega Lady Gaga paketa, poje surovo živalsko srce, pobruhajo je s prozorno modro tekočino, na ramo si tetovira »očka«, telo iznakazi z maskami brez odprtin za oči in usta ter vanje sunkovito poriva prste skozi material.
So tudi trenutki, ko bi človek pomislil, da je za konservativno Hrvaško vendarle šla malo predaleč. Recimo takrat, ko vzdihujoč na tleh moli k Jezusu in ga nato ozmerja, ker je slišala, da ima rad samo ljudi s pravo spolno usmerjenostjo. Ali takrat, ko se v erotičnem klinču ovija okoli nog »prijatelja Michaela, ki ima rad hrvatske punce in ima rad hrvatske fante in ima, tako kot Jezus, rad vse!«. A tudi tedaj požanje samo množično odobravanje. In to v državi, kjer je verouk v šolah množično obiskan predmet, konservativni duhovnik pa piše dnevno kolumno v osrednjem dnevnem časopisu. Ko občinstvu obljubi pesem z »neprimernimi podrobnostmi« o lezbičnem odnosu z Beyonce, osemletnica, ki jo očka prenaša na ramenih, ponori, začne ploskati in skupaj z očkom se podata v poskakujoč ples.
Takoj po koncertu Lady Gaga na svojih družabnih omrežjih objavi tole: »Nikoli si nisem predstavljala, da smo tako povezani. Hrvatska, nocoj ni bilo politike, ekonomije, družbe. Samo mi. Ples pošasti.« Drzna izjava za ples z mladino, ki je preobremenjena s politično dediščino, tradicionalnimi normami in živi v državi, ki ji napovedujejo, da se iz gospodarske krize ne bo izvila vsaj tri leta dlje od svojih sosed. Mladi svojemu nasledstvu ne morejo ubežati. A ga imajo verjetno vrh glave.
Najlepši »fake«
Sredi vsesplošnega navdušenja ob točilnih stojnicah pred dvorano čepi peščica Gaginih sovražnikov. To so tisti, ki so na koncertu zato, ker tam »morajo« biti, ker so jih tja privlekli zli prijatelji, partnerji, otroci ali sorodniki. Trije urejeni, nasmejani in simpatično nacejeni Zagrebčani protestno vlivajo vase pivo. »Dobili smo karte zastonj, a jih drago plačujemo!« vrešči Želimir, najbolj ogorčen med njimi, Zlatko pa dvigne obrvi in vzvišeno doda: »Tole je najboljše, kar se je na Hrvaškem zgodilo v zadnjih dvajsetih letih, če seveda ne štejemo opravičila predsednika Tadića!« Diktafon kmalu konča v rokah razposajene družbice, ki zapoje pesmico in pošlje pozdrave Radku Poliču Racu. Vadijo polomljeno slovenščino, a ko zaslišijo prve takte Alejandra, je razgrajanja konec. »Alejandro je super, ker ga tako reeedko slišimo, saj ga je izvedla samo v New Yorku, na Kanarskih otokih in v Budimpešti,« se pači Zlatko, zamiga z boki in oddirja v dvorano. Želimir se obrne na peti, prvič v 15 minutah resno pogleda in povsem zbrano izgovori: »Hočeš izjavo? Povprečneži, ki so v zadnjih dvajsetih let dobili obliko božanstva, so šovbiznis pripeljali do takšne tehnične izpopolnitve, da lahko kakršnokoli ekspresijo zamenjajo s ponaredkom. Lady Gaga je najlepši 'fake', ki se je pojavil v zadnjih dvajsetih letih, in kronski dokaz, da je forma premagala vsebino.«
Ob spodobnih 23.30 se koncert konča. Večina odraslih hiti in neprijazno gleda; otroške veke so težke, nogice se zapletajo. Na izhodu ujamem očeta devetletnega Matica iz Ljubljane in ga milo povprašam, ali se mu niso vsebine nocojšnjega koncerta morda zdele nekoliko neprimerne za otroške oči. »Ne, pa saj so velike hujše stvari na televiziji,« odgovori. Enako meni tudi stric enajstletne Maje, deklice, ki kar sama pritrjuje: »Pa saj sem vse to že videla na televiziji in v časopisih… Prav nič se ne bojim!«
Na pop sceni nič novega?
Lady Gaga je trenutno najbolj odmevna provokatorka, a si zagotovo ne lasti ekskluzivnih pravic za področje nasilja, seksa in krvi. Uveljavljena modna hiša Calvin Klein Jeans je na primer pred kratkim izdala (in kmalu umaknila) oglas, ki prikazuje skupinsko posilstvo. Smo torej res že vse videli? Ob prihodu v Ljubljano nas oglas za trgovino Top moda prepričuje, da se podobni motivi eksploatirajo tudi na domačem dvorišču. V črno oblečena vamp punca pije živordečo tekočino iz črnega čevlja z visoko peto. Torej kri že prodaja cenena oblačila? Lahko pričakujemo, da bo čez nekaj let prodajala pralni prašek?
Aleksandar Dragaš, glasbeni kritik Jutarnjega lista in eden redkih, ki je o Lady Gaga pisal analitično in trezno, vidi pevko kot »glasbeno kompilatorko«, ki ne blesti z novim, temveč pobira glasbene vzorce od Madonne, Princea, Eltona Johna, Gun n' Roses, Cindy Lauper in mnogih drugih. Toda kljub temu da kopira glasbo, trdi Dragaš, je vsaj našla izviren vizualni izraz. Mar res?
Poigrajmo se tudi mi s kratko analizo. Kaj je torej najbolj značilno za Gagin Ples pošasti? Pošasti, seveda. Izvirno? Na pop sceni vsekakor, a pošasti imajo dolgo zgodovino reprezentiranja spolne »deviantnosti«. Teoretiki kulture tako skozi podobo pošasti berejo reprezentacije homoseksualnosti v starejših ameriških srhljivkah. Pošastno, ne-žensko in ne-moško telo, pogosto nastopa v umetnosti vizualnih umetnic in performerk, ki se navezujejo na queer teorijo – na ljubljanskem festivalu Mesto žensk so gostili vsaj ducat primerov. Potem je tu katoliška ikonografija. Odkar je Madonna dobila stigme in se v cerkvi pomečkala s črnim svetnikom, je verjetno vsaka razprava o tem odveč. Dvoumnost pri opredeljevanju lastne seksualnosti. Se še spomnite Peaches? Gremo naprej. Surovo meso in telesni izločki. Če pogledamo z lastnega okna, se lahko spomnimo Franka B., ki je pred leti krvavel na ljubljanskih odrih in tako sestavil koreografijo, potem je tukaj domači body art z vrtanji in bruhanji Iva Tabarja, v soseski se je Siniša Labrović napil lastnega urina, režiser Oliver Frljić pa je pred leti odel igralca v plašč iz surovega mesa.
Morda se bo komu zdelo sporno, da dela visoke, pogojno rečeno avantgardne umetnosti primerjamo z množično popkulturo, toda na vrata slonokoščenega stolpa trka tudi Gaga sama. Opredeljuje se za umetnico, enega od komadov je premierno predstavila v losangeleškem muzeju sodobne umetnosti, citira Rilkeja, največje spoštovanje pa izkazuje Andyju Warholu. Zanimivo je, da njeno prevzemanje motivov in praks z drugih umetniških področij do neke mere ustreza Warholovemu konceptu ready made umetnosti. Če je Warhol vzel nekaj iz popkulture in to postavil v galerijo, naredi ona obratno. In v tem je inovativna.
Toda če nekdo nekaj dela, je na mestu tudi vprašanje, zakaj to počne. Ali ima pri tem kakšno sporočilo, idejo ali strategijo, ali pa, kot pravi Želimir, gre za veličastno prazno formo, v kateri naj vsak vidi, kar hoče najstnice novi modni krik, intelektualci popkulturno subverzijo , Lady Gaga pa naj veselo rolajo tako na otroških rojstnodnevnih zabavah kot v Metelkovi mesto?
In še: ali danes sploh obstaja množično dostopna vizualna podoba, ki bi lahko bila prevratniška, ki se ne bi dala prodati, natisniti na majice, postaviti na oder, misliti na MTV? Ne? In če bi Gagino vlogo odigral moški? Mister Gaga, ki bi bil videti kot eden izmed mišičastih moških v strganih nogavicah in visokih petah v Alejandru, simuliral bi istospolne odnose in si na ramo tetoviral »mamica«? Si lahko predstavljate, da bi družinski očetje še vedno skakali na njegovo glasbo s petletnimi sinčki na ramenih, tik za njimi pa bi rjovela gruča najstnic, morda tudi najstnikov? Najbrž (še) ne.